Med aktualnimi težavami slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema sta najbolj pereči izjemna kadrovska stiska in nezadostno financiranje področja, je bilo mogoče slišati na posvetu, ki ga je na pobudo zveze ravnateljev v državnem svetu pripravila komisija za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino. Da učiteljev primanjkuje, ker se upokojujejo, pa tudi zato, ker zapuščajo poklic, navala mladih na pedagoške fakultete pa ni, so ugotavljali ravnatelji. Pogosto so primorani delovna mesta zapolniti s strokovno neustreznimi kadri, zaposlene pa preobremenjujejo. Težave imajo tudi s poslovanjem šol, ker se stroški povečujejo, financiranje pa ostaja nespremenjeno.

Tudi najbolj predani ne bodo mogli vztrajati

Predsednik zveze ravnateljev Gregor Pečan izpostavlja, da pri dobrih 58 milijardah za šolstvo namenjamo 2,4 milijarde ali štiri odstotke BDP, kar je za več kot dober odstotek premalo, "ne da bi se šolstvo razvijalo, ampak da bi vzdrževali status quo". Šolstvu se z zadnjima dvema rebalansoma ni namenilo dodatnega denarja, smo na prelomni točki in razmere se lahko naglo obrnejo v drugo smer, ocenjuje ravnatelj. Če za zdaj na mednarodnih primerjavah znanja še dosegamo dobre rezultate, je zadnja raziskava PIRLS že "lahko znak za alarm". "Od financ je odvisno vse. Tudi najbolj kvalitetni kadri, najbolj predani, ne bodo mogli vztrajati, če imajo težave z vzdrževanjem družine, s plačo za najbolj plemenit poklic. Starši zjutraj brez skrbi pripeljejo svoje otroke v šolo in se vrnejo popoldne ponje, ker vedo, da je zanje zelo dobro poskrbljeno. Kljub temu da so v nekaterih trgovskih družbah ljudje bolje plačani za delo, ki po zahtevnosti in vsebini dela v šolah ne zahteva niti približno toliko. Nujno je treba zaustaviti odliv kadrov," poudarja Pečan in dodaja, da je v zadnjem času delovno mesto zapustilo tudi rekordno število ravnateljev in njihovih pomočnikov.

Kar se tiče financiranja, jim je ministrstvo res namenilo 15 odstotkov več za materialne stroške, a so se sedaj pojavili še novi stroški, ki jih morajo s tem denarjem pokriti, denimo šole v naravi. "Nekdo pričakuje, da bo šolstvo po šprintersko teklo maraton, pri tem pa ga ves čas stiska za vrat. Ne more dihati, hkrati pa pričakuje vrhunske rezultate," poudari Pečan in dodaja, da se bo družba morala odločiti, kaj je garant dobre prihodnosti Slovenije.

S Pečanom se strinja tudi Branimir Štrukelj, predsednik komisije za izobraževanje, ki je prepričan, da bi prej kot o težavah lahko govorili o "krizi izobraževanja": "Ima pa ta slabo lastnost – ni tako atraktivna kot kriza v zdravstvu, preskrbi ali energetiki. Dela potiho, dolgo časa je ne opazite, in ko nastane neko splošno dejstvo, je mnogo prepozno, da bi lahko nanjo reagirali. Potrebujete deset let ali več, da pridete nazaj, na enake rezultate." Slabši rezultati raziskave PIRLS so morda zgolj naključje, morda posledica covida, lahko pa so prvi znaki sprememb, ki nas čakajo v prihodnje, svari Štrukelj, ki izpostavi še sistematično padanje sredstev za področje izobraževanja, kar kažejo tudi podatki OECD.

Brez upokojencev in študentov ne gre

Da je učiteljev premalo in da tudi diplomanti pedagoških fakultet ne bodo mogli zapolniti tega manka, poudarja ravnatelj OŠ Mengeš Sašo Božič. Ne le upokojevanje, krivi so tudi odhodi zaposlenih iz šolstva. Če zdravnik izstopi iz javnega zdravstva, se zaposli v zasebnem, učitelji pa se ne zaposlujejo v zasebnih šolah, ker jih nimamo toliko, ampak menjajo poklic in so za sistem izgubljeni, saj jih je težko pridobiti nazaj, nadaljuje Božič. Zanimanja za poklic učitelja med mladimi ni, najprej zaradi plače, zaradi ugleda, ki ni tak, kot bi si ga želeli, pritiskov staršev in okolice na ocene in pri vzgojni problematiki, vdora prava v delovanje osnovnih šol pa tudi ostalih inštitucij, ki nadzirajo delo v šolah. Zaradi tega je pedagoško delo pogosto odrinjeno na drugo mesto, učitelji pa so preobremenjeni: "Ravnatelji v zbornicah zaznavamo pesimizem."

