/ PETEK, 26. NOVEMBER
"Samo naša Mura iz Murske" z angleškim prizvokom so prve besede, ki jih zjutraj slišim, ko ob 8.30 vstopim v varovančevo sobo. (Moj varovanec je goreč navijač Liverpoola, zato ga vsak poraz katerega od drugih angleških klubov spravi v dobro voljo). Je pa včeraj kar trajalo, da sem ga uspel naučiti teh pet besed. Angleži niso ravno znani kot veliki poligloti. Nasmejim se, popravim njegovo izgovarjavo in pričneva jutranjo rutino, ki jo zaključiva okrog enajste ure. Pripravim zajtrk in skočim na družabna omrežja. Zaradi bombardiranja black friday oglasov z vseh mogočih strani hitro preneham in se odločim, da preostanek prostega časa izkoristim za tek. Odtečem do sosednjega mesta in nazaj, osem kilometrov. V mladosti sem se ukvarjal z atletiko, v gimnazijskih letih z njo zaključil, v začetku pandemije pa spet našel "staro ljubezen". Če sem iskren, je tek edina aktivnost, ki je bila dovoljena med prvim lockdownom, tako da začetek ni bil lahek, mi je pa sčasoma spet prirasel k srcu in je mali maraton eden od ciljev za leto 2022. Pred spanjem pogledam film Lovec na jelene, izjemen film, zaspim okrog polnoči.
/ SOBOTA, 27. NOVEMBER
Ob 7.30 me prebudi dobro poznan angleški zvok, mešanica močnega vetra in dežja. Ker sva z varovancem dogovorjena, da začneva ob devetih, preostanek časa izkoristim za branje novic. Na enem od portalov preberem, da je Veliko Britanijo prizadela nevihta Arwen, zaradi katere je na Škotskem in v severnem delu Anglije več kot 100.000 ljudi ostalo brez elektrike. Jaz sem v mestu Erith, jugovzhodni del Londona, kjer je položaj precej boljši. Sem pa v preteklosti precej časa preživel pri varovancu na severu in v spominu sta mi ostali dve hudi nevihti, Ciara in Denis, ko je dva tedna ves čas deževalo. Takoj po drugi nevihti sem odpotoval na teniški turnir v Acapulco, in ko se je precej kolegov, teniških sodnikov, pritoževalo nad vročino, sem se samo nasmehnil: "Pravkar sem preživel dve nevihti, dva tedna stalnega dežja, nikoli več se ne bom pritoževal nad soncem." So pa taki dnevi idealni, da brez slabe vesti preostanek dneva preživiš v postelji ob gledanju serij. Vmes se opogumim, skočim do trgovine, v tolažbo si kupim piškote z dvojno čokolado. Ob večerji gledava nagovor Borisa Johnsona glede novih ukrepov. Spet obvezno nošenje mask v javnem prometu in trgovinah ter obvezen PCR-test ob vstopu v Združeno kraljestvo. Za zdaj še nič drastičnega. Ker imam zvečer slabo vest zaradi prazne škatle piškotov, se pred spanjem lotim polurne telovadbe.
/ NEDELJA, 28. NOVEMBER
Zbudim se okrog osmih, in ker imam še eno uro časa, vzamem tablični računalnik in začnem iskati prenočišče v Londonu. V sredo po šestnajstih dneh zaključim delo pri tem varovancu, in ker sem zadnja tri leta božične praznike preživel delovno v Angliji, sem se že lani odločil, da ta december preživim v Mariboru. Čeprav je v Združenem kraljestvu že enajst primerov nove različice virusa in bi bilo verjetno bolj pametno, da čim prej spokam (nočem, da mi ob prihodu domov izročijo kuverto s karanteno), je božični London preveč mamljiv. Rezerviram sobo za tri noči in let London-Budimpešta v soboto popoldne. Ker bo letalo v Budimpešti pristalo zvečer, se odločim, da eno noč preživim v enem zame najljubših mest. Budimpešto obožujem, kot teniški sodnik sem pogosto delal na Madžarskem in spoznal veliko prijetnih ljudi. "Mate, where are you taking me out on saturday," je sporočilo, ki ga pošljem Mateju, kolegu iz sodniških vrst. Kakšno naključje! Dobim odgovor, da bo ta vikend v Budimpešti tudi kolega Rok iz Maribora. He, he, to bo še zabavno! Ker ima varovančev oče rojstni dan in imam prosto popoldne, se z Rezom odpravim v lokalno kavarno in kasneje na krajši sprehod v bližnji park. Zvečer dobim povabilo v whatsapp grupo Despedida Soltero Edu (Fantovščina Edu). Edu je prijatelj Mehičan, ki se februarja poroči v Acapulcu. Odločimo se, da bo lokacija za fantovščino Acapulco, dva dni pred poroko. Ker nas bo veliko gostov iz vrst teniških sodnikov z vseh koncev sveta, je to nekako logična izbira. Komaj čakam! To bo moja prva poroka v tujini! Mehiko obožujem. In mehiške zabave. Tekila. Takosi. Mariachi. Ufff, še dobra dva meseca.
