Devet slovenskih zlatih cepinov: Visoka šola alpskega sloga alpinizma

Zlati cepin (francosko Piolet d'Or) je alpinistična nagrada, ki jo podeljujejo od leta 1992 za najodmevnejše alpinistične dosežke preteklega leta. Velja za najprestižnejše priznanje v svetu alpinizma, nekakšnega alpinističnega oskarja. Že prvi podeljeni zlati cepin je bil slovenski, dobila sta ga Andrej Štremfelj in Marko Prezelj za prvenstveni vzpon v alpskem slogu na Južni vrh Kangčendzenge, od katerega prav te dni mineva 30 let.

V pozni pomladi leta 1991, ko se je Slovenija pripravljala na realizacijo plebiscitne odločitve o osamosvojitvi, je bila pod Kangčendzengo, tretjo najvišjo goro sveta na skrajnem vzhodu Nepala na meji z Indijo, velika slovenska odprava z visokimi in raznolikimi cilji. To so bili časi, ko je v Himalaji še prevladoval tako imenovani ekspedicijski način plezanja, kar je pomenilo velike odprave, obsežno logistiko in podporo nosačev ter postopno osvajanje gore z navezami, ki izmenično napredujejo vedno višje, postavljajo višinske tabore in se vmes vračajo v bazni tabor. Hkrati pa je tudi v Himalajo takrat že začel prodirati tako imenovani alpski slog alpinizma, ki pomeni majhne odprave, ki logistično podporo nosačev uporabljajo v najmanjši možni meri in še to le do baznega tabora, na goro pa alpinisti po predhodni aklimatizaciji poskušajo splezati v enem zamahu od baznega tabora do vrha, pri tem pa vse potrebno, tudi šotore za bivake v steni, nosijo sami.

Pet zakladnic velikega snega

Pristaša takega načina plezanja sta bila Andrej Štremfelj in Marko Prezelj, zato sta v tej odpravi na Kangčendzengo leta 1991 delovala kot samostojna ekipa. "Po odpravi na Šiša Pangmo dve leti prej se nisem več videl v veliki odpravi, ki na klasičen ekspedicijski način pleza na najvišje vrhove. Zato sem Tonetu Škarji, vodji odprave na Kangčendzengo, predlagal, da bi bila midva kot naveza za južni steber bolj samostojna. Iz infrastrukture odprave bi uporabila nosače do baznega tabora in kuhinjo v baznem taboru, vse drugo pa bi delala po svoje. Tone je privolil," je na spletnem pogovoru, ki so ga ob 30-letnici njunega vzpona pripravili v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, povedal Andrej Štremfelj.

Za soplezalca je povabil Marka Prezlja. "Tudi sam sem se po Šiša Pangmi odločil, da ne bom več hodil na klasične odprave, ker sem videl, da mi ne ustreza, če nekdo drug odloča o tem, kaj naj bi počel in kako. Ko me je Andrej povabil na Kangčendzengo, sem nekaj časa razmišljal, saj je bila med nama velika razlika v izkušnjah, še precej večja kot devet let razlike v starosti. Ko sem se potem vendarle odločil, da grem, pa sem si zlomil zapestje. A Andrej je vztrajal. V Himalajo sem odpotoval le tri tedne po tistem, ko so mi sneli mavec," je povedal Prezelj.

Pravzaprav nista točno vedela, kam sta namenjena. To so bili časi, ko se o Google Earthu še nikomur ni sanjalo, tudi satelitski posnetki niso bili na voljo za množično uporabo. "Po naključju sem nekoč v agenciji v Katmanduju videl fotografijo južnega stebra Kangčendzenge in v njem opazil smer, ki bi jo bilo mogoče preplezati. To me je sploh navedlo do tega, da sem izbral ta cilj. Potem sem videl še fotografijo v neki ameriški reviji, to je bilo vse," se spominja Štremfelj.