Večina zaposlenih ima povečan obseg dela in so preobremenjeni. "Pomagamo si z učitelji, ki nimajo ustrezne izobrazbe, za kar poučujejo, intenzivno vključujemo študente in upokojence. Na naši šoli šolskega leta brez njih ne bi mogli izpeljati," je jasen Božič. Začeti bodo morali razmišljati o krčenju nadstandardnih in drugih dodatnih programov, ki so jih do zdaj izvajali, a kadra za to nimajo. Po besedah Božiča kolaps sistema lahko pričakujemo že jeseni – "nekatere šole bodo morda morale staršem sporočiti, da otrok ne bo učil matematik, ker ga nimajo, ali da kakšen dan ali dva za kak oddelek ne bodo mogli izvesti pouka".

Roman Brunšek, ravnatelj OŠ Škofljica, je prepričan, da je v šolah vedno več izzivov, "ker določeni posamezniki, skupine, starši šolo razumejo kot varstveno ustanovo in lahko narekujejo, kaj moramo početi z njihovim potomcem". "Žal se, kot je slovenska moda, tudi na šolstvo vsakdo spozna," Brunšek izpostavi, da se ruši avtonomnost šolnikov, obregne pa se tudi ob to, da prehrana "v zadnjem času postaja osrednje vprašanje, namesto da bi se posvetili izobraževanju, kar je temeljna naloga vsakega sistema".

Prevetritev vzgojnih opominov

Vzroki za kadrovske težave v šolah so večplastni, opozarja ravnateljica OŠ Rada Robiča v Limbušu Mojca Kirbiš, eden od njih je tudi nemoč učiteljev in šol ob vzgojnem delovanju učencev. V imenu ravnateljev mariborskih šol poziva k nujnim spremembam, kadar v šolah pride do nasilja, nesprejemljivega vedenja učencev. "Treba je okrepiti moč in tudi kadrovsko zasedenost zunanjih institucij, ki lahko otroku, družini in šoli v času nujnih potreb takoj in nemudoma ponudijo dolgotrajnejšo, intenzivno obravnavo in pomoč. Treba je okrepiti status svetovalnih delavcev oziroma še povečati delež zaposlitve svetovalnih delavcev. Šolam je treba zagotoviti sistematizacijo delovnega mesta informatorja, saj že več kot desetletja opozarjamo, da so začasne rešitve z javnimi deli premalo." Zakonodajalec mora jasno opredeliti kompetence strokovnih delavcev šole, kot zunanjih uporabnikov, staršev in drugih, ki vstopajo v šolski prostor, ter jih jasno razmejiti, še pravi.

Učitelji in ravnatelji ugotavljajo, da vzgojni opomini niso učinkoviti. "Institut vzgojnega opomina, kot najvišje sankcije v osnovni šoli, bi morali na novo opredeliti," pravi Mojca Kirbiš. "Njegovo vrednost bi se dalo krepiti tako, da ostaja trajen in da je ob izreku tretjega opomina prešolanje obvezno." Za zagotovitev varnega in spodbudnega okolja predlagajo dodatne ukrepe, kot sta začasna nekajdnevna izključitev učenca v primeru motečega vedenja in daljša v primeru ogrožanja zdravja, varnosti sebe in drugih ter takojšnja namestitev otroka in družine v sistemsko obravnavo.

"Nujno potrebujemo spremembe, ki nam bodo omogočale večjo učinkovitost na področju vzgojnega delovanja in nam posledično vrnile moč, motivacijo in navdih za učinkovito delovanje v sodobnih konceptih učenja. Dokler bodo naši učitelji sporočali, da ne zmorejo več, da starši vse pogosteje posegajo v njihovo strokovno delo, da so neučinkoviti, da potrebujejo pomoč, tako dolgo se bodo povečevali odhodi iz pedagoških vrst in podaljševale bolniške odsotnosti," sklene.