Kuča, poso, poso, kuča … Saj to je vendar vse tako daleč stran. Kaj pa nam morejo poplave v Nemčiji in požari v Grčiji? Pri nas, v našem milnem mehurčku, je vendar vse v najlepšem redu … Dokaj. Če odmislimo vse pozebe, sušo in točo in porazne letine. Benetke so bile pred dnevi meter pod vodo, toda nekateri ljudje so plesali, otroci so se škropili in čofotali, še kužki so imeli žur. Manjkali so samo še slavni beneški delfini iz karantenskega obdobja. To vse je bolj za jok kot pa za ples v vodi, ki ti sega do kolen. Vendar jok je lahko takšen in takšen. Nikar ne podcenjujmo njegove katarzične vrednosti. Kar priznajte - kolikokrat se vam je orosilo oko tekom teh olimpijskih iger? Meni, priznam, kar velikokrat. United by emotion ali združeni v čustvih je bil poetični moto letošnjega športnega spektakla v Tokiu. Na obrazih športnikov je bilo zelo jasno sporočilo. Po tako težkem času treningov, odrekanja in korone preprosto ni preostalo moči še za zadrževanje in kontroliranje čustev. Vse je privrelo na plano, brez cenzure in olepševanja. Ničkolikokrat smo lahko bili priča izbruhom nepopisne sreče in veselja ter na drugi strani globoke žalosti in razočaranja.
Pa saj tako je zmeraj bilo, boste rekli. Mogoče je res bilo. Vendar še nikoli poprej se ni zgodilo, da bi se celoten svet sočasno ukvarjal z istim problemom, delil isto izkušnjo, kot se nam je to zgodilo s pandemijo covida-19. Le malokdo izmed nas se na primer lahko poistoveti z eksplozijo v Gazi, medtem ko sedaj vsi vemo, kako je nositi masko in ždeti doma, v karanteni. Od vseh pretresov in stisk je nemara tudi nam zmanjkalo moči za tlačenje čustev. In tako se s šampioni otroško veselimo in jim privoščimo uspeh ter globoko žalujemo s tistimi, ki jim ni uspelo in bi si zaslužili več.
Vsi bi si zaslužili več
Vsi bi si v danih okoliščinah zaslužili več. Tudi mi pred ekrani. Dejansko bi si vendar vsi zaslužili medaljo za sodelovanje v tem globalnem eksperimentu, imenovanem covid-19. Veliko smo že prestali. Toda kaj nas vse skupaj še čaka? V očeh stroke je ta medalja, ki nam jo ponujajo, ta rešilna bilka, cepivo, ki ga tako vzvišeno in pametujoče odklanjamo - in to na globalni ravni, čeprav smo v Sloveniji še posebej odločni, kot da nam je resnično vseeno, koliko milijard ljudi po vsem svetu je ne nazadnje že cepljenih. A-a! Mi smo nekaj posebnega. Naše teorije zarote so globlje od tistih od Nase. Menda resnično prihajajo med nas vesoljci, ampak cepili pa se res ne bomo.
Sicer pa je bila na teh olimpijskih igrah zelo očitna neka generalna menjava generacij - zmaga zanesene, neobremenjene mladosti nad izkušenostjo. Nisem ravno neki teniški fanatik, ampak Novak Đoković se mi res zdi frajer. In tako je zlati lev prišel v Tokio po zlati slam, po svoj zgodovinski trenutek. Načrte mu je v polfinalu prekrižal karizmatičen 24- letnik, Nemec Alexander Zverev. Če ste spremljali dvoboj, niste mogli zgrešiti njegove želje, odločnosti in samozavesti. Đokovića je po prvem setu dobesedno zmlel. Obup, jeza in nemoč izkušenega Jokerja so gledalca rezali v dno duše in nato še naravnost do kosti. Res bi mu privoščila ta zlati slam. A v finale se je uvrstil mladi Zverev, ki je na koncu neustrašno pobral še olimpijsko zlato. Tudi v vsakdanjem življenju je vsaka menjava generacij na prvi pogled kruta, a žal neizbežna. Tako je svet naravnan že od nekdaj. Včasih zmanjka tisti ščepec potrebne sreče, včasih pa na določeni točki preprosto poidejo moči in takrat je treba zbrati pogum za naslednji korak. Arigato, Tokio!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
