Saša Britovšek
Vaša zadnje ilustracije so izšle v slikanici Imam zelene čeveljčke, ki sta jo ustvarili s pesnico Anjo Štefan. To so vedre, šaljive pesmice. Kaj pa trenutno slikate?
V veliko veselje mi je delati s pesnico Anjo Štefan, zelo dobro se ujameva in to je najina šesta skupna slikanica. Zdaj trenutno končujem še eno zanimivo slikanico Andreja Arka Naš Astor, ki me je prav prijetno nagovorila. Gre za zgodbico o dečku, ki si blazno želi kužka, a si ga doma v bloku ne morejo privoščiti, deček pa najde odlično rešitev. Nekako mislim, da bodo to moje zadnje knjižne ilustracije. Kaj pa vem, mogoče pa me bo še kaj prijelo.
Da bi bila Naš Astor verjetno zadnja? S kakšnimi občutki jo delate?
Žalostno je vse, kar je zadnje in kar mine. Recimo: na vrtu imam pod drevesom majhen dotrajan otroški traktor, ki sem ga kupila vnuku za tretji rojstni dan. Ko ga pogledam, sem žalostna. Ker je nekaj odšlo, ker ima vnuk zdaj že enaindvajset let in ta traktor ne služi več svojemu namenu. Ni več isto. A tako je, vse mine. Eni se s tem soočamo težje, drugi lažje. Življenje teče, nikomur nič ne dolguješ. Enako je pri mojem delu. In ker imam še nekaj rezerve, si včasih preprosto rečem v tolažbo "dokler bom še zmogla". Morda pa bom končno imela čas, da naslikam kaj zase. Pri osemdesetih človek velikokrat pomisli, da je nekaj lahko zadnjič. Saj tudi pri šestdesetih nisi več mlad in je lahko marsikaj zadnjič, a vseeno lahko to misel odrineš. Zdaj te misli nimam več kam odriniti. A naj si želim, da bom stara sto let? Ne, tega si ne želim.
Videti je, da se z leti dobro razumete.
Veste, starost ni grozna in grda. Sploh, če si zdrav. Starost je drugačna. In ni tako huda, kot si mladi mislijo. Konec koncev tudi mladost ni vedno lepa.
"Življenje teče, nikomur nič ne dolguješ."
"Cvetočo češnjo lahko občudujem en teden. Potem gre njena lepota svojo pot. Vsakič, ko sem kaj narisala, sem to spreminjanje ustavila."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
