Melita Forstnerič Hajnšek
Nobelovo nagrado za literaturo prejme letos ameriška pesnica Louise Elisabeth Glück. Kot je včeraj v Stockholmu sporočila kraljeva švedska akademija, jo 77-letna pesnica in esejistka prejme za svoj "nezamenljivi pesniški glas, ki s strogo lepoto naredi individualen obstoj univerzalen". Aktualna nobelovka je šele 16. ženska v literarni združbi od leta 1901, ko je prvo Nobelovo nagrado za literaturo prejel francoski pesnik in filozof Sully Prudhomme.
Ne mara oznak, ki so ji jih pogosto natikali, da je judovsko-ameriška, feministična pesnica ali pesnica narave, raje ohranja avro ikonoklazma in neuvrščenosti. Njeno poezijo sta močno zaznamovali psihoanaliza in mitologija. Louise Glück je prejela več prestižnih nagrad, med njimi leta 1993 Pulitzerjevo in leta 2014 nacionalno knjižno nagrado.
Letošnja nagrajenka je leta 1968 objavila prvo pesniško zbirko Firstborn in bila kmalu priznana kot ena najvidnejših pesnic v sodobni ameriški literaturi. Objavila je ducat pesniških zbirk in nekaj zvezkov esejev o poeziji. Njena osrednja tema so otroštvo in družinsko življenje, tesen odnos s starši ter brati in sestrami. V njenih pesmih jaz posluša, kaj je ostalo od njegovih sanj in zablod, in nihče ne more biti strožji kot ona v soočanju z iluzijami o sebi. Čeprav pesnica nikoli ni zanikala pomena avtobiografskega ozadja v njeni poeziji, je ne gre šteti med osebnoizpovedne pesnice. Louise Glück išče univerzalno in pri tem črpa navdih iz klasičnih motivov. Glasovi Didone, Perzefone in Evridike - zapuščeni, kaznovani, izdani - so maske za jaz v preobrazbi, tako osebni kot splošno veljavni, piše v utemeljitvi. Pri pesnici naletimo na skoraj brutalno neposredne podobe bolečih družinskih odnosov. Je odkrita in brezkompromisna, brez sledi pesniškega okrasja.
Uvrščajo jo med Emily Dickinson in Elizabeth Bishop. Na njeno delo je vplival tudi Rainer Maria Rilke. Njena poezija ni zelo ritmična, polna je repeticij in enjambementov, pisana je v vsakdanjem jeziku. Zaradi pogostega prvoosebnega načina pesnjenja in intimizma so jo kritiki pogosto uvrščali med konfesionalne pesnice. A v nasprotju z osebnoizpovedno Sylvio Plath postavlja Glückova v središče posebno razmerje med zasebnim in fiktivnim. Najpomembnejša tematika v njeni poeziji je osredotočenost na travme, veliko je pisala o smrti, izgubi, neuspehu odnosov, zavrnitvi in poskusih obnove razmerij. Tudi ko upesnjuje idiličnost in srečo, je v ozadju zmeraj slutiti zavest o smrtnosti, nenehen občutek konca. Travma pomeni po njenem pot do globljega razumevanja življenja. V tem je podobna Ajshilu, ki meni, da se človek najbolj realizira šele s sprejemanjem smrt(nost)i. Glückova ima ambivalenten odnos do moči, morale, spola in predvsem jezika. Sprememba je tisto, po čemer najbolj hrepeni, je pa tudi tisto, čemur se najbolj upira, kar ji je najtežje in najbolj težko pridobljeno.
V zbirki Ararat (1990) so zbrane tri značilnosti, ki so konstanta v njenem pisanju: tema družinskega življenja, stroga inteligenca in prefinjen občutek za kompozicijo. Za zbirko The Wild Iris - Divja perunika (1992) je prejela Pulitzerjevo nagrado.
Odločilni trenutek sprememb pri pesnici pogosto zaznamujeta humor in duhovitost. Kot mojstrsko Nobelova utemeljitev navaja zbirko Averno (2006), vizionarsko interpretacijo mita o spuščanju Perzefone v pekel k Hadu. Kot "še en spektakularen dosežek" pa omenja najnovejšo zbirko Faithful and Virtuous Night (2014), za katero je dobila državno knjižno nagrado.
Louise Glück se je rodila leta 1943 v New Yorku in živi v Cambridgeu. Je profesorica angleščine na univerzi Yale. Nagrado, ki združuje medaljo in deset milijonov švedskih kron, 950 tisoč evrov, bo zaradi koronavirusa prejela doma.
Slovenskim bralcem jo je z izborom in prevodom poezije, zbrane v knjigi Onkraj noči, ki je izšla pri Mladinski knjigi 2013., približala pesnica in prevajalka Veronika Dintinjana.
