Spoštovana gospa predsednica Pirc Musar,
ime mi je Marko Trstenjak in letos sem imel privilegij, da sem kot štipendist sodeloval na Forumu Alpbach, kjer sem imel med drugim priložnost prisluhniti vašemu govoru.
Kar me je na Tirolskem presenetilo, je bilo dejstvo, da niste v svojem govoru niti enkrat omenili slovenske manjšine. Medtem ko ste upravičeno obravnavali različne manjšine, vključno s skupnostjo LGBTQ+ in begunci, ste izpustili omembo slovenske manjšine. Kot ponosnega Slovenca, ki že dolgo živi, študira in dela v Avstriji ter ima številne stike z manjšino, me je bilo sram. Še posebno iz razloga, da predsednik ali predsednica naše države, za katero smo se tako dolgo borili, redkokdaj dobi priložnost, da spregovori na tako pomembnem dogodku za Avstrijo in avstrijsko javnost.
Avstrija je država, kjer ne smemo uporabljati svojega maternega jezika v parlamentu, kjer se ne spoštujejo naše ustavne in človekove pravice in kjer obstajajo še neštete druge nepravilnosti. Si lahko predstavljate, da bi Avstrija dopustila takšno obravnavo Avstrijcev na Južnem Tirolskem ali pa Francija francosko govoreče populacije v Quebecu? Sam si to izjemno težko predstavljam, tudi z vidika zgodovine. In kar me kot študenta prava še bolj žalosti, je, da ste sami pravnica in tem temam ne namenite dovolj pozornosti. Če se pa temu že kdaj posvetite, pa to storite na povsem napačen način. Verjetno ne razumete bolečine vsakega zavednega Slovenca, kako je, ko se zapelješ v del države, kjer se govori tvoj jezik, pa niti krajevne table niso dvojezične.
To je občutek, ki ti zagotovi, da je Slovenija tvoja domovina
Razlog, zakaj vam pišem komaj sedaj, in ne recimo malo pred prevzemom vaše predsedniške funkcije, ko ste iz nerazumljivih razlogov trdili, da ima Koroška "zgledno urejene" manjšinske pravice, pa nima neposredne zveze z Avstrijo, temveč z Italijo. Zgrožen sem bil, ko sem opazil, da ste v Trstu, nekdaj največjem slovenskem mestu, slovenskim dijakom rekli, da je njihova domovina Italija. Mogoče so doma v Italiji in zagotovo tudi prispevajo k njenemu razvoju in podobnemu, kot ste pravilno omenili. Ampak njihova domovina, njihova domovina je Slovenija. Spoštovana gospa predsednica, dolgo že živim v tujini, prispeval sem k različnim kulturam, sožitju in razvoju različnih držav, ampak občutek, ki ga imaš, ko prideš na sončno stran Karavank, ko zapoješ Zdravljico ali ko slišiš slovenščino v neki tuji deželi, je nekaj, česar morda ne morete povsem razumeti. To je občutek, ki ti zagotovi, da je Slovenija tvoja domovina.
Na koncu lahko še omenim, da so predsedniki ali predsednice v tujini že odstopili zaradi manjših stvari - spomnimo se na nemška predsednika Köhlerja in Wulffa - kot da so svojim rojakom odrekli njihovo domovino. V tem kontekstu ima verjetno še avstrijski predsednik Van der Bellen več empatije s slovenskim narodom, saj se je manjšini ob stoti obletnici koroškega plebiscita opravičil za "krivice in zamude pri uresničitvi vaših ustavnih pravic".
Kot je že Prešeren rekel – "edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo". Naj se vrnejo k vsem Slovencem, v naši rodni deželi, v zamejstvu in po svetu, ki imamo skupno domovino Slovenijo. To je edinost.
S spoštovanjem,
Marko Trstenjak, slovenski študent prava na Dunaju
