Zvezdana Bercko
Panorama je dih jemajoča. Veriga Anapurn ustvarja naravni amfiteater, nad modro-zelenim jezercem se dvigata ostenji Anapurne III (7555 metrov) in Anapurne IV (7535 metrov). Na drugi strani doline se vzpenja vrsta pet- in šesttisočakov. In če se povzpnete samo malo na pobočja nad Manangom, uzrete kar tri osemtisočake: naravnost pred sabo 8091 metrov visoko Anapurno I, ki je bila leta 1950 prvi osvojeni osemtisočak v zgodovini himalajizma, na vzhodu se dviga 8128 metrov visoki Manaslu, na zahodu se na modrem nebu odslikava sneženi vrh 8167 metrov visokega Daulagirija. Še nedavno je po Mananški dolini potekala izjemno priljubljena in že kar preveč obiskana trekinška pot okoli Anapurn. Nato so zgradili cesto in pohodniki so se preusmerili na druge poti.
Tistih, ki bi zavili le nekaj korakov s poti do jezera, ob katerem stoji osamljena stavba, že prej ni bilo veliko. Danes ni sploh nikogar. Preprosta kamnita stavba, ki je bila ob zgraditvi ena največjih v celi dolini, je na milost in nemilost prepuščena viharjem. Pa se je v njej zadnjih 40 let pisala himalajska zgodovina. S slovenskimi alpinisti in alpinističnimi inštruktorji v glavni vlogi.
Vizija Aleša Kunaverja
Začetki slovenske šole za gorske vodnike v Manangu v Nepalu segajo v čas, ko se je v Himalaji začelo pisati novo poglavje gorniške zgodovine. Osvojeni so bili že vsi osemtisočaki in tudi večina drugih pomembnejših vrhov, alpinistične odprave so svoje cilje začele iskati v težkih stenah. S tem se je spremenila vloga domačinov. V času osvajanja osemtisočakov so bili zlasti pripadniki ljudstva Šerp vodilni člani tujih odprav, saj so bili vajeni življenja na teh višinah in tudi edini so poznali dostope pod gore. Ko pa so tudi zahodnjaki bolje spoznali Himalajo, so domačine potrebovali le še kot nosače. Tega dela so se oprijeli še pripadniki drugih ljudstev, tudi tistih iz nižinskih predelov Nepala, a za vse nosače se je prijelo ime šerpe. Ker jih večina ni imela ustreznega znanja, nekateri sploh ne izkušenj z visokogorjem, bili so tudi slabo opremljeni, veliko jih je hodilo kar bosih, je bilo žrtev med šerpami veliko. Že v poznih 60. in nato v 70. letih so zato v Nepalu začeli opozarjati na to, da bi domačini, ki sodelujejo na tujih odpravah, morali pridobiti osnovna znanja iz alpinizma. A nihče ni naredil nič. Dokler se v Himalaji ni pojavil Aleš Kunaver.
"Leta 1968, med odpravo na Anapurno, sta Aleš Kunaver in dr. Jože Andlovic zaskrbljeno gledala trojico šerp, ki si niso znali natakniti derez in niso znali uporabljati cepina. Aleš se je tedaj odločil, da je treba v Nepalu ustanoviti šolo, ki bo neukim domačinom dajala alpinistično znanje. Vendar, kako zgraditi šolo v dolini na koncu sveta, kamor je treba vsako vrečo cementa prinesti na hrbtu sedem dni hoda daleč?! Misel se je zdela utopična, a prijatelji so poznali Aleša kot vizionarja, ki uresničuje svoje vizije," je zapisano na spletni strani, posvečeni Alešu Kunaverju, slovenskemu alpinistu, pobudniku in gonilni sili zgodnjih slovenskih uspehov v Himalaji.
Odprava je ob koncu zaključena, šola pa je nekaj trajnega
Prva varna stopnica
Tisto leto so naši alpinisti stopili na vrh Everesta, le tri mesece kasneje je v še ne povsem dograjenem šolskem poslopju potekal prvi tečaj za domačine. Na njem so sodelovali trije slovenski inštruktorji: Danilo Cedilnik, Nejc Zaplotnik in zdravnik Jože Andlovic.
Danilo Cedilnik je ob 40-letnici šole v Planinskem vestniku zapisal, da je že leta 1975 na povabilo Aleša Kunaverja začel pripravljati učni načrt, ki je temeljil na našem alpinističnem začetnem tečaju in delno na programu za gorske vodnike. "Kasneje, ko se je projektu pridružil Nejc Zaplotnik, sva skupaj nadaljevala. Naredila sva učbenik, jaz sem veliko ilustriral in naredil plakate z glavnimi poudarki. Glavne teme so bile: orientacija, prva pomoč, vremenoslovje, plezanje v kopni skali, plezanje v snegu in ledu, sidrišča, varovanje, gibanje na ledeniku, improvizacija transporta, organizacija odprave."
Nepalski turistični bum zrasel v slovenski šoli
Nepalskih tečajnikov, ki so jih v šoli usposobili, da so iz preprostih nosačev postali gorniki, je bilo v vseh letih delovanja šole blizu tisoč. "Čeprav ne bomo nikoli natančno vedeli, smo nedvomno bistveno vplivali na varnost višinskih nosačev na odpravah. Koliko življenj in poškodb smo prihranili, ne vemo, so pa tečajniki z diplomo in značko laže dobili delo na odpravah in trekingih, nekateri so kmalu po tečaju ustanovili svoje agencije za odprave na visoke vrhove in pohode po nepalskih dolinah," piše Danilo Cedilnik. Ni pretirana trditev, da je današnji nepalski turistični bum zrasel v slovenski šoli v Manangu.
