Carlos Ghosn: Zločin že, kazen (še) ne

Na predzadnji dan decembra 2019 je Japonska zgroženo ugotovila, da ji je ušel Carlos Ghosn, predsednik zveze Renault-Nissan-Mitsubishi, ene največjih avtomobilskih korporacij na obli. Japonske oblasti so libanonsko-brazilskega-francoskega poslovneža priprle zaradi suma oziroma obtožbe številnih goljufij in mu po nekajkratnih aretacijah odredile strog hišni pripor v japonski prestolnici. Toda zgodba z Ghosnom, ta hip enem najbolj razvpitih kriminaliziranih belih ovratnikov, ki sta mu za petami japonsko pravosodje in tudi Interpol, se je začela že veliko pred usodnim decembrom.

Proti večeru 19. novembra 2018 je na tokijskem letališču Haneda pristalo letalo, na krovu katerega je bil Carlos Ghosn. Na Japonsko je prihajal zelo pogosto in nasploh je kot predsednik treh avtomobilskih družb, združenih v precej rahlo zvezo, veliko časa preživel na poti oziroma v letalu. Ko je tega večera stopil na japonska tla, so ga aretirali. Šok je bil izjemen: za rešetkami se je znašel človek, ki je pred več kot dvajsetimi leti globoko zabredel.

​Družbo Nissan je potegnil iz težav, tako da je kmalu poslovala pozitivno. Pri tem je uporabil prijeme, ki jih japonska tradicionalna organizacija družbe ni poznala: zaprl je pet (!) tovarn in odpustil 14 odstotkov oziroma 21 tisoč zaposlenih pri Nissanu. Tovarna je v dobrem letu splezala na zeleno vejo, Carlos Ghosn, rojen 9. marca 1954 v Porto Velhu v Braziliji, vzgajan in deloma šolan v Libanonu, pa se je začel strmo vzpenjati v poslovni hierarhiji Renaulta.

Ko je Ghosn leta 2005 postal predsednik in izvršni direktor Renaulta, je hkrati postal tudi vodilni mož Nissana. Veljalo je, da je prvi, ki je v druščini 500 največjih oziroma najpomembnejših družb na svetu (Fortune Global 500) hkrati vodil dve veliki podjetji. Dobri dve leti kasneje je zveza investirala več kot štiri milijarde evrov v uresničitev načrta o izdelavi oziroma prodaji množičnega električnega baterijskega avtomobila (EBA). Nissan leaf je decembra 2010 tudi v resnici postal prvi EBA-avtomobil in drži, da je še danes med dokaj uspešnimi na vse bolj polnem trgu električnih avtomobilov.

​Član visoke japonske družbe

Pod vodstvom sicer karizmatičnega, toda očitno precej avtoritativnega Ghosna - to je spoznal tudi sedanji prvi mož koncerna Stellantis, ki združuje francoski PSA in italijansko-ameriški FCA, Carlos Tavares, ki je, ko je bil še pri Renaultu, menil, da je Ghosnova senca pregosta in je moral zato oditi - je postajala zveza Renault-Nissan vse pomembnejša. Toda mali veliki mož se ni ukvarjal zgolj z avtomobilsko industrijo. Ko sta marca 2011 silovit potres in nato cunami prizadela velik del Japonske, predvsem pa močno poškodovala tudi jedrsko elektrarno v Fukušimi, je večkrat obiskal deželo vzhajajočega sonca. Pojavljal se je na prizadetih območjih in vlival ljudem optimizem. V izjemno tradicionalni, dokaj zaprti in hierarhični družbi oziroma državi si je tako popravljal svoj imidž, ki je bil močno načet med reševanjem Nissana. Po drugi strani se je Ghosnu posrečilo tisto, kar se je zelo redkim - postal je član visoke japonske družbe, ki izjemno redko in težko odpira vrata tujcem. Tudi zaradi tega je bil šok po tistem, ko se je dobrih sedem let kasneje znašel v japonskem oziroma tokijskem zaporu, toliko večji.

Leta 2016 je Nissan prevzel večinski, v tem primeru 34-odstotni lastniški delež v prav tako japonskem Mitsubishiju. Ta tovarna spada med manjše, z nekaterimi skrajno problematičnimi potezami - skrivanjem in zanikanjem pritožb kupcev oziroma lastnikov mitsubishijev - si je nakopala jezo trga oziroma kupcev. Nekaj mesecev kasneje, že 2017., je Mitsubishi postal tretji član zveze, Ghosn seveda tudi njen prvi človek, zveza pa tedaj po obsegu prodaje oziroma proizvodnje četrta največja, torej takoj za Toyoto, Volkswagnom in General Motorsom. Tudi tako je Ghosn postal eden najbolje plačanih avtomobilskih menedžerjev v Evropi in vsekakor tudi na Japonskem. Očitno pa to ni bilo dovolj.

