(FOTO) Kako lahko tudi slovenski upokojenec poceni in lepo preživi zimo

S partnerjem Vladom imata za seboj kar nekaj potovalne kilometrine. "Veliko sva potovala tudi, ko sva bila še v službi, a potovanja so bila veliko krajša in opredeljena s kakšnimi nalogami. Upokojena imava dovolj prostega časa za potovanja v daljne dežele," je prek spletne povezave pred dnevi pripovedovala Antonija Krajnc. Deset let sta upokojena in menita, da je iti po svetu obogatitev, za to pa da ni treba imeti veliko denarja. "Menim, da je prva polovica življenja dovolj za uveljavljanje v materialnem svetu in da je potem čas za pobiranje plodov od tistega, kar smo do takrat naredili, in da svoje dejavnosti obogatimo s tem, da še bolj delamo na sebi in pomagamo tudi drugim. V zadnjih letih sva prepotovala celo Tajsko, otok Bali, obiskala sva Karibske otoke, pogosto sva bivala v Grčiji, Turčiji in seveda na Hrvaškem. Na svojih potovanjih občudujeva različnosti, ki nam jih ponuja naš lepi modri planet Zemlja."

V trgovino je treba vstopiti bos

Iz Slovenije sta odpotovala 2. februarja z letalom iz Zagreba do Dohe, za pot do v Fuketa sta s postankom potrebovala šestnajst ur. Po treh tednih sta nadaljevala pot v Vietnam do Hošiminha, let je trajal približno eno uro. Na tropski otok Fukvok (Phu Quoc), ki je bil cilj poti, bi lahko potovala z avtobusom in ladjo, a sta se tudi odločila za letalo. V eni uri sta bila tam, kjer je trideset stopinj Celzija in so dolge peščene plaže. "V dvanajstmilijonskem Hošiminhu sva doživela tisto, na kar so opozarjali prijatelji, da je v velikem mestu z ogromno mopedi za pešca pravi podvig prečkati cesto. Vietnam sploh velja za državo z največ mopedi na svetu, in ko bi človek šel na drugo stran ceste, se zdi, da so vsi tam pred teboj na cesti in se jim nekam zelo mudi." Obiskala sta tudi delto reke Mekong, dvanajste najdaljše reke na svetu, ki izvira v Tibetu, teče skozi Mianmar, Laos, Tajsko, Kambodžo in se na koncu zlije v Južnokitajsko morje v Vietnamu. "Ni besed, ki bi lahko opisale, koliko življenja podarja reka vsem živim bitjem v njeni bližini."

Slediti je treba svojim željam

Videti je, da so ljudje zadovoljni s svojim življenjem, kar je verjetno povezano z njihovo vero, z vietnamsko različico budizma. "Simboliko te vere sva občudovala pri kipih treh Bud v nacionalnem parku v bližini reke Mekong. Ležeči Buda simbolizira preteklost, stoječi sedanjost in srečni Buda prihodnost. Torej pusti preteklost, naj mirno spi, ustvarjaj in se giblji danes in boš jutri srečen. Budisti so v veliki večini, manj kot odstotek je muslimanov in od osem do deset odstotkov kristjanov." Na otoku je pestra turistična ponudba, obstajajo luksuznimi hoteli in nastanitveni objekti za vsak žep. "Razpon cen je velik, a ni nujno, da se ponudba in cena vedno ujameta. Trgovine so dobro založene, čiste in se po navadi v njih vstopi bos, obutev je treba pustiti zunaj. Več kot polovica otoka je nacionalni park in pod zaščito Unesca. V sredini otoka je džungla, ob morju se razprostirajo kilometrske peščene plaže, ki jih vedno znova oblikuje turkizno modro morje. "Domačini pravijo, da lahko z njihovega otoka opazujemo najlepši sončni zahod, narava je bujna, tropska in ves čas vabi k sprostitvi ali športnemu udejstvovanju."

Življenje je potovanje

"Življenje je potovanje, rojeni smo, da bi nam bilo lepo. A to ne pride samo od sebe. Potovanja obogatijo našega duha in dušo, to je neskončen učni proces. Na potovanju srečujemo veliko različnih ljudi, uživamo v neobremenjujočih majhnih pogovorih," reče. Citiram ji misel, ki sem jo prebral nedavno, da nas notranje misli popeljejo v drug svet, daleč stran od skrbi, da tako kot telo tudi naše srce in misli potrebujejo počitek in da vsak potrebuje čas zase, potovanje pa nam omogoča prav to, daje nam občutek miru in sreče. Čas, preživet na samem, nam pomaga raziskovati in najti same sebe na nov način. "Pogosto podzavestno bežimo od sebe ali pozabimo nase, ne znamo se ustaviti, ko nas telo ali duša opozarjata, da je dovolj. Spomnim se, da sem se v otroštvu včasih dolgočasila in potem so se odprla vrata neskončne domišljije. To poskušam tudi sedaj, a ni tako preprosto. Z leti radi vedno bolj kompliciramo," doda Antonija Krajnc.
Vsepovsod je lepo, a najlepše je priti domov, velja tudi za Mariborčana, ki rada potujeta. "Povratno karto imava v prvi polovici aprila, vizum za 90 dni. Upava, da bo virus izzvenel, da bo toplejše vreme prineslo nove, sveže, zdravilne energije v okolje, saj smo rojeni, da bi bili srečni. Vse druge opcije nas oddaljujejo od nas samih in drugih."