"Hodim in hodim, a nikakor ne morem priti stran od sebe"

Po središču mesta potiska kolo, se ustavlja in pogovarja z ljudmi. Zdravko Kokanović - Koki je štiri desetletja v središču Maribora nepogrešljiv kot pot, po kateri pride do Grajskega trga, kjer so ljudje, na literarne večere, na razstave. Kipar je in pesnik, aforist, fotograf, razmišljujoč človek. Nedavno mu je izšla devetnajsta knjiga aforizmov, maksim. "Kot opozorila, kritike, posmehovalnice, modrosti življenja."
Kam tako hitim, moral bom dolgo čakati, je ena od njegovih modrosti. Bil sem točen, a sem pozabil, kje sva se dogovorila. Kar vrana vrani ne stori, naredi človek človeku. Naši in vaši pojejo svete laži. Odprl sem srce, zaprl usta. Iskal sem sebe in našel sebe (v izgubljeni veri). Na svet se nisem prišel vojskovat, prišel sem kraljevat.

Prebarvali so nas

"Čas, v katerem živim, je obarvan s čudnimi, nejasnimi in nedoločnimi barvami, zato marsikdo svoje barve ne najde," je zapisal v pesmi Čas. "Ker nas drugi, voljeni in izvoljeni, barvajo z lažmi, nam izpirajo možgane z nemoralnostjo in lažno estetiko, tiščijo nas v brezčutnost in agresivnost, na vsak način zamegljujejo obzorje," pojasni. "Brišejo zgodovino, vnašajo v nas zmedenost in strah, da nas lažje obdrže v čredi, nevedne v pokornosti. Zato barve niso naše." Ni torej optimist. "Sem realist, gledam na življenje kot na ustrojstvo narave, ki ima svoje zakone in dialektiko, s katero se človek ne sme igrati, če že, je vnaprej zgubljen. Sprijazniti se moramo s tistim, kar ne moremo spremeniti. Še sreča, da so duše pisane, da smo različni, kljub temu, da se preoblačimo, ostaja vera v človeka, v čiste duše, v prihodnost." Prvič: sem dobro, drugič: ne potrebujem.
Kaj ga vleče ali sili k ustvarjanju? "V mladosti je to bil nemir, v sedanjosti je to mir. Nič posebej se ne bi zgodilo, kajti marsikaj je ostalo samo prazna ideja, ki se je zgubila s časom v času. Dal sem od sebe toliko, kolikor so možnosti dovolile," reče in doda trpko resnico. "Snovni svet je v prehajanju, nekoč bo vse prah. Nič ni naše in ničesar ne nesemo v grob. Dejanja ostajajo še nekaj časa, da pričajo o mojem bivanju, ko bom že zdavnaj pozabljen."

Ne more priti stran od sebe

Kot pesnik je dokaj zagoneten. "Moja pesniška govorica je res mistična, enako kot resnična, zenovska, in to je tisto, kar zmede ljudi. Ne vnašam čustev, temveč bralec pri branju ustvarja občutke. Najde jih tudi med vrsticami, poišče tisto, kar je humano, kar mu bo koristilo, v poduk v življenju, ko bo iskal resnico, ljubezen ali se spraševal, kje je vzhod in kje je zahod." Piše v maternem jeziku, v tistem torej, ki ga je kot otrok govoril v Bijeljini v Bosni in Hercegovini, od koder je prišel po končani srednji šoli iskat zaposlitev, tu pa začel študirati. "V maternem jeziku pišem zato, da ne bom pozabil, kaj se je začelo dogajati v začetku devetdesetih, in zaradi večje možnosti grajenja stavkov s prefiksi in posebej sufiksi, ki mi dajejo več možnosti za izraziti občutke v več odtenkih. To je tudi tisto, kar otežuje prevajanje mojih pesmi v slovenščino. V esperantu, v ta jezik jih večinoma prevedem, teh problemov ni."
Vprašam ga, v kateri je sploh zdaj njegov materni jezik. "Germani in drugi zahodnjaki so slovanski jezik raztrgali na več jezikov, da bi oslabili moč slovanstva. Tako se je zgodilo tudi s srbohrvaškim jezikom, v katerem so glavna narečja naredili za jezike." Slovansko literaturo ima rad, slovansko izročilo, mistiko tudi. "Slovani smo en narod, en duh, ena samost. Slovanska zemlja je sveta zemlja. Zahod nas je raztrgal. Odvračajo nas od vzhoda, ker vedo, da bo tisti, ki bo občutil njegove vibracije, duh, bogastvo, prepoznal revščino zahodnega materialističnega blišča."
V tisku je ena njegova knjiga, tri še čakajo na to. Zdravko Kokanović - Koki ima torej še veliko za povedati in pokazati. "Hodim in hodim, a nikakor ne morem priti stran od sebe," se nasmehne.