​Žimnica v zapor

Ko je omenjenega 19. novembra 2019 ob 16.30 stopil iz zasebnega oziroma korporacijskega letala, ki je priletelo iz Libanona, so mu policisti po nalogu okrožnega tožilca nadeli lisice. Nekaj kasneje se je to zgodilo tudi Američanu Gregu Kellyju, Ghosnovi desni roki, sicer pa v času aretacije enemu izmed Nissanovih direktorjev. To je bil začetek afere, ki je temeljito pretresla ne le japonsko javnost in tudi (ali predvsem) japonsko pravosodje, temveč je tudi pripomogla k nelagodnosti politike tako v Tokiu kot v Parizu, povrhu pa izjemno oslabila zvezo Renault-Nissan-Mitsubishi. Ghosn se je, tako kot Kelly, znašel v preiskovalnem zaporu. Začelo se je dolgo zasliševanje, med katerim so Ghosna nekajkrat izpustili iz pripora, pa ga nato znova aretirali. Za evropsko in tudi ameriško razumevanje preiskovalnega postopka se je zdelo, da so nekdanjemu nespornemu šefu zveze kršene osnovne človekove pravice. To je med drugim trdila tudi druga Ghosnova žena Carole. Kot ameriška (in tudi francoska) državljanka je menda za svojega moža posredovala celo pri nam tako ljubem slovenskem zetu Donaldu Trumpu. Avgusta 2019, ko je bilo srečanje G7, torej najrazvitejših sedmih držav sveta, v francoskem Biarritzu, je naslovila prošnjo tudi na francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Ta naj bi bil zastavil besedo za Ghosna pri tedanjem japonskem predsedniku Šinzu Abeju. Očitno se ni obneslo, kajti Ghosn se je moral podrediti strogemu zaporniškemu režimu. Ker se je pritoževal, da je zaporniška postelja oziroma žimnica neudobna, mu je libanonski veleposlanik v zapor dostavil novo, a je ni smel uporabiti. Medtem se je seznam obtožb na njegov račun podaljšal, v začetku precej zadržana Francija oziroma politika pa je spoznavala, da japonski sumi oziroma obtožbe niso izmišljene.

​Vse je izmišljeno, nič ni res

Kot kaže zdaj, naj bi bil Carlos Ghosn zvezo, predvsem pa Nissan, oškodoval za vsaj 86 milijonov evrov. Medtem ko so se japonski preiskovalci tudi ob obilni pomoči vodilnih pri Nissanu poskušali prebiti čez njegove zapletene finančne "poteze", pri čemer naj bi mu bil obilo pomagal Greg Kelly, so se mu odrekli tudi pri Renaultu. Tudi v Parizu so malce podrobneje pogledali, kako je "posloval", in ugotovili marsikaj: da je na račun Renaulta v slovitem Versaillesu leta 2016 ob vsem drugem organiziral poroko s Carole, da je zveza plačevala visoke šolnine za otroke iz njegovega prvega zakona, ki so se šolali na dragih (ameriških) univerzah, da so s korporacijskim denarjem obnovili rezidence v Amsterdamu, Bejrutu, Riu de Janeiru in še kje, da je lepe denarje za "svetovanje" dobivala njegova starejša sestra, ki živi v Braziliji, da je šlo veliko denarja za donacije različnim šolam tudi v Libanonu, da so bili opravljeni čudni oziroma milijonski evrski posli tudi v povezavi s Savdsko Arabijo in še in še. Na vse to je nekdanji veliki šef zveze odgovarjal enako: vse je izmišljeno, nič ni res, gre za zaroto proti meni. V vsakem primeru pa je Carlos Ghosn zanesljivo ugotovil, da se na Japonskem ne šalijo - nekako 96 odstotkov vseh, ki jih priprejo, doživi svoj epilog tudi na sodišču in posledično v zaporu.

​Zelena baretka na Japonsko

Zadnjega decembra 2019 je odjeknila novica, da je Carlos Ghosn v libanonskem Bejrutu. Japonska je bila šokirana. Spraševala se je, zakaj je pobegnil, predvsem pa kako. Čeprav podrobnosti tega res spektakularnega pobega (še) niso znane, je znano vsaj dvoje: da sta mu pri tem pomagala Michael Taylor, nekdanji član ameriških zelenih baretk, in njegov sin Peter ter da so ga v zasebno letalo pretihotapili v zaboju za glasbene instrumente. Nekaj dni zatem, ko je pristal v skoraj domačem Bejrutu, je Carlos Ghosn sklical tiskovno konferenco, se pritožil čez Japonsko in čez Francijo ter znova zatrdil: nič, česar me obtožujejo, ne drži.

Še vedno je tam, zdi se, da bo Japonska nanj še dolgo čakala, saj z Libanonom nima sklenjenega sporazuma o izročanju državljanov. Je pa v deželi vzhajajočega sonca ostal desna roka Greg Kelly, ki mu že sodijo, tja pa so Američani skoraj ekspresno poslali tudi oba pomagača Taylorja. Težko se jim bo posrečilo nekaj takšnega kot Carlosu Ghosnu.