Sara, slepa najstnica, s težkim srcem vstopa v prvi letnik gimnazije. Kako jo bodo sošolci sprejeli? Naj se dela, da je običajno dekle? Naj pusti belo palico doma in tvega trke na hodniku? To je le nekaj vprašanj, ki jo tarejo pred prvim šolskim dnem. In to je le začetek, s katerim Sonja Pungertnik, ki je slepa od rojstva, v svojem knjižnem prvencu Misliš resno? na subtilen način odstira tančico sveta v temi in predsodkov, ki spremljajo tako njo, ostale slepe kot tudi druge ljudi, ki so z njimi v kontaktu in ne vedo točno, kako ravnati. "Knjiga skozi zgodbo odstre marsikatero stisko slepega človeka, pa tudi lažno solidarnost do drugačnih, ki je solidarnost le do takrat, ko se ne tiče nas osebno. Ko bi morali pokazati največ človečnosti, se pokaže, kako močno zatajimo in kaj vse smo pripravljeni v svojem strahu in obremenjenosti s predsodki storiti in kako daleč smo se pripravljeni spustiti. Brez najmanjšega moraliziranja pokaže na našo prepogosto nemoralnost," je knjigo uvodoma ob predstavitvi v Celju opisal podpredsednik združenja prijateljev slepih Slovenije Celjan Sebastjan Kamenik, ki je tudi sam slep. "Knjiga je ena najrealnejših knjig dosedaj, ki opisuje svet slepih," je dodal.
Ni biografija, so pa dogodki resnični
Avtorica, nekdanja Slovenka leta, ki je na svoji življenjski poti dokazala, da lahko tudi slepi človek diplomira, se poroči in ima družino, sicer opozarja, da zgodba ni njena biografija, čeravno so prav vsi dogodki, ki so v njej opisani (tudi tisti, ki so zelo kruti) resnični, saj so se realno zgodili slepim osebam. "V tej knjigi sem želela zajet vse paleto različnih ljudi, ki jih tudi sama v življenju srečujem. Od takšnih, ki so popolnoma odklonilni, da človek reče, ali je to res možno, pa je, do tistih, ki so izredno pozitivni. Obojni so del vsakega življenja. Nič v knjigi, čeprav je izmišljen roman, ni takšnega, kar ne bi sama na svoji koži dala čez. Seveda sem stvari v knjigo pripeljala drugače, ne z resničnimi dogodki in osebami. A nič v knjigi ni takšnega, kar se ne bi zares dogajalo," poudarja avtorica.
Tudi istospolni s podobnimi stiskami
Da se je sploh odločila za pisanje, je kriva korona. "Kar naenkrat, četudi sem delala od doma, sem imela veliko več časa," pravi defektologinja, sicer ravnateljica Ignacijevega doma duhovnosti. "Ljudje so me že leta nagovarjali, naj napišem nekaj o tem, kako živimo ljudje, ki ne vidimo, kaj doživljamo. 'Veš, kako bi ljudje to brali,' so mi govorili. V menije zorela ta ideja in nisem vedela, kako stvari zapisati, da ni bi izpadle kot nek učbenik ali neka teorija, kako se obnašati do ljudi, ki ne vidijo," opisuje, a vseeno je želela v knjigi zajeti določene ključne teme. "Najpomembnejše mi je bilo, da bi lahko v njej zajela stvari, o katerih ponavadi ne govorimo, ker ni prostora, da bi se o teh stvareh pogovarjali. Ker preprosto tudi nimamo dovolj moči, da bi o teh stvareh govorili. Meni je najbolj dragoceno, ko me sedaj kličejo ljudje, ki se soočajo z enako preizkušnjo kot jaz ali pa z nekimi drugimi oblikami. Recimo, poklical me je človek, ki je istospolno usmerjen in rekel, da saj se pravzaprav soočamo z enakimi stiskami. Nisem želela, da bi bila knjiga spisek navodil ali nekega moraliziranja, ampak da bi skozi zgodbo lahko odprto spregovorili tudi o določenih vprašanjih, ki se jih sicer ne upamo odpreti. Ena je seveda tudi stališče družbe do drugačnih. Mi smo danes polni lepih besed, polni tega, kako je treba vse ljudi sprejemat. Če smo čisto odkriti, se pa drugačnosti zelo bojimo. Jaz mislim, da ga ni v dvorani nikogar, ki bi povsem mirno v svoj dom sprejel enega begunca iz Sirije," je spregovorila v polni dvorani na celjski Špici. "Lepo je reči, moramo ljudi sprejemat, dokler se to ne dotakne mene osebno. Skozi življenje spoznavam, da je veliko strahov, predsodkov v družbi tudi do nas, zato je knjiga na določenih mestih malo kruta. A nič takega, kar se ne bi zares tudi dogajalo," poudarja.
Ne želi trkati na slabo vest
Ko je knjigo napisala, se ni zavedala, da bo med bralci tako dobro sprejeta. Knjiga, ki jo je izdala Mohorjeva družba iz Celovca, je že pošla in je trenutno v ponatisu. "Jezik v njej je preprost. Ne delam si utvar, da je to nek literarni presežek. Gre za preprosto zgodbo in besedilo, ker sem želela, da bi jo ljudje radi prebrali," skromno pravi, čeravno so poslušalci na podlagi prebranih odlomkov lahko začutili, da je sploh lepoto gora, čeravno je nikoli ni mogla videti, znala opisati bolje kot marsikateri videč poslušalec. "Meni je v veliko veselje, ko ljudje rečejo, da v knjigi niso našli 'pavze'. Najbolj mi je pa dragoceno, da v njej najdejo sporočilo. Da tudi ljudje, ki ne vidijo, pravijo, da nisem brcnila v temo, da je res tako kot sem opisala. Nekaterim celo malo potrka na vest. To mi je kar žal, ker ta knjiga niti slučajno nima takega namena. Vsi v življenju kdaj kaj narobe delamo. Pa tudi ni univerzalnih predpisov. Mislim, da moramo biti predvsem preprosti v komunikaciji. Ne komplicirati življenja, ki je že tako ali tako samo po sebi preveč zakomplicirano."
Predvsem pa poudarja, da želi s knjigo opozoriti na vse drugačne, ki so med nami. "Želim, da bi knjiga prinesla malo več zavedanja, da na tem svetu živimo tudi ljudje, ki smo na nek način sicer res drugačni, v resnici pa v sebi nosimo vse tisto, kar nosimo vsi. In si želimo le sprejetosti in sočutja v pravem pomenu besede. Ne v pomenu pomilovanja, ampak empatičnega, sočutnega razumevanja," je dodala avtorica.
Literarno srečanje Biseri Savinje
Petkov večer so bogato popestrili slepa pianistka Petra Rom, citrarka in pevka Tanja Lončar, odlomke iz knjige pa je prebiral Matjaž Merljak, avtoričin sodelavcev na Radiu Ognjišče, kjer Pungertnikova že 25 let ustvarja edino oddajo, namenjeno slepim, imenovano Luč v temi.
Danes Združenje prijateljev Slepih Slovenije nadaljuje z obeležitvijo mednarodnega dneva bele palice. Ponovno namreč gostijo posebno literarno srečanje slepih in slabovidnih pesnikov in pisateljev, poimenovanih Biseri Savinje. Udeležuje se ga 21 pesnikov in pisateljev iz Slovenije in tujine.
