Celjska nogometna zgodba: Nuša je zgrešila za tri leta

Vsa ta leta so se Celjani zdeli kot nekaj za zraven. Tisti, ki radi sodelujejo, to pa, le Celje in Maribor sta igrala vseh 29 sezon nogometne prve lige. Pa je bilo vse, kar so zmogli, dvakrat drugo mesto. No, in kup drugih mest v pokalnem tekmovanju, ki bolijo še bolj, ker so vedno poraz. V finalu so bili devetkrat, dobili so le enega, leta 2005. Na pol poti med večnimi derbiji, med Mariborom in Ljubljano, so čemeli brez največjih zmag. In tako se je tudi gledalo nanje: mariborski navijači jih niso marali, ker so se celjski bratili z zelenimi zmaji, le kako naj bi jih marali Ljubljančani, ki so vedno radi vpili "Ubij Štajerca!". A nič ni bolelo bolj kot leto 2003, ko so v nekaj minutah zagnali ne eno, ampak dvoje trofej. Da je bila mera polna, so jim istega leta stadion postavili zraven rokometne dvorane. Nogometaši, preseljeni s kultne Skalne kleti, so naenkrat še bolje slišali, kako žvenketajo medalje prvakov.
Da se je celjski nogomet končno otresel mentalitete poraženca, spral spomin na najbolj luzersko leto, je potreboval čudno sezono. Koronasezono. Ker je bila čudna tudi tista prekleta. Se spomnite pionirskih dni nogometnega licenciranja? Korotan se je raje vdal že prej, po stavki nogometašev in dveh neodigranih tekmah so ga bankrotiranega vrgli iz lige. Ljubljani so nabili tri točke minusa. Kmalu so se zlomili Olimpija, Mura, Primorje ... Ampak to so bili časi, ko so nogometaši več brali. Vsaj celjski. Ne le čtivo Smiljana Morija, ki so si ga vzeli za motivacijo in duhovno rast. Pod sponzorstvom trenerja Marijana Pušnika, v nekakšni nogometni bralni znački, so požirali knjige s tematiko psihologije, financ ... Ampak nogomet še ni bil za načitane in preveč motivirane. Čeprav so Celjani imeli Olimpijo, ki je počasi tonila v igri na vedno isto vižo, strastni kadilec Robert Prosinečki nezgrešljivo poda, nekadilec Mladen Rudonja pa leta kot mahnjen. In imeli so Maribor v velikih težavah. Zapustila ga je trojka Prašnikar-Jagodnik-Fundak, za mariborskimi vogali je strašila sanacija.
Toda najprej jim je Vega Olimpija vzela že dobljeni pokalni finale, da so jokali. Teden pozneje so v Ljudskem vrtu spet imeli vse. Robert Koren, Matej Šnofl, Sebastjan Gobec, Simon Sešlar, Dragan Čadikovski ... so se sestavili v moštvo, ki je jemalo voljo 9000 navijačem. Z golom Mitje Brulca so bili do 86. minute državni prvaki. No, čakala jih je še ena tekma, Olimpija v Celju, ko bi jim bila ob zmagi v Mariboru dovolj točka. Nikoli ne bomo vedeli, ali bi se že tedaj končalo, kot se je to sredo. Ker je udaril Danijel Brezić, za njim še Damir Pekić. Matjaž Kek je bil drugič trener prvak. Pušnik pa je v zakulisju mariborskega slavja pribil ono nelogično, da je treba tekmo ponoviti, ker je igral z dvanajstimi.
Ja, tista z dvanajstimi Celjani je šla v zgodovino, zdaj že dovolj zamegljeno, da eni mislijo, da je bila goljufija. Ni bila, zadeva je šla takole ... Marko Križnik se je v finišu tekme poškodovan zvijal za golom. Pušnik ni imel časa čakati nanj, v frontalnem napadu ga je zamenjal z Dejanom Robnikom. Križnik, ki s faco v travi sploh ni vedel, da je bil zamenjan, pa je, ko je prišel k sebi, izza gola Stanislava Kuzme jurišal nazaj na teren pomagat. Kdo bi v oni norišnici štel, mladi Damir Skomina že ne, čeprav je komaj tretjič sodil v Ljudskem vrtu, je ravno takrat drzno izključil domačega kapetana Stipeta Balajića. Saj bi šlo mimo, če ga ne bi Pušnik tako pihnil. Dan pozneje je kar sam poklical na Večer, se opravičil, da je bil vroče glave, in poslal zapoznelo čestitko Mariboru.
Ko je bilo štiri dni pozneje konec najbolj boleče celjske sezone, so Kekovi šli praznovat na Trg svobode s Čudežnimi polji. Pušnikovi pa še zadnjič na Skalno klet, na koncert Nuše Derenda. Težko jim je brez ene same trofeje šlo pivo po grlu, ko je pela svoj hit Kot da je prvič. Ob komadu Pesek v oči so se že počutili bolj domače. Potem pa se vdali v usodo s pesmijo Čez dvajset let. Ni jih bilo dvajset, vsega sedemnajst so jih morali prebroditi in zaradi koronakrize še dva meseca zraven. Čestitke, prvaki v vztrajnosti!