Ob prihodu pod goro sta, tako kot večina članov odprave, onemela. Kangčendzenga je ogromna. To pravzaprav ni ena gora, ampak pogorje s petimi vrhovi, od tod tudi njeno ime, ki v staroindijskem sanskrtu pomeni Pet zakladnic velikega snega. Štirje vrhovi, Glavni, Srednji in Južni vrh ter Jalung Kang, segajo več kot 8400 metrov visoko in še najnižji, Kangbačen, se čisto približa 8000 metrom.

"Najino steno sem prvič v živo videl med aklimatizacijskim vzponom na Talung, ki leži točno nasproti južnega stebra. Od tam sva si jo natančno ogledala, a to je ogromna, 3000 metrov visoka stena, ne moreš si vsega zapomniti, velikokrat je pri plezanju treba uporabiti intuicijo," pravi Štremfelj.

Izgubljene fotografije

Tedanja oprema je bila neprimerljiva z današnjo, predvsem je bila precej težja, zato sta na račun teže varčevala pri hrani. "Pogledal sem v zapiske, kaj sva vzela s seboj za načrtovani šestdnevni vzpon in sestop: dve 250-gramski vrečki Žitovih sport müsli kolačkov, 15 energetskih ploščic, ki so bile tudi precej manj hranljive od današnjih, šest nepalskih instantnih juh, škatlo planinskega čaja in majhno vrečko sladkorja," je bil kot vedno natančen Štremfelj. "Danes mi to še za en dan ne bi zadostovalo, če bi bil pošteno lačen."

Tudi vremenskih napovedi za ta del sveta takrat praktično ni bilo, alpinistom ni preostalo kaj dosti drugega kot gledati v nebo in upati, da bo vreme zdržalo. A ni za dolgo.

Četrti dan, po tretjem bivaku v steni v sneženju in orkanskem vetru, sta oba po tihem začela razmišljati o prehodu na normalno smer vzpona, a nihče te misli ni izrekel na glas. "Ko sva začela plezati, sem malo zaostal, Andrej je šel naprej. To je bilo odločilno, saj nisva mogla jamrati drug drugemu. Če bi kdo od naju rekel eno samo besedo, bi se obrnila," se spominja Prezelj. Tako pa sta nadaljevala in zvečer četrtega dne bivakirala pod Južnim vrhom, na višini 7900 metrov. Naslednje jutro sta, prepričana, da se bosta do večera vrnila v šotor, v njem pustila večino opreme. Marko tudi vse dotlej poslikane filme, takrat se je seveda še fotografiralo na klasične filme. Štiri ali pet jih je bilo. "Težkal sem jih v roki in menil, da je to preveč nepotrebne dodatne teže. Vse do pred kratkim sploh nisem upal stehtati, za koliko teže je šlo. Zdaj vem, za pičlih 66 gramov." Filmov namreč ni videl nikoli več, saj se v ta šotor nista vrnila. Sestop po smeri vzpona se je izkazal za nemogočega.

Na 8494 metrov visokem Južnem vrhu Kangčendzenge sta bila 30. aprila 1991 že precej po četrti uri popoldne. In najtežji del je bil še pred njima. "Pijače nisva imela več, imela sva samo eno čelno svetilko in niti vedela nisva, kam morava iti. Ko naju je ujela noč, sva po radijski postaji klicala v tabor 3, kjer je bil Uroš Rupar. Svetoval nama je, naj greva v desno. Ampak ker je on gledal gor, midva pa dol, nisva vedela, ali misli v svojo desno ali v najino. Preden smo to lahko razčistili, je zmanjkalo baterij v postaji, enako tudi v čelni svetilki." Začela se je prava kalvarija, ampak nekako sta sredi noči uspela priti do šotora tabora 3. Za njima je bilo pet dni v steni, preplezana nova smer od tal do vrha brez uporabe dodatnega kisika, do takrat in še precej let potem edini vzpon na Kangčendzengo, opravljen na povsem alpski način.

