Bodoča kirurginja, ki govori 9 jezikov in zabija gole za novo domovino

NR
04.07.2021 04:45
​Če pandemija novega koronavirusa lani ne bi popolnoma prekrojila športnih koledarjev, bi se te dni za naslov najboljšega evropskega moštva namesto nogometašev borile nogometašice. Med njimi bi bila tudi 33-letna Nadia Nadim, danska reprezentantka, bodoča kirurginja, nova prvakinja Francije ter ena od najbolj fascinantnih in vplivnih žensk v športu.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Nadia Nadim je za Dansko zabila že 38 zadetkov. Foto: Wikipedia
Wikipedia

Med nepogrešljivimi člani in članicami idealnih nogometnih reprezentanc so tudi nogometaši in nogometašice, ki so del življenja preživeli kot begunci. Med hrvaškimi nogometaši sta to denimo Luka Modrić in Dejan Lovren, med nogometašicami pa je bila begunka Nadia Nadim.

Iz Afganistana na Dansko

Nadia se je rodila v Afganistanu, kjer je talibanski režim, ko ji je bilo enajst let, usmrtil njenega očeta, ki je bil general. Nato je z mamo in štirimi sestrami pobegnila iz države in zatočišče našla na Danskem. Tam se je začela tudi njena nogometna zgodba. "Po dveh mesecih smo prispele na Dansko. Na poti smo veliko pretrpele, bile smo izčrpane in lačne. Zagledal nas je policist in nam prinesel nekaj banan, mleka in kruha. To je bila majhna gesta, vendar najbolj prijazna stvar, ki jo je kadarkoli kdorkoli storil zame," se spominja Nadia.

Begunsko taborišče, v katerem je bila nastanjena skupaj z mamo in sestrami, je bilo zelo blizu igrišč, kjer so domači otroci igrali nogomet. Opazovala jih je skozi ograjo in ves čas sanjala, da bi bila kot oni. Nadia in njeni prijatelji niso imeli žoge, zato so ponoči v gozdičku ob igriščih iskali tiste, ki so končale na drugi strani ograje. Toda nogomet, ki so ga igrali otroci v taborišču, je bil podoben le brcanju žoge in tekanju za njo. Nadia pa si je želela bolj organizirane igre. Trenirati je začela pri komaj sedemnajstih, toda danes je ena najboljših nogometašic na svetu.

Razen na Danskem je igrala tudi v ZDA, v Manchester Cityju, pretekli dve leti pa za Paris SG, s katerim je letos osvojila prvi naslov prvakinj Francije.

Za dansko reprezentanco je odigrala 98 tekem in zabila 38 zadetkov, enega tudi na finalni tekmi evropskega prvenstva 2017, ko je Dansko s 4:2 premagala gostiteljica EP Nizozemska. Oktobra lani je na tekmi z Italijo, ki je Danski zagotovila nastop na naslednjem Euru, preloženem na leto 2022, zabila dva gola.

Prav vse je mogoče

Medtem ko je gradila nogometno kariero, je hkrati študirala medicino, čeprav so jo mnogi poskušali prepričati, da obojega ne bo zmogla. Lani je kot stažistka asistirala pri zahtevni rekonstruktivni operaciji. Je ena najbolje plačanih nogometašic na svetu in je zavrnila več ponudb, s katerimi bi postala celo najbolje plačana igralka. "Nogometa ne igram zaradi denarja. V prihodnosti bom dovolj zaslužila kot zdravnica," je velikokrat pojasnila.

Danska ji je dala priložnost, da je začela znova in zaživela normalno življenje. Danes počne, kar želi, in na vseh področjih žanje uspeh za uspehom. Počakati je morala, da je postala polnoletna, da je lahko zaprosila za državljanstvo in ga dve leti pozneje tudi dobila. Fifa ji sprva ni dovolila nastopati za Dansko zaradi pravila, da mora pred prvim nastopom in pridobitvijo državljanstva miniti pet let, vendar je to odločitev po pritožbi danske nogometne zveze preklicala in Nadia je takoj postala ena od glavnih igralk reprezentance svoje nove domovine.

Poleg tega, da je vrhunska nogometašica in bodoča kirurginja, tekoče govori devet jezikov. Revija Forbes jo je leta 2018 uvrstila na seznam dvajsetih najvplivnejših žensk v športu, na Danskem pa so jo izbrali tudi za osebnost leta.

Nedavno je podpisala pogodbo z ameriško ekipo Racing Louisville, kar pomeni, da se bo po štirih letih vrnila v ZDA. Toda svoje preteklosti ni pozabila, vedno se bo spominjala svojega otroštva v begunskem taborišču, kjer se je prvič v življenju srečala s športom in knjigami. V sodelovanju s Paris SG in humanitarno organizacijo KLABU pomaga pri ustanavljanju športnih klubov v begunskih taboriščih po vsem svetu. Prepričana je, da se bo po zaslugi teh klubov s športom začelo ukvarjati še več begunskih otrok.

"Medtem ko smo bežale iz Afganistana, sem imela v glavi samo željo po preživetju in upanje za boljši jutri. Verjamem, da ogromno teh otrok čuti podobno," je pojasnila v intervjuju za televizijo CNN. Tem otrokom bi rada dala priložnost, da skozi šport najdejo pot v boljši jutri. Ali skozi izobraževanje. Ali skozi oboje, kot je to uspelo njej. Čeprav so ji govorili, da mora izbrati med nogometom in medicino. "Nikoli nikomur ne dovolite, da vam vzame sanje," je še sporočila Nadia Nadim.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta