Primož Roglič ostaja na španskem prestolu: "Ni bilo panike, ves čas sem verjel v zmago"

Kot prvi v svetu je začel zaradi koronavirusa prekinjeno sezono in jo kot zadnji zaključil. In oboje je storil tako, kot se spodobi - z zmago. Najprej je Primož Roglič slavil na državnem prvenstvu, s čimer si je prislužil posebno majico v barvi slovenske trobojnice, vmes je bilo kar nekaj rumenih in za konec si je zaslužil še rdečo za dirko po Španiji. Za vnovično parado po Madridu, s čimer se je že zapisal med največje na Vuelti, saj imajo le še Roberto Heras (4) in Alberto Contador ter Alex Zülle (oba 3) več skupnih zmag, po dnevih v majici vodilnega (24) pa je z Laurentom Jalabertom na večni lestvici tudi že na 11. mestu. In če bo v prihodnjih letih kaj dodal, se lahko blizu najboljših zavithti tudi po etapnih zmagah, trenutno jih ima pet.

Slovenci ne razočarani, drugi ne opeharjeni

"Vsak dan sem se boril, dirkal, kot da je enodnevna klasika, bil je ful gas od prvega do zadnjega dne. Nikoli ni najlažje, sploh na tritedenskih dirkah, če prideš kot najboljši, zagotovo je bilo breme, da te vsi gledajo. Že od prvega dne je bil pritisk in vse, kar spada zraven, ampak na koncu si to zaslužimo. Smo najboljši in lepo je, ko se konča v tvojo korist. Spet nam je uspela super Vuelta, zahvala vsem v ekipi in tistim, ki so pripomogli. Lahko smo zelo veseli in ponosni," je povedal Primož Roglič, ki se dobro zaveda in sprejema odgovornosti ter naloge favorita številka ena.

Morda bi se želel le bolj mirnega zaključka, od torkovega kronometra se je na vsakem kilometru odvijal troboj med njim, Ekvadorcem Richardom Carapazom in Britancem Hughom Carthyjem. A da se bo letošnji španski krog zapisal v zgodovino kot eden najbolj razburljivih, se je na zadnjem in odločilnem sobotnem vzponu na smučišče La Covatilla odvijala prava drama. V dirkaškem smislu - kot Tour in Giro - niti Vuelta ni razočarala, gledalcev opeharila gladiatorskega boja v zadnjih dneh zaradi premoči zasavskega asa. Pičlih 24 sekund, kolikor mu je na koncu ostalo zaloge pred Carapazom, je šesta najmanjša razlika v 75-letni zgodovini dirke po Iberskem polotoku, tako tesno ni bilo že od leta 1984, ko je Francoz Eric Caritoux Španca Alberta Fernandeza Blanca ugnal le za rekordnih šest sekund.

Infarktna končnica: Zame ni bilo dvomov

Morda so se komu v zadnjih treh kilometrih ključnega klanca pred očmi že vrteli scenariji z letošnjega Toura, ko se je predzadnji dan čez Kisovčana v rumeno majico zavihtel Tadej Pogačar, ali celo z lanskega Gira, ko se je z roza majico v Veroni ob Rogliču kitil Carapaz, ki je bil tokrat na misiji prevzeti rdečo. Slednji je v infarktni končnici hitro prepolovil zaostanek, nato pa nihče v karavani ni več prav vedel, kakšna je razlika med vodilnima, ko so se ure zbrisale s tv-zaslonov, ki jih imajo tudi moštva nameščena v spremljevalnih avtomobilih. "Zdi se mi fino za gledalce, da je vedno napeto," se je 31-letni Kisovčan nasmehnil v cilju. "Ampak važen je rezultat," je dodal o osebnih prioritetah.

Tudi pri tej temi se mu je lahko le smejalo. Ob prečkanju ciljne črte je že vedel, da je sladka zmaga njegova. "Richard je bil res močan, nikoli pa nisem dvomil, da bom zmagal, ker konec koncev nikoli ni konec, dokler ne prečkaš ciljne črte. Panike ni bilo. Moral sem se le osredotočiti nase in na svoje moštvo. Nekaj moči je še ostalo. Ves čas sem verjel, da bi moralo biti dovolj, če bom nadaljeval v svojem tempu. Na srečo je bilo," si je oddahnil kapetan Jumbo-Visme.

V trenutkih največjega trpljenja in bitke s Carapazom ter s samim seboj mu je za trenutek prišla prav pomoč moštvenega kolega Lennarda Hofstedeja, ki se je "vrnil" z bega, pa tudi dvojca Soler-Mas, ki je skušal čim večjo razliko nabrati proti Danu Martinu, kar so nekateri označili kot Movistarjevo nagajanje Carapazu, ki se je k Britancem lani preselil prav iz tega španskega moštva. Vsak je imel svojo matematiko, vsak je želel iztržiti, kar se je še dalo. "Saj nikoli ni vse pod nadzorom, nikoli nihče ne ve vsega. Bilo je hladno, vetrovno, zagotovo je vsak fant okoli tebe super dobrodošel. Za vse nas je bil velik boj vse do ciljne črte. Definitivno sem spet dal vse od sebe, tudi cela ekipa je, in si konec koncev ne bi imeli kaj očitati, če nam ne bi uspelo," je dejal Primož Roglič.

Vedno hoče zmagati

Ki je precej več kot le to, kar je pokazal v Španiji. Letos je nanizal dvanajst zmag in sploh ni bil slabši kot drugi. A zanimivo, če bi se Carapazu posrečil sobotni napad, bi Zasavca marsikdo označil kot tragičnega junaka sezone. Pa ne zaradi težkega padca in poškodbe, ki ga je stala prepričljive zmage na Kriteriju Dauphine in skoraj Toura, kjer mu je šla rumena majica z ramen tik pred vstopom v Pariz. "Sem tisti, ki hoče vedno zmagati. Na Touru sem bil drugi, kar se mi zdi odličen dosežek, ker je bilo kar nekaj ovir, da sem sploh šel na Tour. Take stvari moram sprejeti in iti naprej. In sem šel, odpeljali smo odlično Vuelto, cela ekipa z mano vred. Niti sanjal nisem, da bomo odpeljali tako odlično. Super ponosen sem na vso sezono, bilo je ogromno odrekanja, neverjetne stvari smo doživeli. Dirkali smo skoraj v enem kosu štiri mesece. Le deset dni sem bil doma pred startom Vuelte. Bilo je kar polno vsega, hvaležen sem za vso podporo. Sezono si bomo zapomnili za vedno," je povedal Roglič.

V prvi vrsti je vesel, da so v času koronavirusa sploh lahko dirkali. Nato pa seveda vseh zmag, med katerimi ima posebno mesto tista na najstarejši enodnevni dirki na svetu iz družbe elitnih petih, označene kot spomeniki: Liege-Bastogne-Liege. "Uf, sploh ni kaj za dodati," je ostal brez besed. Bolj redkobeseden je bil tudi ob načrtih. "Najprej si želim dobro spočiti in razmisliti. Še vedno veliko stvari nisem dosegel, veliko motivov še mi je ostalo," pa je že tudi napovedal nove uspehe.