"Čeprav so naše cerkve zaprte, pa je Cerkev odprta in še kako živa," razlaga v finalu velikonočnega tedna Jože Plut, župnik na Polici pri Grosupljem v ljubljanski nadškofiji, pred leti dolgo vojaški kaplan.
Epidemija koronavirusa je preventivno izpraznila tudi cerkve, že od cvetne nedelje škofje in duhovniki maše vodijo sami v zaprtih, praznih cerkvah, z verniki povezani duhovno in v glavnem tudi virtualno. Tudi za velikonočno nedeljo to velja. Maše na facebooku so ekspresno postale standard za letošnjo veliko noč, najvišje pozicionirani praznik na cerkvenem koledarju, praznik upanja. Krizmene maše, ki v "zdravih" časih odpirajo tako imenovano velikonočno tridnevje na veliki četrtek, so prestavljene. Na veliki petek so duhovniki opravili bogoslužje ob 18. uri po cerkvah sami. K tako imenovanemu žegnu, blagoslovu velikonočnih jedi, ki je že dolgo družinska tradicija neodvisno od prakticiranja ali neprakticiranja vere, se letos ni šlo v cerkev ali h kapelicam in na sorodne kraje, ampak pred televizor. TV Slovenija je v soboto popoldne prenašala blagoslov hrane iz mariborske stolnice. V nedeljo ob osmih zjutraj k velikonočnemu zajtrku zvonijo zvonovi po vseh cerkvah. Ob 10. uri škofje mašujejo vsak v svoji stolnici, brez vernikov. Mariborski nadškof in metropolit Alojzij Cvikl pa za vse ob 10. uri iz stolne cerkve v Mariboru v teve prenosu.
"Imam kar dober občutek"
"Ljudje kličejo za mašne namene, na primer za zdravje, za naše gospodarstvo, za porodnice, da bi tudi v tem času videle milostni čas"
Tudi na daljavo je lahko veselo
Verniki v Plutovi župniji so na cvetno nedeljo na daljavo sodelovali v živo pri blagoslovu butaric in pri maši. "Povabil sem jih, naj jih potem dajo na balkon ali pred hišo, in jih pridem pogledat. Res sem naredil krog po fari, videl krasne butarice, farane po balkonih in pred hišami. Drug drugemu smo (da ne pozabim, na primerni razdalji) z rokami in vzkliki namenjali pozdrav."
Tudi ta vikend je s faro v živo prek družbenih omrežij. "In danes po maši bom z vstalim Jezusom spet prevozil vso župnijo. Gospod nas združuje, povezuje v čutečo skupnost, v kateri nihče ni spregledan. Naši mladi in drugi ljudje dobre volje bomo s srcem poskrbeli tudi za to, da bomo vsi lahko obhajali veselo veliko noč." Prav to, veselo veliko noč, želi vsem.
Virtualna pastorala je izhod v sili
Branko Cestnik, župnik na Frankolovem v celjski škofiji maš po spletu nima. "Tudi zato, ker sem v času korone medijsko navzoč na drugačen način. Tu je blog, tu so kolumne, sodelovanje v radijskih oddajah." Zelo pa podpira duhovnike, ki maše po spletu imajo. Poročajo o zelo pozitivnih odzivih, pravi. "Internet v času koronavirusa duhovnikom in vernikom pride prav, ne sme pa nas navajati, da je virtualno in videoizvedeno enako dobro kot resnično in v srečanju iz obličja v obličje. Kajti sveta maša je po definiciji in vsebini Gospodova večerja. A je kje kakšna večerja, ki bi jo gledal prek ekrana in bi te nasitila?"
Cestnik tudi razmišlja, da si niti ne zavedamo, "v kakšni onirični situaciji smo. Kot da sanjamo ali kot da smo ujeti v kakšno od Dalijevih nadrealističnih slik. Si kdaj kot duhovnik pomislil, da boš nedeljsko mašo maševal sam v cerkvi? Ne, razen če te je v sanjah tlačila mora. Si kdaj pomislil, da boš na začetku pomladi v veroučni učilnici snemal pajčevino s podbojev vrat, in to v župniji, kjer 95 odstotkov osnovnošolcev hodi k verouku? Ne, razen če si futuristično fantaziral o nekem mračnem režimu, ki bo prepovedal vsako versko dejavnost.
Frankolovo in butare velikanke
Na podeželju so stiki s farani v teh dneh omejeni na pozdrav čez vrtne ograje ali na kratek pogovor s praga hiše, ko župniku prinesejo regrat in domač kruh. Nekih posebnih želja po duhovnem pogovoru z duhovnikom ni, je Cestnik povedal pred cvetno nedeljo, ko je maševal prazni cerkvi, sam. "Na podeželju pač živijo praktični ljudje, ki so jim psihološke introspekcije tuje. V labirint lastne duše ne vstopajo, če ni nujno. Mislim, da se v času koronastrahov tudi počutijo bolj varne kot oni v mestu." Okrog hiš imajo rodovitno zemljo, so lastniki gozdov, prašiča še znajo sami zaklati in predelati v klobase, pripoveduje. Omejitev gibanja jim ne predstavlja velikega problema. Potovanj ne pogrešajo, saj tudi doslej niso kaj dosti potovali. "Skrbi pa moje farane sveta tradicija. Frankolovo se je vedno ponašalo z butarami velikankami."
"Vsaka doba dobi svojo preizkušnjo in tudi neki pripomoček, da se lažje prebije skozi hud čas. Ta pripomoček je danes internet, družbena omrežja, pametni telefon. Po internetu se 'vidimo' od blizu"