/ PONEDELJEK, 29. NOVEMBER
Dopoldne z varovancem uskladiva urnike, saj imam ob treh rezerviran termin za poživitveni odmerek cepiva proti covidu. Na srečo se v Angliji lahko cepiš skoraj na vsakem vogalu, tako da vse skupaj ne bi smelo trajati predolgo. Za tretji odmerek se odpravim v manjšo lekarno, kjer so del lekarne spremenili v cepilni center. Nekaj čez tretjo uro me prijazno sprejme medicinska sestra Katie, stvar hitro opraviva in domov se vrnem prej kot v eni uri. Kot zdravstveni delavec sem imel možnost, da sem že februarja prejel prvi odmerek. Vabilu sem se takoj odzval iz preprostega razloga, ker delam z invalidi, ki spadajo v rizično skupino. Ne morem verjeti, da je že skoraj štiri leta od tega, kar sem se prijavil na oglas za službo osebnega asistenta invalidov v Združenem kraljestvu. Pojma nisem imel, v kaj se podajam. Fleksibilen delovni čas, to je tisto, kar me je najbolj pritegnilo. Pa še malo sreče, da sem zadel jackpot že z drugim varovancem. Super sva se zaštekala, skuliran možakar, ki živi zelo aktivno življenje in ogromno potuje. Dela kot predsednik mednarodne organizacije enega od paraolimpijskih športov, zato je povabljen na veliko mednarodnih športnih dogodkov. Na večino njih me tudi vzame zraven in za to izkušnjo sem mu iskreno hvaležen. Spoznal sem veliko izjemnih paraolimpijskih športnikov. V spominu mi je ostal Anglež, ki so mu pri petnajstih letih zaradi klopnega meningitisa amputirali nogi pod kolenom. In ne samo, da je pretekel že nekaj maratonov, mojster je prvi invalid, ki se je brez pomoči povzpel na Kilimandžaro. In to večino poti po rokah in kolenih. Čeprav se stanje izboljšuje, ti športniki še vedno ne dobijo pozornosti, ki si jo zaslužijo. In njihova strast, volja, trud, zagnanost in želje so enake. Spomnim se hrvaškega oglasa, ki so ga posneli v podporo hrvaški paraolimpijski reprezentanci - Razliku čine navijači. In ne bi se mogel bolj strinjati - razliko delamo navijači.
/ TOREK, 30. NOVEMBER
Zadnji delovni dan v mesecu - moj najljubši dan, ko "funteki" priletijo na račun. Počasi se pripravljam na zaključek dela. Ker že od nekdaj boleham za manana habit (odlašanje stvari na jutri), me zadnji dan čaka kar nekaj papirologije, ki jo moram izpolniti in poslati agenciji. Popoldne me pokliče Luis, prijatelj iz Mehike, s katerim sva avgusta tri tedne skupaj potovala po Kalifornijskem polotoku. Ker nameravam po poroki in turnirju v Acapulcu še kak mesec ostati v Mehiki, debatirava o možnih lokacijah. "Vamos a Jalisco." Luis je zadnjih šest mesecev moj učitelj španščine, zato večina pogovorov poteka v španščini. Ok, moja še vedno bolj zveni kot špangleščina, ampak z napredkom sem zelo zadovoljen. Izbereva torej zvezno državo Jalisco, ki je na mojem bucket listu že kar nekaj časa. Guadalajara, mesto Tequilla, Puerto Vallarta. Ta del sem imel v načrtu že marca 2020, a se je zgodila korona. Ne najlepši spomin na tisti četrtek, ko smo se zbudili v apartmaju v Cancunu z elektronsko pošto, da turnir v Guadalajari odpade in da naj se čim prej vrnemo v Evropo, ker se letališča zapirajo. Namesto da bi dan preživeli na Isla Mujeresu in srkali pivo Corona, smo dan preživeli v apartmaju in skušali vzpostavit stik s klicnim centrom letalske družbe. Po petih urah nam je uspelo in v soboto me je čakalo popotovanje Cancun-Guadalajara-Ciudad de Mexico-Madrid-Pariz-London. "Čudovitih" 48 ur.
/ SREDA, 1. DECEMBER
Ob dvanajstih pozvoni sodelavec, ki me je prišel zamenjat. Okoli dve uri potrebujem, da mu predam vse potrebne informacije, nato se odpravim proti Londonu. Ob 18.30 se z Deniso in Gonzalom dobim v Hyde Parku, kjer obiščemo Winter Wonderland. V teh zabaviščnih parkih se vedno počutim kot majhen otrok, ki noče domov. Večer zaključimo v italijanski restavraciji, pica in tiramisu, zraven pa espresso z baileysom.
/ ČETRTEK, 2. DECEMBER
Zbudim se zgodaj. Pozajtrkujem in grem raziskovat mesto. Na ulicah se že voha "christmas spirit". Bogati okraski visijo nad prenatrpanimi, nič kaj koronskimi ulicami prestolnice. Ljudje hitijo po nakupih. V primerjavi z večino na Oxford Streetu ne zapadem v nesmiselne božične nakupe. Prešine me misel – tokrat razliko delamo potrošniki! Želim vam mirne, solidarne, nič kaj potrošniške, trajnostne, okolju, ljudem in psom prijazne praznike.
