(POGLED) Ima tudi koronakriza kak smisel?

Viktor Frankl je imel na Dunaju 25. marca 1949 govor v spomin na umrle člane Družbe zdravnikov (preminulih med letoma 1938 in 1945). Med drugim se sprašuje: "Kaj je torej človek? Mi smo ga spoznali na način, kot ga ni verjetno še nobena generacija pred nami; spoznali smo ga v koncentracijskem taborišču - v taborišču, kjer se je z ljudi stalilo vse, kar je bilo nebistvenega; kjer je odpadlo vse, s čimer smo ljudje obsedeni: denar - moč - slava - sreča -, in kjer je preostalo le tisto, česar človek ne more 'imeti', torej tisto, kar mora 'biti'. Tisto, kar je ostalo, je bil človek sam, ožgan od bolečine in razžarjen od trpljenja se je pretalil v svoje bistvo, v človeškost (das Menschliche)."

Vprašanje smisla je temeljno vprašanje vsakega človeka. Kakšen smisel ima moje življenje? Kakšna sled bo ostala za menoj? Kaj je moje poslanstvo na tem svetu? Študentom pogosto ponavljam, da jim je bilo življenje podarjeno, od njih pa je odvisno, kaj bodo iz svojega življenja naredili, kakšno vsebino bodo svojemu življenju dali. V življenju ne gre samo zato, kaj boš od koga prejel (od staršev, od družbe, v odnosih …), ampak predvsem, kaj boš od sebe dal.

Sodobni človek velikokrat toži nad občutki notranje praznine. Številni mladi in tudi ljudje iz srednje generacije velikokrat povedo, da kljub dobrim materialnim pogojem v življenju čutijo, da jim nekaj manjka, da nekaj ni, kot bi moralo biti, da doživljajo neko notranjo izpraznjenost in da ne občutijo notranje izpolnjenosti s smislom, da ne čutijo nobene strasti do ničesar, da ne doživljajo navdušenja in veselja do življenja, do družine, do sveta. Med mladimi je zelo razširjen rek, da je vse brezzveze, kar pomeni, da vse skupaj nima nobenega smisla. To stanje velikokrat pripelje do tega, da tudi živeti več nima smisla. V logoterapiji ta stanja in doživljanja poimenujemo kriza smisla, eksistencialna kriza in bivanjski vakuum. Vse to se kaže v notranjih občutkih nezadovoljstva, apatiji, melanholiji, pomanjkanju samoiniciativnosti, malodušju ipd. Zaradi pogostosti in intenzivnosti tovrstne simptomatike (tako na družbenem kot tudi osebnem nivoju) je v stroki logoterapije in bivanjske analize splošno sprejeto, da gre za družbeni nevrotični sindrom. Na vedenjski ravni se ta nevrotični sindrom kaže na treh simptomatičnih področjih: 1. v agresiji (na telesni in duševni ravni – do sebe in/ali do drugega), 2. v depresiji (če se depresija ne zdravi, gre razvoj depresije v smeri obupa, zadnja postaja pa je velikokrat samomor) in 3. v različnih vrstah zasvojenosti (kemične in nekemične). Ta področja zajemajo skorajda celotno problematika sodobnega človeka, tako mladega kot starejšega in tistega iz srednje generacije. Tako vidimo, da vzroki za agresivno vedenje, egocentričnost, alkoholizem, depresivnost, zasvojenost z delom, zasvojenost s športom, fitnesom, močjo, oblastjo, zasvojenost z zasloni in vse ostale nekemične zasvojenosti, zloraba drog … niso toliko v travmatičnih izkušnjah, zlorabah, težkih življenjskih pogojih ipd., ampak v praznem, neosmišljenem življenju. V večini primerov so zgoraj našteta deviantna vedenja samo simptomi/posledice pomanjkanja smisla v življenju in predstavljajo nadomestke za prave življenjske vsebine. Einstein je zapisal, da človek, ki ima svoje življenje za nesmiselno, ni samo nesrečen, ampak je komaj sposoben za življenje. Lahko bi rekli, da tak človek ne živi, ampak pravzaprav životari. Sodobni človek ima živeti od česa, nima pa več za kaj živeti.

