(BRANJE) O ribah in hišniku

Berem v Večeru, da ribam Mestnega parka škodujete z metanjem kruha. In prikimavam prošnji Snage, da hranjenje prepustite onim, ki vedo, kaj delajo. Spomini me odnesejo v mladost. V življenje v taborskem betonu, kjer so vsako jutro z oken letele drobtine kruha. Še kakšen cel kos je bil vmes, da si se trdih skorij izogibal kot petard, ki si jih dobil na glavo, če si okoli silvestrovega blodil med bloki. Takrat sem še komu skušal kaj dopovedati z basnimi o miših in podganah, letečih in onih navadnih, ki jih je bilo iz tedna v teden več, zjutraj pa so v malem parku za našim blokom ne le prosile, temveč že prav terjale svojo dozo pomij. Naposled sem obupal. Ko gre za živali, se v človeku pač prebudi nekaj ... živalskega. In izpuhti človeška razsodnost, vsak živaloljub nenadoma ve več od strokovnjakov. Da so ob ribniku opozorilne table, ki prepovedujejo hranjenje? Dol z njimi in s tistim, ki jih je zasadil, bandit brezsrčni, ki živalim še grižljaj odreka!
Na lastne oči sem videl Mariborčana, ki je v dunajskem živalskem vrtu plezal k povodnim konjem. Srečo je imel, da so tolsta bitja v ujetništvu pozabila, da zmorejo teči 40 kilometrov na uro in te razmesariti s tistimi "štopli" v gromozanskem gobcu. Preden so se spomnila, je oskrbnik človeku že grozil s policijo, živalim pa za vsak slučaj mahal z električno palico. Zraven sem bil in švical od strahu, ko je Ljubljančan pri odprtih vratih kombija, da bi bila njegova slikca bolj čista, na južnoafriškem safariju s fotoaparatom lovil leva. Veličastni samec se je približal na le deset metrov in srečo sva imela, da ga je namesto človeškega mesa premamila bližajoča se levinja.
Pa pustimo te eksotične primerke in lokacije. Dan, ko sem obupal, da se lahko človek s človekom kaj pomeni o živalih, je bil tisti dan, ko me je sesul naš hišnik na Taboru. Sicer fajn dedec, le malo samosvojega pogleda na svet, tako mu je med drugim spodletela privatizacija parkirišč pred blokom. Na stroške hišnega sklada je kupil rumeno barvo, na tleh zarisal pravokotnike, jih oštevilčil, zvonil pri vseh vratih in pobiral rezervacije za parkirna mesta. Takrat so ga skoraj pretepli. Jaz pa sem ga, skrušeno priznam, nekega zgodnjega jutra zgolj nadrl, ko sem med dremežem zaslišal cmokanje, značilno za trenutek, ko amaterski nutricionist med klopmi in otroškimi igrali vlije mešanico namočenega kruha, golaža, juhice in vsega drugega, kar je v loncih ostalo od prejšnjega dne. "Kdor nima rad živali, nima rad ljudi!" mi je zavpil nazaj gor v peto nadstropje. Tako me je prizadelo, da sem pozneje ves apatičen opazoval otroke, kako se igrajo v njegovi brozgi, ki je je bilo toliko, da so si je golobi in glodavci nekaj prišparali za naslednje jutro. Hja, to je bila predhodnica današnjih časov, ko stroko povozi vsak facebook majster, ko imajo živali več pravic od ljudi, kar je sicer nevarno trditi v tednih žgočih debat o tem, kaj je bilo na Slovenskem prej, človek in njegova kmetija ali medved in volk.
Da ljubezen do živali dandanes prekaša čut do sočloveka, mi je ne nazadnje dokazal ... khm, recimo mu nenačrtovani družbeni eksperiment. Lansko jesen sem na družbena omrežja vrgel poziv neznanemu lastniku, da po našem predmestju šviga vreščeča papiga. Namesto lastnika so se v hipu oglasili aktivisti od blizu in daleč, križarili so po naših koncih, premetenega ptiča vabili z zrnjem in eksotičnimi zvoki paritve. Odzivov na omrežjih sem dobil toliko, da bi zlahka postal influencer in vam danes priporočal nakup krznenega plašča, v podpis ponujal peticijo proti prepovedi hranjena prostoživečih živali ali karkoli že sodobni vplivneži počnejo. Toda bolj starokopitne sorte sem. Eden tistih, ki se je zadnjič čudil, zakaj nihče ne leti vkup z enako vnemo, ko je, napol na pločniku in napol na cesti, ob kolesu ležal starejši možakar. Edini eksotični zvok, s katerim so ljudje šli nad človeka v stiski, so bile avtomobilske troblje, češ, spokaj že s ceste. Če vas morda bolj gane: ona papiga še zdaj živi svobodno življenje, igraje se je pretolkla skozi zimo.