Zmago Gomzi
Tudi to srečanje članov Medobčinskega društva delovnih invalidov (MDDI) Maribor in Medobčinskega društva invalidov (MDI) Velenje v drugem nadstropju dvorane Tabor je potrdilo, kako pomembna in predvsem potrebna so takšna srečanja ljudi, ki jim življenje ni bilo najbolj naklonjeno. Za mize je stopilo 25 igralcev in igralk. Za nemoten potek iger je kot že vrsto let doslej skrbel Stanko Krajnc iz Hoč, ki je pozorno zapisoval tudi rezultate dvobojev. "Mariborčani so zmagali prepričljivo in se tako potolažili po porazu, ki so ga doživeli spomladi letos v Velenju," je kot iz topa izstrelil Krajnc, ki je z izjemo dveh prvih srečanj med Mariborčani in Velenjčani vodil vsa druga: "V čast mi je, da mi zaupajo." Pred več desetletji je vodil tudi namiznoteniško sindikalno ligo Maribora z več kot sto ekipami.
Predsednik zadovoljen in zaskrbljen
Tone Salamon, ki že več kot deset let vodi namiznoteniško ekipi MDDI Maribor, je zaradi zmage, a še bolj zaradi tega, ker so se spet družili s prijatelji iz Velenja in še utrdili medsebojno prijateljstvo, ki traja že blizu dvajset let, kazal zadovoljen obraz. "Ob začetku našega sodelovanja smo se dogovorili, da bodo spomladi srečanje priredili Velenjčani, jeseni pa mi. Srečanja so bila prekinjena le med kovidom," je pojasnil. Tarejo pa sekcijo tudi določene težave. "Naše delovanje podpirajo v dvorani Tabor, kjer vadimo, in mariborska občina, žal pa tega ne morem reči za vodstvo našega društva, čeprav se redno z namiznim tenisom ukvarja kar 23 članov. Naša dejavnost je povezana z denarjem, tega je vedno manj in sram me je povedati, da smo denar za nakup pokalov in skromno pogostitev za tokratno srečanje prispevali iz svojih žepov."
"Ni težava le denar, ampak tudi odnos vodstva društva do delovanja sekcije. Ne spomnim se, kdaj nazadnje je na srečanje z velenjskimi igralci v Mariboru prišel kdo od vodstva MDDI Maribor in nas pozdravil. Tudi tokrat jih ni bilo. Čutimo se odrinjene, boli nas. Drugih tekmovanj kot teh dveh z Velenjem se ne udeležujemo, čeprav bi bili stroški zanemarljivi. Vsi igramo iz ljubezni do namiznega tenisa, kar pa tisti, ki bi nas morali podpreti, ne vidijo," je bil razočaran Ljubo Čakš iz MDDI Maribor.
Povezuje jih trdna vez
Za Ireno Klosternik, ki že približno deset let vodi namiznoteniško ekipo MDI Velenje, so srečanja med njihovimi in mariborskimi igralci vselej posebno doživetje. "Veselimo se vsakega srečanja v Velenju ali Mariboru. Ne pehamo se za zmagami, ampak med igrami uživamo, po njih pa prijateljujemo, kar je tudi moto našega sodelovanja. Ne zmage in ne porazi ne morejo skrhati našega prijateljstva," je pojasnila. "V Maribor zelo radi prihajamo, med seboj se že dobro poznamo, družimo se in to je najbolj pomembno. Starejši potrebujemo gibanje in namizni tenis je pravšnja igra. Dokler bomo kolikor toliko zdravi in aktivni, naša medsebojna srečanja ne bodo zamrla. V Maribor bi prišli igrat in se družit, četudi ne bi bilo pokalov in pogostitve. To kaže, kako trdna je vez med nami. Vsak trenutek za druženja, srečanja je treba izkoristiti in negovati," je dodala Irena Klosternik. Zgovoren je bil tudi Jože Jeseničnik, eden od mlajših članov namiznoteniške sekcije MDI Velenje. "Zelo sem vesel, da lahko igram na tradicionalnih srečanjih z Mariborčani. Igram, da zmagam, a tudi po porazu ne tarnam. Vsi ne morejo zmagati," je povedal. Rekreira se tudi s pohodi in odbojko. "Zdravo življenje je na prvem mestu," doda.