V tem tudi tiči odgovor, zakaj je največ stisk, tesnobnosti, nasilja, občutkov osamljenosti, samomorov, alkoholizma in podobno ob vikendih in praznikih. Ko zunanji vrvež potihne, v ospredje začne prihajati resnična vsebina naših življenj in odnosov. Pri koronakrizi gre za identično situacijo, le da v še bolj intenzivni in skoncentrirani obliki. Koronakriza pravzaprav razgalja našo resnično identiteto, kdo in kaj v resnici smo, na preizkusu so odnosi, družine, medsebojno spoštovanje, strpnost, človekovo dostojanstvo in ljubezen v svoji najčistejši obliki. Mnogi, ki imajo težave z alkoholom, so v veliki stiski zaradi zaprtja gostiln in begajo od enega znanca do drugega, kjer se srečujejo na skupnih popivanjih. Oprijema se jih izraz, ki ga je Enzo Ferrari uporabljal za netovarniške ekipe v F1, ki so posamezne dele za bolid kupovale pri različnih proizvajalcih – garažisti. Nekdo, ki ima s svojim partnerjem odtujen odnos, mu je izredno naporno biti doma z njim. Veliko je nemira, nestrpnosti in tudi verbalnega nasilja. Nekomu, ki nima razvite starševske identitete, na primer oče kot pozitivna avtoriteta, vzor in ideal za sina/hčer, oče kot nekdo, ki je vreden spoštovanja in posnemanja, ali mama, ki izžareva umirjenost, toplino, razumevanje in ljubezen, dom ne predstavlja kraja umirjenosti, varnosti, pristnosti in ljubezni. Velikokrat je nasprotno, doma se počutijo omejene, utesnjene, nesvobodne, neosmišljene, in ker jih družinski odnosi v njihovi osredotočenosti nase, na svoje želje in potrebe nenehno vznemirjajo, bežijo iz teh odnosov. Nekateri gredo na kolo, drugi v fitnese, eni v gostilne, v delo, spet drugi pred zaslone ipd.

Viktor Frankl, ki je preživel več koncentracijskih taborišč in je v njih izgubil praktično vse (očeta, mamo, brata, ženo, kariero …), kljub vsem grozotam in izgubam ni izgubil vol- je in smisla. Še več, gre za človeka, ki je kljub nepredstavljivi tragiki kasneje v življenju prejel devetindvajset častnih doktoratov in je avtor številnih knjig, ki so prevedene v skorajda vse svetovne jezike. Knjiga Kljub vsemu reči življenju DA je izdana v več milijonov izvodov in je ena najbolj branih, ponatisnjenih in prevajanih knjig vseh časov.

Frankl je dejal, da če ima življenje smisel, potem ga ima tudi trpljenje – trpljenje je namreč sestavni del življenja. Lahko bi rekli, da ni življenja brez trpljenja – slej ko prej ga vsak človek tako ali drugače občuti. Že porod dojenček doživlja kot trpljenje. Ne samo to, že ko se človek rodi, nekdo drug trpi za njega. Smisel trpljenja je v tem, kako ga prenašamo, trpimo. Bistveno je, da posameznik do trpljenja najde neki pozitiven odnos oziroma se na njega ustrezno notranje naravna. Ko nečesa v življenju ne moreš spremeniti, je ključnega pomena, kako se do te nespremenljive okoliščine naravnaš. S tem smo lahko tudi komu zgled in spodbuda, kar je včasih lahko izredno pomembno. Trpljenje velikokrat človeka naredi globljega, modrejšega, ga prečisti za bistveno in ga naredi pristnejšega.

Tudi koronakriza predstavlja za družbo in posameznika trpljenje. Zato je tako družbena kot tudi in predvsem posameznikova odgovornost, kako bo to trpljenje "odtrpel". Prav gotovo se sodobni človek mora na novo naučiti tudi trpeti in potrpeti. Obenem je to priložnost, da se na neki način odmakne od včasih že pretirane lakote po zunanjih dražljajih in senzacijah ter se nekoliko umakne vase in v varno naročje družine, se sreča s sabo in družino. Koronakriza prav gotovo ni samo katastrofa, ampak je tudi priložnost za nekaj. Priložnost, da se vrnemo k tistemu bistvenemu v življenju, k tistemu, kar zares šteje, k človeškosti. Navsezadnje pojem "kriza" izvorno (lat./gr.) pomeni moč razlikovanja, izvor, izbira, odločitev. Skratka, gre za nekakšno točko preobrata, novega začetka in odločitve.