Skozi zgodovino je Ptujska Gora imela več imen, o postavitvi cerkve, ki danes velja za zakladnico gotskega kiparstva, pa priča listina iz leta 1398, v kateri je papež Bonifacij IX. dovolil Ulriku IV. Walseejskemu postaviti cerkev na Ptujski Gori. Neustift (Nova Štifta) je prvo ime za cerkev, izpričano v različnih listinah (leta 1442). Gradili so jo gospodje Ptujski; poglavitni ustanovitelj Bernard III. Ptujski je okrog leta 1410 dokončal njeno gradnjo.
Slepa deklica zagleda luč
Legenda o nastanku Ptujske Gore pravi, da je na Vurberku nekoč živel bogat grof, ki je imel le enega otroka, slepo hčerko. Žalostni starši so prosili Marijo za pomoč in deklica se je v molitvi obračala nanjo in prosila za vid. Nekega dne je slepa deklica pred seboj zagledala luč, odprla je oči in spregledala. Prosila je starše, naj jo zapeljejo na kraj, kjer je zagledala svetlobo. Prišli so na goro, kjer je takrat stal križ, hvaležni oče pa se je odločil, da bo na tem kraju postavil veliko cerkev. Tako naj bi nastala ptujskogorska cerkev in romarski kraj.
Arhitekturna zakladnica
Bazilika Marije Zavetnice s plaščem velja za najlepši slovenski gotski kulturni spomenik. Cerkev je izrazit gotski triladijski prostor in prava zakladnica gotskega kiparstva z začetka 15. stoletja. Relief Marije Zavetnice s plaščem (okoli 1410) je ena največjih mojstrovin tedanjega časa. Pod široko razprtim plaščem išče Marijino zavetje 82 figur. Na reliefu so upodobljeni ljudje različnih stanov, spolov in starosti. Cerkvena gosposka, papež, kardinala in škofje klečijo na Marijini desni, visoko plemstvo, kralj, kraljica in vojvoda so zbrani na Marijini levi. Le dve figuri sta poudarjeni z grbovnim ščitkom, domnevno Bernard Ptujski in njegova soproga Valburga Majdburška. Relief je zdaj vstavljen v veliki baročni oltar, prvotno pa je bil nameščen nad glavnim vhodom v Marijino cerkev na Ptujski Gori.
Marija kot inspiracija za film Metropolis
Prvi znanstvenofantastični film Metropolis je režiral Fritz Lang (1890-1976), ki je scenarij zanj napisal skupaj s svojo ženo Theo von Harbou. Film je postavljen v futuristično urbano okolje in govori zgodbo o mestu, razdeljeno na dva sloja; vladajoči razred bogatih živi razkošno življenje na račun mase zasužnjenih delavcev, ki garajo globoko pod zemljo in ohranjajo metropolo pri življenju. Zgodbo spremljamo skozi oči glavnega junaka Frederja, sina okrutnega vladarja, ki nekega dne spozna lepo delavko Mario, ki mu odpre oči. Ogorčen nad socialnimi krivicami Freder začne svoj humanitarni boj, ki se prepleta s krščansko mitologijo, podobo Marije kot prispodobo za ljubezen in s sporočilom: "Posrednik med glavo in roko mora zmeraj biti srce."
Metropolis so prvič uprizorili leta 1927 v Berlinu ob spremljavi simfoničnega orkestra, glasbo zanj je napisal Gottfried Huppertz. Snemali so ga dve leti, ob nastanku je veljal za najdražji nemi film. Prvi odzivi tako kritikov kot občinstva so bili katastrofalni, a je film v 70-ih letih pridobil status filmske mojstrovine v svetovnem merilu. Leta 2001 je rekonstruirana različica filma prikazana na berlinskem filmskem festivalu, istega leta je bil film vpisan na Unescov seznam Spomin sveta (Memory of the World). V Argentini so nato leta 2008 našli še dodatne dele, 12. februarja 2010 pa so film simultano predvajali v Berlinu in Frankfurtu.
Zvonik iz baročnega obdobja
Štajersko romarsko središče
Marijino vnebovzetje je eden največjih krščanskih praznikov, v Sloveniji je od leta 1992 tudi dela prost dan. Prazniku sicer pravijo tudi veliki šmaren, velika maša ali kar druga velika noč, ko se 15. avgusta kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike, je papež Pij XII. versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. Številne cerkve po svetu izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje, gotska bazilika na Ptujski Gori pa ima med njimi prav posebno mesto, saj sodi med najpomembnejša romarska svetišča na Štajerskem. Ob prazniku Marijinega vnebovzetja vsako leto Ptujsko Goro obišče več tisoč vernikov. Čeprav so nekoč ljudje romali na svete kraje predvsem z namenom notranjega očiščenja, saj so svetišča in potovanja na tovrstna mesta služila kot priprave na božje razsvetljenje in razodetje, danes romanje predstavlja tudi razvijajočo se panogo v okviru verskega turizma in tržno nišo v promoviranju turistične ponudbe.
Fotografije Stojana Kerblerja
Eden največjih slovenskih mojstrov na področju fotografije, 81-letni Stojan Kerbler, prihaja s Ptujske Gore. Svojo fotografsko pot je začel kot otrok, ko si je ob smučanju zlomil nogo, in da se ne bi dolgočasil, mu je mama podarila fotoaparat. Fotografiral je domačine s Ptujske Gore s konca petdesetih let, Portrete s ptujskih ulic, z izjemnima cikloma Haložani in Koline pa je pridobil tudi mednarodno prepoznavnost. Od leta 1960 do danes je razstavljal na 1411 razstavah, in sicer na 662 razstavah v 136 krajih nekdanje Jugoslavije in na 749 mednarodnih razstavah v 52 državah sveta. Doslej je imel 150 samostojnih razstav ter prejel 543 nagrad in priznanj, od teh 128 na mednarodnih razstavah. V zgodovini Kerblerjevih častitljivih nagrad so nagrada Zlata ptica (1971), nagrada Prešernovega sklada za cikel Haložani (1979), zlata medalja FIAP na razstavi v francoskem Landernauju leta 1980, državno odlikovanje z redom za zasluge za vrhunske umetniške fotografske dosežke in velik prispevek pri uveljavljanju slovenske fotografije v svetu (2010) ter nagrada Trend za življenjsko delo (2013).
Na ogled je tudi retrospektivna razstava njegovih del, ki jo Umetnostna galerija Maribor prevzema od Moderne galerije v Ljubljani, in je na ogled od 23. avgusta do 3. novembra 2019 ter zajema širok razpon Kerblerjevega ustvarjanja.
