Hladilnik, ki je rešil BMW

Artur Švarc
24.12.2023 03:00

Isetta je bil eden najbolj popularnih povojnih avtomobilov, po dveh letih od rojstva pa je dobil BMW-jeve značke, kar je bavarsko podjetje rešilo pred propadom.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Gledano več kot 60 let nazaj je bila isetta eden najbolj skladno oblikovanih avtomobilov svoje dobe.
Wikipedia

Zdi se kot zgodba, ki ji težko verjamemo: italijanski proizvajalec hladilnikov in pralnih strojev je naredil mikro avto, ta pa je kot prodajna uspešnica pod BMW-jevo znamko Bavarce rešil gotove smrti.

Takoj po drugi svetovni vojni je Evropa vstajala iz pepela uničenja, gospodarskemu razcvetu pa je sledil tudi razcvet avtomobilov. Na začetku petdesetih je italijanski trg pokazal potrebo po majhnem in poceni avtomobilu, zato se je inženir in poslovnež Renzo Rivolta lotil uresničevanja ideje. V tem času je bil lastnik Iso Autoveicoli, tretjega največjega italijanskega podjetja dvokolesnikov, ki je bilo pred drugo svetovno vojno znano po hladilnikih in drugih gospodinjskih napravah. To se je najbolj pokazalo na sprednjih vratih isette, ki so spominjala na vrata hladilnika.

Avto so prvič pokazali 1953 v Torinu z imenom Isetta, zasnovala sta ga mlada letalska inženirja Ermenegildo Preti in Pierluigi Raggi. V mehurčkasti obliki malčka je služil 236-kubični dvotaktni motor, ki so ga vzeli kar pri svojih motociklih.

Čeprav je bil precej majhen, je prav mehurčkasta oblika omogočila izredno izrabo prostora in dala prostor za dva odrasla. Za lažje vstopanje se je volanski drog premaknil naprej, vrata spredaj pa so se široko odprla na stran. Legenda pravi, da so pri prototipu dejansko uporabili vrata hladilnika, ki so jim dodali šipo.

Avto mehurček (bubble car) - vanj se je vstopalo skozi vrata, ki so spominjala na hladilnik, volan pa se je umaknil skupaj z vrati
Wikipedia
Čeprav je do 50 km/h potrebovala 30 sekund, to ni preprečilo entuziastom, da so z isetto sodelovali na Mile Miglia.
Wikipedia
Isettacarro je bila tovorna različica, sestavljena iz sprednjega dela kabine in kamionskega podvozja.
Wikipedia

Motorček je premogel 9,5 KM, do 50 km/h pa je avto potreboval 30 sekund, kar pa ni preprečilo mnogim navdušenim lastnikom, da so s svojimi primerki leta 1954 nastopili na Mile Miglia.

Osnovni model ni bil pretirano popularen in so ga ugasnili 1956, zato pa je bil toliko bolj zaželen isettacarro, kjer so odrezali zadnji del kabine in dodali keson in še en par koles. Tako je nastal miniaturni pickup, tovornjaček in celo prekucnik. Komercialni sorodnik je presegel prodajo isette za nekajkrat, izdelovali pa so ga celo v Španiji do 1958.

Rivolta je hitro vedel, da so sestavili nekaj posebnega, zato je načrte in licenco ponudil drugim podjetjem, sam pa si je zaželel razvijati večje avtomobile, za kar je potreboval denar.

Eno od podjetij, ki je pristopilo k Rivolti in kupilo licenco za isetto, je bil tudi BMW, ki je bil v zelo slabem ekonomskem stanju in je nujno potreboval drugačen pristop. V Nemčiji, ki je bila razdejana po vojni, ki jo je povzročila, je potekala obnova, ljudje pa so bili lačni poceni avtomobilov. Messerschmitt KR175 je bil vrstni dvosed, ki je čez noč postal prodajna uspešnica, zato so Bavarci, ki so začutili potencial v tem segmentu, dali na trg BMW isetto 250.

BMW-jev model 600 s štirimi vrati je bil manj uspešen od manjšega predhodnika.
Wikipedia
S svojim pristopom je avto manj kot desetletje po drugi svetovni vojni omogočil množično mobilnost.
Wikipedia

Motor, ki so ga vgradili, so vzeli s svojega motocikla R25/3 - imel je 250 kubičnih centimetrov in 12 KM, predvsem pa je bil štiritaktnež. Nadgradili so sprednje vzmetenje, spremenili luči in dodali platneno streho, ki je služila tudi kot zasilni izhod. BMW-jeva isetta je bila precej bolj zmogljiva od italijanskega sorodnika - avto je dosegel 85 km/h, v prvih osmih mesecih pa so naredili več kot deset tisoč primerkov. Leta 1956 so pripravili serijo 300 z 298-kubičnim motorjem, ki je bil precej bolj zanesljiv kot muhasti predhodnik. Oktobra 1956 je prišla tudi izvedba DeLuxe ​z malce spremenjeno obliko in drsnimi stranskimi okni.

Samo leto pozneje je avto postal štirisedežnik s štirimi kolesi. Poganjal ga je 600-kubični bokser z 19,5 KM, na voljo pa je bil tudi polavtomatski menjalnik. Model 600 so izdelovali le dve leti, s 34.813 primerki pa ni izpolnil pričakovanj BMW-ja - 600 je imel podobno ceno kot Volkswagnov hrošč. Manjši 300 pa je živel dalje, do 1962 so naredili kar 135 tisoč primerkov, s čimer je postal najbolje prodajani mikro avto svojega časa.

Čeprav BMW na začetku šestdesetih še ni bil na zeleni veji, pa je isetta omogočila, da je podjetje ostalo pri življenju v najbolj težkih časih. Isetto so po licenci izdelovali tudi v Velamu v Franciji pa v Isetti v Veliki Britaniji, Metalmecanici v Argentini in Romiju v Braziliji.

Po več kot pol stoletja je jasno, da je imel mali mehurčkasti mikro avto velik vpliv na avtomobilski svet, navdihnil pa je tudi številne naslednike v desetletjih, ki so prihajala - tudi smarta.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta