(INTERVJU) ''Ali bodo še kdaj naše potomce prepoznali po njihovem petju slovenskih pesmi, narodnih, ne pop refrenov?''

Kako ste zadovoljni s svojim naslednikom pri pihalnem orkestru Pošta?
Aleksandra Čonča poznam že iz njegovih otroških let, ko se je vključil v naš orkester. Igral je klarinet. Ves čas sem spremljal njegov razvoj. Tudi pri orkestru smo ga podpirali na njegovi glasbeni poti. Tako njegova izbira ni bila naključna, ampak načrtovana. Prepričan sem, da se je dobro vključil v kolektiv, v katerem je bil že veliko let, pa vendar je nekaj drugega biti vodja ali samo eden od članov. Struktura poštnega orkestra je raznolika tako po starosti kot tudi po glasbenem znanju, zato je včasih dokaj zahtevno ubrati prave besede, da teče vse tako, kot si želiš. Vesel sem, da se orkester pod njegovim vodstvom lepo razvija. Če ne bi bil prepričan o njegovih sposobnostih, ga ne bi predlagal za svojega naslednika.
Vaših pet desetletij je pri orkestru seveda pustilo sledi. Je tudi z vaše strani še takšna vez, da se zbudite in je prva misel, kako bo na vajah, na nastopu, kaj bi morali še z ansamblom narediti?
Po predaji dirigentske palice so še bile tovrstne skrbi, zdaj pa samo še z zanimanjem spremljam dogajanje v orkestru. Moje misli pa so usmerjene v delo z mojima orkestroma, ki ju še vedno vodim, h Godbi veteranov Štajerske Ervina Hartmana pri KUD Pošta, stari tudi že 18 let, in k mednarodnem rotarijskem pihalnem orkestru, v katerem igrajo Slovenci in Avstrijci. Ob tem še vodim, že 44 let, ljubiteljsko glasbeno šolo pri KUD Pošta in na njej tudi poučujem.

Trgovina najprej v prostem času

Tri desetletja so tudi minila, kar ste Hartmanovi odprli glasbeno trgovino. Kako se je začelo?
Osnovna ideja je bilo glasbeno založništvo. V naši hiši je bila glasba vedno prisotna, oče je doma poučeval, vodil poštni pihalni orkester in se tudi sicer kot glasbenik vsestransko udejstvoval. Starejši brat je bil profesionalni glasbenik, najprej doma in kasneje v tujini. Oba sta komponirala in prirejala skladbe za različne zasedbe. Oče je izdal nekaj svojih glasbenih del tudi v samozaložbi, tudi jaz sem se nekaj malega preizkušal v komponiranju. Tako je bila moja želja, da bi v založbi izdajali predvsem skladbe, ki smo jih napisali mi trije, in tudi dela drugih slovenskih skladateljev. Ker sem bil v času nastanka založbe zelo aktiven na slovenskem godbeniškem področju, sem opažal, da primanjkuje notne literature prav za pihalne orkestre. Tako lahko med prvimi edicijami naše založbe beležimo prav dela slovenskih skladateljev, Bojana Adamiča, Vinka Štrucla, Primoža Ramovša in drugih. Prva edicija, ki jo je glasbena založba Hartman, d.o.o., izdala leta 1990, je bila slovenska himna Zdravljica Stanka Premrla na besedilo Franceta Prešerna, za pihalni orkester jo je priredil Vinko Štrucl. Po naključju sem leta 1992 izvedel za lokal v bivšem Gambrinusu v Gregorčičevi ulici v Mariboru in takrat smo se v družinskem krogu odločili, da bomo poskusili s trgovino. Takrat se je kot prvi redno zaposlen vključil v delovanje družbe sin David in prevzel vodenje trgovine.    
V jugoslovanskih časih smo po kavo, banane, gramofone in inštrumente pač hodili v tujino.
Res je bilo takrat pri nas težko priti do kakovostnih glasbil in notnega gradiva. Tudi z uvozom ni bilo enostavno, bile so tudi visoke carinske dajatve. Proti koncu Jugoslavije se je začelo vse nekoliko rahljati, tudi meje so postale bolj prehodne. Omogočili so tudi ustanavljanje zasebnih družb. To je takrat izkoristilo veliko ljudi. Tudi jaz. Uvozi glasbil in not so bili slabo pokriti, to me je spodbudilo, da sem začel razmišljati o tem. Ustanovil sem podjetje za to področje.

Množičnost rojeva talente

Da bi v Sloveniji prej prešteli tiste, ki se ne ukvarjajo z glasbo, kot tiste, ki so v njej, se ve. Po pevskih zborih smo svetovni rekorderji, tudi orkestrov, ansamblov bendov, kakorkoli rečemo, je veliko. Veliko je tudi talentov. Kaj to pove o nas?
Verjetno je nekaj v genih, predvsem pa veliko v okolju, v katerem živimo. Zagotovo je za tako bogato razvejano glasbeno življenje zaslužen tudi naš glasbeni šolski sistem, ki je v Sloveniji zelo dober. Kjer je množica aktivna, se izkristalizirajo tudi talenti. S številnimi se lahko pohvalimo. V Sloveniji imamo tudi številne in odlične pihalne orkestre ter druge glasbene skupine, ki se lahko v vseh pogledih vzporejajo z najboljšimi tovrstnimi v svetu. Zagotovo je o tem javnost premalo seznanjena.
Konfucij je učil, da je za spoznavanje vsakega človeka in tudi za rod in narod dobro prisluhniti njihovi glasbi, ker veliko pove o njih. V kakšnem stanju smo zdaj Slovenci, če pogledamo našo glasbeno sedanjost?
Slovenija je na prepihu, obkrožena z narodi, ki so hote ali nehote vplivali na našo glasbo. Zato zaznamo na vseh obrobjih našega ozemlja vplive sosedov. Slovenci imamo nekaj izvrstnih skladateljev, ki so znali to raznoliko narodno bogastvo uspešno vtkati v svoja glasbena dela. V Franciji je blizu švicarske meje glasbeni center za godbeništvo z izjemno bogato notno knjižnico in številnimi drugimi prostori za strokovna srečanja, seminarje in podobno. V tej imenitni stavbi smo imeli sestanek mednarodne glasbene zveze, CISM. Ko nam je organizator predstavljal delavce tega glasbenega centra, mi je ena od njihovih sodelavk rekla, da se me spomni, ker sem eden od štirih Slovencev, ki so na dirigentskem izobraževanju v nemškem Trossingenu čudovito peli slovenske narodne pesmi. Moram pripomniti, da je bilo to pred desetletji. Na to sem že povsem pozabil, njej pa so ostale v spominu slovenske pesmi in izvajalci. Res so naše narodne pesmi enkratne. Večglasje, bogata melodika in morda tudi melanholičnost, to so značilnost, ki nas okarakterizirajo.

Mladi so spustili kriterij

Seveda je preveč omlednega, za uho žaljivega, a tisti, ki skrbijo za glasbeno kuliso, ki ji je težko ubežati, radio, TV, za pomembne koncerte, pravijo, da ljudje sprejemajo samo nezahtevno glasbo. Tudi zabavati se je, tako celo študentarija zdaj, mogoče samo še ob glasbi, ki si ne zasluži tega imena. Kako se je to zgodilo?
To je zagotovo velik in moteč problem. Z glasbo nas vsepovsod obremenjujejo. Skoraj ni javnega prostora, kjer nas ne bi posiljevali z glasbo. Še na straniščih. Če kdo, sem jaz tisti, ki zelo rad posluša glasbo, vendar ustrezno na ustreznem mestu. Na veselici seveda ne bomo poslušali simfonične glasbe, ampak plesno, narodnozabavno, toda tudi ta je takšna in takšna. Je dobra in manj dobra, včasih tudi banalna. Toda večini ljudi je razumljivo, kakšno glasbo bi v določenih okoljih radi poslušali. Na mladinskem žuru verjetno ne bodo poslušali slovenskih narodnih. Toda kdo ne nazadnje oblikuje naš okus? Predvsem tisti, ki nam, preko radijskih valov in televizijskih signalov, pa tudi preko drugih medijev, predvajajo in ponujajo glasbo. Nacionalni radijski in TV-programi se uspešno trudijo in skrbijo za kvaliteto, čeprav jim tudi ne uspe vedno. Res je tudi, da ima vsaka glasba svoj krog poslušalstva. Tudi nekatere komercialne radijske postaje vrtijo nekaj odlične glasbe. Vsi navedeni odločilno vplivajo na oblikovanje glasbenega okusa množic.
Ali ni čudno, kako so mladi spustili kriterij?
Žal slišimo pri druženju mladih le še redko slovensko narodno pesem. Prepevajo kakšno melodijo popularnega pop zvezdnika, pogosto še v tujem jeziku. Naših narodnih pesmi skoraj nikjer več ni slišati. Je to zastarelo? Ali smo se res že tako globalizirali, da smo povsem pozabili na našo narodno blago, na našo nacionalno identiteto, ki jo izkazujemo tudi z glasbo? Ali bodo še kdaj naše potomce prepoznali po njihovem petju slovenskih pesmi, narodnih, ne pop refrenov? Hvala bogu imamo v Sloveniji veliko odličnih pevskih zborov, ki skrbijo za ohranjanje tega bogastva. Med njimi je tudi veliko mladih.
Ja, bodimo optimisti. Kako vi sami zrete v prihodnost?
Optimisti pričakujemo svetlo prihodnost, tudi jaz. Novi časi prinašajo nove izzive in nove perspektive. Veliko politikov pogosto pravi: nikoli ne bo več tako, kot je bilo. Seveda ne. Vse se spreminja in razvija. Toda delček k temu bogatenju bi radi prispevali tudi mi, v glasbeni založbi Hartman, in kot glasbeni poustvarjalci tudi vsi posamezniki, naši sodelavci, ki se glasbeno udejstvujemo v raznih orkestrih in ansamblih.