Veliki projekti in problem dumpinga

V Sloveniji se z gradnjo druge cevi karavanškega predora, z začetkom gradnje drugega tira Divača–Koper in projekti posodobitve in nadgradnje železniške infrastrukture začenja nov ciklus infrastrukturnih projektov. Za izvedbo teh in drugih projektov naj bi do leta 2030 predvidoma namenili okrog 13 milijard evrov. To je velika priložnost za slovensko gradbeno operativo, ki se je sesula po začetku finančne krize v 2008., da se ponovno dvigne.
Toda tukaj se pojavljata dva ključna problema, ki lahko omejita potencial rasti domačim gradbenikom. Prvi problem je, da je večina največjih gradbincev (SCT, Primorje, Vegrad) po letu 2009 propadla, s tem pa so propadle tudi reference (dokumentirane izkušnje na podobnih projektih), predvsem za tehnično najbolj zahtevne projekte, kot so predori, mostovi in viadukti, ki so vezane na izvajalce in brez katerih se ni mogoče prijaviti na razpise. Tudi nova podjetja (Kolektor CGP) in tista, ki so preživela (Gradbeni holding, Pomgrad, SŽ GP in druga manjša in manj znana podjetja), imajo problem z referencami, saj tako zahtevnih projektov v preteklosti niso izvajala. Zato se danes na vse razpise za zahtevnejše projekte naši gradbinci prijavljajo kot člani konzorcija s tujimi izvajalci, ki imajo reference.
Drug problem, ki omejuje ponovni vzpon slovenske gradbene operative, je cenovni dumping »vzhodnih« gradbenih gigantov, predvsem iz Turčije in Kitajske. Kot se je pokazalo na primeru razpisa za gradnjo druge cevi karavanškega predora, lahko denimo turški gradbinci zaradi nižjih cen delovne sile ponudijo nižjo ceno v razponu od 15 do 35 odstotkov glede na ostale ponudnike. Pri drugem tiru Divača–Koper, za katerega se zanimajo tudi kitajska podjetja, lahko slednja zaradi še nižje cene delovne sile ponudijo tudi za 30 odstotkov nižjo ceno izvedbe projekta.
Obe težavi za domače gradbince sta seveda med seboj povezani, saj domači gradbinci ob dumpinških cenah vzhodnih tujih ponudnikov ne morejo priti do posla in rasti prihodkov, s tem pa hkrati tudi ne do referenc, s katerimi bi lahko kasneje samostojno nastopali na ostalih razpisih.
Večina ljudi najbrž ob tem zamahne z roko in reče »super, zaradi tuje konkurence smo privarčevali pri stroških gradnje«. Pa je to res? Je sploh pomembno, kdo dobi posel, če ga dobi zaradi ponujene nižje cene? In še naprej: Je res bolje za nas, če velike gradbene projekte dobivajo tuja podjetja po dumpinških cenah?
Kratek odgovor se glasi: Ja, to je pre- cejšen problem z vidika celotnega gospodarstva. Najprej, če pogledate v katero od sosednjih razvitih držav, boste videli, da veliko večino velikih infrastrukturnih gradbenih poslov dobijo domača podjetja. Tudi avstrij- ski del druge cevi karavanškega predora gradi domače podjetje Arge Swietelsky Tunnelbau. Avstrijski Asfinag je nezaželeno tujo konkurenco izločil z ustreznimi tehničnimi razpisnimi pogoji.