Kaj je to dopust? Seveda, to naj bi bil čas, ko se človek spočije, odloži vsakodnevna bremena in malo pozabi na vse skupaj. Eni potrebujejo teden, dva, drugi mesec, tretji le par dni.
Sam sem bil mnenja, da moram biti vsaj tri tedne na dopustu, da bom občutil spremembo, da bom lahko res odklopil. Prvi teden si še ves pod vplivom, da moraš nekaj narediti, da ti čas uhaja, naslednji teden se nekako privajaš, da lahko čas tudi počasneje teče in da če nečesa nisi naredil danes, boš pa jutri. Tu nas verjetno kar precej ovira tisti znani izrek "Kar lahko narediš danes, ne odlašaj na jutri". Ta je v času dopusta, po mojem mnenju, bolj škodljiv kot koristen. Tretji teden uživaš v tem, da čas teče in ga ni škoda. To je zame dopust. In ko prideš domov, ugotoviš, kaj vse se je medtem zgodilo, zaveš se, da si pozabil na težave, siceršnje obveznosti, kot da bi se v pravljici vrnil čez nekaj let, da ne rečem sto, ker je to res malo preveč.
Letos se mi je prvič zgodilo, da sem to doživel po vsega treh dneh mini dopusta. Ali sem šel v prave kraje? Ali pa mi je morda uspelo tako hitro preklopiti na dopustniški ritem, zavedajoč se, da so pred mano le trije dnevi? Ali pa sem si ob vsem vremenskem dogajanju letos res želel in potreboval popoln odklop? Kdo ve? A ko sem se vrnil domov, sem imel občutek, da že dolgo nisem bil doma, da že dolgo nisem bral novic, skratka, bilo je kot pravljičnih sto let, če malo pretiravam.
Kako to, ne vem. Že leta hodiva avgusta za dva, tri, štiri dni v isti kraj ob Kolpi, blizu Osilnice, v deželo Petra Klepca. Te kraje je najbolj prizadela nova meja, sploh naš vstop v schengensko območje. Meje res razdvajajo ljudi. To je bil dolgo časa enoten prostor, kjer so ljudje sobivali, kjer ni bilo pomembno, ali si Slovenec ali Hrvat, bil si "od tam". Sodelovali so, se ženili, govorili podobno narečje. Zagreb in Ljubljana sta bila daleč, zanesti so se morali nase. Živeli so trdo, sicer pa, kje po Sloveniji pa niso v dovolj daljni preteklosti?
Slovenija je lepa, a za preživetje marsikje trda do nedavnega. Že res, da nas zdaj povezujejo televizija, radio, splet, tudi boljše prometne povezave, a očitno to ni dovolj, ljudje se počasi izseljujejo. Morda bo kdo pripomnil, da državljani Slovenije nismo povsod enakopravni. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi bile kdaj možnosti in razmere povsod enake. Nikoli ne bodo, se mi zdi. A nekatere razlike so lahko tudi prednosti. Vprašanje pa je, koliko časa bodo v smeri razvoja naše družbe te prednosti še zadostovale, da bi ljudi prepričale, naj ostanejo.
Držim pesti, kajti morda se bo v prihodnosti pokazalo, da bomo "mi iz centra" bolj potrebovali take kraje kot obratno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
