Med pandemijo covida-19 je bilo slišati veliko pozivov k izboljšanju kakovosti zraka v zaprtih prostorih, saj so nekateri trdili, da bi lahko na tak način omejili širjenja virusa. Toda prav veliko dokazov o resničnosti teh trditev ni, medtem ko izsledki študij, opravljenih med pandemijo, še niso bili objavljeni. Znanstveniki so zato proučili dokaze, zbrane pred pandemijo, in izkazalo se je, da s čiščenjem zraka ni mogoče zmanjšati tveganja za okužbe in bolezni dihal.
Obstajata dve vrsti naprav za izboljševanje kakovosti zraka: čistilci in razkuževalci zraka. Čistilci zraka po zaslugi filtrov iz zraka odstranjujejo delce, ki lahko vsebujejo nalezljive viruse. Razkuževalci zraka pa z ultravijoličnim sevanjem ali ozonom uničujejo viruse v zraku. Sistematična analiza izsledkov 32 opazovalnih in eksperimentalnih študij, opravljenih med letoma 1970 in 2022, je razkrila, da s temi tehnologijami ni mogoče zmanjšati niti pogostosti obolevanja niti resnosti bolezni.
Tveganje za okužbe z respiratornimi virusi lahko nekoliko zmanjšamo z rednim prezračevanjem.
Med preučevanjem laboratorijsko potrjenih primerov gripe ali okužb s koronavirusom je bilo opaziti trend zmanjševanja okužb. Toda v tem primeru obstajajo dokazi o pristranskosti objav, o kateri govorimo tedaj, ko obstaja večja verjetnost, da so objavljeni pozitivni izsledki študij, negativni pa ne. Navidezni učinki kakršnihkoli ukrepov ali načinov zdravljenja se namreč zdijo večji, kot dejansko so, če negativni izsledki študij niso objavljeni. Analiza je hkrati pokazala, da trdnih dokazov, da tehnologije za izboljševanje kakovosti zraka zmanjšujejo tveganje za širjenje nalezljivih bolezni dihal, preprosto ni.
Nobena od raziskav ni bila o covidu-19 in tudi, če je kakšna morda bila, njeni izsledki niso bili nikoli objavljeni. So pa nemški raziskovalci v okviru nedavne študije, objavljene julija, proučili učinke visokozmogljivih filtrov za odpadne delce (HEPA) na širjenje covida-19 v vrtcih. Raziskovalci so primerjali stopnje obolevnosti v šolah, v katerih so bili nameščeni novi čistilci zraka, s tistimi v šolah brez čistilcev zraka. Ugotovili so, da med njimi ni bilo bistvenih razlik. Stopnja obolevnosti je bila celo nekoliko višja pri otrocih v šolah s čistilci zraka.
Kaj pa prezračevanje?
Raziskovalci v okviru te študije niso preučili, kako na širjenje okužb vpliva prezračevanje, vključno z odpiranjem oken. Ena od morebitnih težav pri izboljševanju kakovosti zraka z raznimi napravami je manj pogosto prezračevanje, zaradi česar bi se lahko tveganje za širjenje okužb še povečalo. Nedavno je bila opravljena tudi sistematična analiza izsledkov študij o učinkih prezračevanja na širjenje covida-19. Čeprav je nekaj več študij pokazalo, da prezračevanje zmanjšuje širjenje virusa, so bile te slabo ali celo zelo slabo opravljene. Posledično so raziskovalci sklenili, da tej ugotovitvi ne gre preveč zaupati.
Če naprave za izboljševanje kakovosti zraka ne zmanjšujejo verjetnosti za širjenje okužb, se zastavlja vprašanje, zakaj jih ne? Po mnenju znanstvenikov obstaja več razlogov za to, da tehnologije za izboljševanja kakovosti zraka nikoli ne bodo "zdravilo proti vsem boleznim", kot trdijo nekateri.
Prvič, nevarnost prenosa respiratornih virusov je odvisna od tega, kako blizu okužene osebe stojimo. Na začetku pandemije je skupina znanstvenikov pokazala, da se nevarnost okužbe precej zmanjša, bolj kot smo oddaljeni od okuženega človeka. Nekdo, ki je stal le meter stran od okuženega človeka, je bil izpostavljen približno petkrat večji nevarnosti, da se okuži, kot nekdo, ki je stal več kot meter stran od njega. Malo verjetno je, da bi naprave za izboljševanje kakovosti zraka preprečile prenos virusa, če človeka stojita tako blizu drug drugemu. Drugič, tudi če bi bile naprave za izboljševanje kakovosti zraka učinkovite pri preprečevanju okužb v nekem prostoru, ljudje nenehno prehajajo iz prostora v prostor. Naprave za čiščenje zraka v šoli ali na delovnem mestu vas ne bodo ščitile pred okužbo, ko se boste nekam peljali s sredstvi javnega prevoza ali ko se boste družili s prijatelji v nekem drugem zaprtem prostoru.
Na koncu je tukaj še vprašanje epidemične dinamike okužb z virusi, pri katerih je imunost po okužbi le kratkotrajna. Okužbe z virusi, kot je novi koronavirus, pri katerih je imunost po preboleli okužbi kratkotrajna, se obnašajo drugače, kot napovedujejo standardni epidemični modeli, ker se lahko ljudje v svojem življenju večkrat ponovno okužijo z njimi, saj njihova imunost nanje sčasoma usahne. Dinamiko okužb s temi virusi lažje simuliramo z modelom SEIRS (Suspectible/dovzeten, Exposed/izpostavljen, Infected/okužen, Recovered/ozdravljen, Suspectible/dovzeten). Pri tem modelu ukrepi, kot sta med drugimi čiščenje zraka ali nošenje zaščitnih mask, postanejo manj učinkoviti, ker gre pri večini okužb za ponovne okužbe. Stopnja okužb je tedaj odvisna od tega, kako hitro ljudje izgubijo imunost.
Na podlagi trenutnih dokazov lahko torej sklenemo, da tehnologije za čiščenje zraka ne zmanjšujejo tveganja za okužbe z respiratornimi virusi, kot je covid-19. Nekoliko več dokazov, ki sicer tudi niso preveč prepričljivi, pa govori v prid temu, da je mogoče to tveganje nekoliko zmanjšati z rednim prezračevanjem.
- Avtor prispevka je Paul Hunter, profesor medicine na Univerzi Vzhodne Anglije.