Slavje in tragedija

Po sestopu v bazo se je začelo slavje, saj je odprava dosegla tudi večino drugih zastavljenih ciljev. Prvega maja je Srednji vrh s solo vzponom po poljski smeri dosegel Uroš Rupar. Istega dne sta na Glavni vrh prišla Viki Grošelj in Stipe Božić. V bazo sta se že vrnila tudi Bojan Počkar in Vanja Furlan, ki sta se poskušala povzpeti na Vzhodno Kumbakarno, a sta morala svoj vzpon zaključiti na višini 7050 metrov.

Na gori pa sta še bila Marija Frantar in Jože Rozman, vzpenjala sta se proti taboru štiri, od koder naj bi se naslednji dan poskušala vzpeti na Glavni vrh. Marija bi s tem postala prva ženska na vrhu Kangčendzenge. A isti cilj je imela tudi slovita Poljakinja Wanda Rutkiewicz, ki je bila pridružena članica slovenske ekipe. Rivalstvo med alpinistkama je bila očitno.

Da bi bila čim lažja, sta Frantarjeva in Rozman vzela s seboj samo eno kisikovo bombo, in se v močnem vetru in oblačnem vremenu odpravila proti vrhu. Še 150 metrov pod vrhom sta, očitno že povsem izčrpana, po radijski zvezi v bazni tabor sporočila, da je Frantarjevo močno prizadela snežna slepota. Dve uri pozneje sta povedala, da se vračata, čeprav sta tik pod vrhom. Ob sedmih zvečer se je Rozman oglasil zadnjič in dejal, da ne vesta, kje sta in kam gresta. Vrnila se nista nikoli. Dan pozneje so njuni trupli našli na višini 7300 metrov in ju pokopali v ledeniško razpoko. Uspeh se je sprevrgel v tragedijo.

"Prvič sem doživel smrt na odpravi, zelo me je prizadelo. Veselje ob najini vrnitvi v bazni tabor po uspešnem vzponu se je nenadoma obrnilo v drugo skrajnost," pravi Marko Prezelj. Tudi po vrnitvi v domovino posebne evforije razumljivo ni bilo, tudi zato, ker se je v Sloveniji že nekaj dni kasneje začela vojna. "Šele novembra me je poklical neki francoski novinar, če bi z Andrejem prišla v Francijo, ker bova dobila neko priznanje za ta vzpon, ki so ga ocenili kot nekaj posebnega," se spominja Marko. Sploh nista vedela, da zlati cepin, najprestižnejšo alpinistično nagrado, ki je bila takrat podeljena prvič.

Do takšnih ali drugačnih nagrad za alpiniste imata sicer oba kar nekaj zadržkov, po njunem mnenju je alpinistične vzpone težko, če sploh, mogoče primerjati med seboj. Je pa zlati cepin vendarle neka smernica, ki nakazuje trende v alpinizmu. Zlati cepin za njun vzpon je tako pomenil tudi dokončno prevlado alpskega stila plezanja, ki je po mnenju Marka Prezlja in Andreja Štremflja edina prava in poštena smer v alpinizmu.

"Z Andrejevo pomočjo sem na Kangčendzengi res spoznal ta slog alpinizma, to je bila visoka šola alpskega stila. Spoznal sem, česa sem sposoben, tako fizično kot psihično. Brez te izkušnje noben naslednji vzpon ne bi bil tak, kot je bil," pravi Marko Štremfelj. Vzponi v naslednjih letih so mu prinesli še tri zlate cepine.

"Alpski slog je prava smer v alpinizmu," potrjuje Andrej Štremfelj. "Svoj himalajizem delim na obdobje okrog Everesta, ko me je Nejc Zaplotnik 'potiskal naprej', po njegovi smrti pa sem moral sam alpinistično dozoreti in odrasti. V tem času me je vse bolj mikal alpski slog plezanja in prav Kangčendzenga je bila mejnik v mojem alpinizmu." Andrej Štremfelj je za svoje dosežke v več kot 40 letih ukvarjanja z alpinizmom leta 2018 dobil zlati cepin za življenjsko delo.