Enrico Caruso je zaradi svojega toplega, rahlo baritonskega glasu in odlične interpretacije vlog dobil vzdevek glas 20. stoletja. Tudi v 21. stoletju obsega in mehkobe njegovega glasu ni dosegel še nihče. Hkrati je bil eden prvih glasbenikov, ki je lahko posnel svoje izvedbe in jih tako ohranil za vedno. Njegovi najsijajnejši vlogi sta bili Canio v Leoncavallovi operi Glumači in Radames v Verdijevi Aidi. Caruso je bil že sredi 20. let 20. stoletja zvezda, prvi globalni medijski zvezdnik, primerljiv z današnjimi rock pevci in filmskimi igralci. Pel je v Milanu, Neaplju, Londonu in New Yorku. V New Yorku je bil stalni član Metropolitanske opere, ki ji je bil zvest dolga leta.
Od Neaplja do New Yorka
Rodil se je 25. februarja 1873 (nekateri viri navajajo tudi datum 28. februar 1873) v Neaplju. Družina je bila številna, po nepreverjenih virih sta imela starša Caruso kar 21 otrok, od katerih naj bi jih 18 umrlo že v najzgodnejših letih. Enrico je že pri enajstih moral delati, da je pomagal družini preživeti, kljub temu je pridobil osnovno izobrazbo. Oče ga je usmerjal v gradbena in vodovodna dela, mati pa ga je spodbujala k petju. Prepeval je v cerkvenem zboru, kjer je že takrat izstopal s svojim glasom. Kasneje je služil denar kot poulični in kavarniški pevec v Neaplju. Menda je pri osemnajstih letih ves svoj zaslužek porabil za to, da si je kupil prvi par novih čevljev. Po služenju vojaškega roka se je petja lotil z vso resnostjo in se pridružil gledališču.
Prvi zaslužek za prvi par novih čevljev
Kot operni pevec in tenorist je debitiral leta 1894 v rodnem mestu, v gledališču Teatro Nuovo, z vlogo v operi L'amico Francesco skladatelja Maria Morellija. Naslednja leta se je težko prebijal z manjšimi vlogami v lokalnih gledališčih in se izpopolnjeval. Zaslovel je leta 1898, ko je v Milanu odpel vlogo Lorisa v operi Fedora Umberta Giordana. V Scali je debitiral leta 1900, ko je zapel v Puccinijevi La boheme, ki jo je dirigiral Arturo Toscanini. Dirigent je postal njegov dobri prijatelj in je pozneje posebej zanj napisal več del.
Caruso je nato v kratkem času naštudiral številne glavne tenorske vloge in nastopal v vseh velikih operah. Pel je kar 74 različnih vlog iz italijanskega in francoskega repertoarja, ki so segale od liričnih do zelo dramatičnih. Po mnenju poznavalcev je njegov neverjetno bogati in polni glas izviral iz njegove ustne votline, ki je bila nadpovprečno velika in okrogla. Menda je lahko Caruso v usta vzel veliko jajce in usta zaprl, ne da bi se jajce zlomilo.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Prva izdaja plošče z arijo iz filma Moj bratranec je bila leta 1918 preložena zaradi pandemije španske gripe.
Ob gostovanju v Berlinu se je pred opero zbralo 30 tisoč Carusovih občudovalcev, da bi ga videli zgolj za minuto.
Bil je tudi nadarjen karikaturist.
Na znamenitem Pločniku slavnih v Hollywoodu ima svojo zvezdo.
Biografski film Veliki Caruso z Mariem Lanzo v glavni vlogi prikazuje Carusovo življenje z veliko umetniške svobode.
V Metropolitanski operi je debitiral leta 1903 z vlogo v Rigolettu. Potem je naslednjih 17 let nastopal v otvoritveni predstavi vsake sezone, skupaj je v New Yorku odpel 36 vlog. Zadnjič je, to je bil njegov 607. nastop v Metropolitani, pel 24. decembra 1920, tik preden se je njegovo zdravje usodno poslabšalo. Že nekaj časa je namreč trpel zaradi peritonitisa, okužbe potrebušnice. Kljub temu da je imel močne bolečine in je pljuval kri, bolezen ni bila pravočasno diagnosticirana. Operacijo za božič leta 1920 v New Yorku je komaj preživel. Vrnil se je na okrevanje v Italijo in umrl v Neaplju 2. avgusta 1921 na poti k zdravnikom v Rim.
Njegovega pogreba v neapeljski baziliki, ki jo je za slovitega tenorista ukazal odpreti kralj Viktor Emanuel III., se je udeležilo več tisoč ljudi. Pokopan je na pokopališču Cimitero del Pianto.
Gramofon ga je naredil nesmrtnega
Caruso velja za prvega pevca, ki je operne arije posnel na plošče, in prav te so bile zaslužne za njegov uspeh in priljubljenost. Posnel je 498 plošč, od katerih se jih je veliko izgubilo ali pa sploh niso bile dane v prodajo. Plošča z arijo Cania iz filma Moj bratranec pa je bila prva plošča, prodana v milijonu izvodov po vsem svetu. Ni pel samo opernih arij, ampak tudi ljudske pesmi, najraje je menda imel "neapeljsko himno" O sole mio in ji je pomagal do svetovne slave.
Caruso, kot bi ga doživeli
Enrico Caruso je nastopil tudi v dveh nemih filmih, ohranjen je le eden, Moj bratranec iz leta 1918. Sto let po Carusovi smrti so v kinoteki v Bologni ta film sinhronizirali, tako je mogoče Carusa hkrati slišati in videti. Giuliana Muscio, profesorica na Universita degli Studi di Padova, meni, da je to zgodovinski trenutek. "Zdi se, da se mnogi strokovnjaki in ljubitelji Carusa niso zavedali dejstva, da je bil igralec v tem filmu."
V restavriranem filmu zdaj lahko vidimo in slišimo, kako Enrico Caruso poje slavno arijo Vesti la giubba, bolj znano kot Ridi, pagliaccio, iz opere Glumači Ruggera Leoncavalla. Giuliana Muscio pravi: "Film je bilo mogoče sinhronizirati in to je čudovita izkušnja, saj lahko vidite Carusa, ki poje to arijo. Ta obnova nam pomaga videti legendo takšno, kot naj bi jo doživeli."
Pozornost je zbujalo tudi njegovo zasebno življenje. Nadvse se je navduševal nad lepimi oblekami, oboževal je dobro hrano in družabne dogodke, ki se jih je redno udeleževal. Bil je tudi strasten kadilec. Osem let je živel v zunajzakonski skupnosti z operno pevko in svojo mentorico Ado Glachetti, s katero je imel dva sinova, čeprav je bila poročena z drugim. Ko ga je zaradi njegove nezvestobe zapustila, je nekaj časa živel z njeno sestro Rino, dokler se ni na presenečenje vseh poročil z milijonarsko hčerjo Dorothy Park Benjamin. Z njo je imel hčerko.
