Hiša Ezre Pounda ali poezija in fašizem

“Nad to peklensko trohnobo/velikanska ritna luknja,/razjedena od hemoroidov,/z visečimi stalaktiti,/zamaščena kot nebo nad Westminstrom,/nevidni, mnogi Angleži, kraj brez zanimivosti,/zadnja nesnaga, popolna izžetost,/vicekrižarji, ki prdijo skoz svilo/in mahajo s krščanskimi simboli,/hladeč ceneno pločevinasto piščalko.”

Srednja Evropa

Pesem oziroma odlomek iz pesmi z naslovom Canto XIV, ki jo citiram v slovenskem prevodu Vena Tauferja - izbor te poezije je izšel leta 1973 v zbirki Lirika s prevajalčevo spremno besedo -, je napisal ameriški pesnik Ezra Pound (1885-1972). Onstran njegove poezije ga svet pomni kot prepričanega fašista in antisemita.
Nanj sem pomislil prejšnji teden, ko so to čemerno in zatohlo, četudi še kolikor-toliko svobodno in svobodoljubno Srednjo Evropo - kot politični ali kulturni ali prosto po Petru Handkeju magari samo meteorološki pojem - in njeno okolico vznemirjale demonstracije italijanske (neo)fašistične stranke CasaPound.
Nekaj mi ni dalo miru. Pound? Zakaj Pound? Zakaj bi si neka ekstremistična italijanska (ali kakršnakoli, kjerkoli) stranka nadela takšno ime? In res. Ne, CasaPound nima nobene zveze s funtom. Njihovo ime je hommage Ezri Poundu - kontroverzni figuri italijanske, ameriške, britanske, svetovne ali če hočete kozmopolitske polpretekle zgodovine. Pa se samo literarne.
Mimogrede, pesnikova hči in varuhinja literarne zapuščine Mary de Rachewiltz se ne strinja z uporabo imena stranke z argumentom, da izkrivlja lik in delo njenega očeta - kar je najbrž celo res -, vendar tega ni mogla pravno preprečiti.

Literarna zgodovina

Ezra Pound je bil eden najpomembnejših, če že ne tudi najboljših - za moj okus zagotovo ne, ampak recimo, da nisem merodajen - pesnikov prve polovice 20. stoletja. Že pred 1. svetovno vojno in po njej je bil osupljivo vplivna literarna figura. V okviru takrat brstečega modernizma si je po selitvi v Evropo izmislil smer oziroma gibanje, ki ga je poimenoval imagizem in h kateremu je pritegnil avtorje kot James Joyce, D. H. Lawrence, T. S. Eliot, Sergej Jesenin itd. Pound je bil tisti, ki je odkril mladega Eliota in leta 1915 prepričal urednike, naj objavijo njegovo Ljubezensko pesem J. Alfreda Prufrocka. Vse drugo je literarna zgodovina.
Ezra Pound pa ni bil samo larpurlartističen erudit pod eksotičnim vplivom kitajske in japonske poezije, temveč tudi družbeno angažiran avtor. Po 1. svetovni vojni je izgubil vero v evropsko demokracijo in obstoječi svetovni red. Leta 1924 se je preselil v Italijo, se navdušil za Mussolinijeve ideje in postal Dučejev osebni prijatelj in varovanec. V publikacijah britanskega fašista Oswalda Mosleyja objavljal eseje o škodljivosti mednarodnega kapitalizma, ki ga je imel za židovsko zaroto, in komunizma. Med 2. svetovno vojno je imel v Rimu tedenske radijske kolumne, v katerih je propagiral ekonomsko teorijo socialnega kredita C. H. Douglasa in z antisemitskih stališč odkrito kritiziral ZDA in navijal za fašistično Italijo in Tretji rajh.

Blazen, a nenevaren

Američani so ga v odsotnosti obtožili veleizdaje in ga maja 1945 aretirali. Takrat je Ezra Pound je v nekem intervjuju izjavil, da je bil Hitler “Ivana Orleanska” in “svetnik”, Mussolini pa “nepopoln karakter, ki ga je nekoliko zaneslo”.
Na sojenju je bil spoznan za neprištevnega in se s tem izognil dosmrtni ječi, so ga pa zato zaprli v psihiatrično ustanovo. Tam je ždel do leta 1958, ko so ga na pritisk mednarodne literarne javnosti - simpatije vplivnih ku-klux-klanovcev pri tem seveda niso pomagale - izpustili z diagnozo, da je neozdravljivo blazen, vendar nenevaren. Res. Človek v umobolnici, ki ne sprejema obiskov, če niso prebrali Protokola sionskih modrecev, morda res tja spada, toda zakaj bi moral biti tam?
Vrnil se je v Italijo in ob izkrcanju v Neaplju fotografom poziral s fašističnim pozdravom. Preostanek svojih let je preživel v Italiji in se tu in tam udeležil kakšne neofašistične prvomajske parade. Umrl je v Benetkah leta 1972, kjer je na Isoli di San Michele pokopan blizu Stravinskega in Djagileva.
Toliko o poeziji in fašizmu. Za domačo nalogo, ko boste razmišljali o teh zadevah.