Goran Bregović je dejal, da ni pomembno, kaj pišejo, le njegova fotografija naj bo čim večja. Ali torej zdaj, ko vas politiki "reklamirajo", prodate kaj več slik in knjig?
Gledalci in bralci medijev, kakršen je Nova24, niso kupci mojih slik, tako da se mi zdi, da na podlagi tega nisem izgubil kupcev. Sem pa nedavno prodal dve sliki, ker so zbiratelji, ki se spoznajo na sodobno umetnost, prišli in rekli, da se jim zdi dobro, da me prav v tem trenutku podprejo.
Že dolgo pišete in se šalite na račun oblasti. Ste resnično mislili, da bo to povsem neopaženo, da ne bodo reagirali?
Glede na občasne odzive sem si mislil, da očitno je sem ter tja kaj opaženo. Da jih tako zelo zbode, si pa nisem mislil. Če pogledamo z druge strani, se mi zdi zanimivo, da vladajoča stranka in njeni mediji dajejo zelo velik pomen umetnosti in umetnikom - sicer na neki obraten način, ampak dejansko imajo občutek, da glas umetnikov nekaj velja, da je daljnosežen, da odmeva. Tako se mi zdi to, kar počnejo, celo poklon umetnosti in umetnikom.
Pankrti, NSK, subkulture
Knjige so nekoč zažigali. Če Luther ne bi svojih pamfletov natisnil, bi bilo verjetno vse drugače in ne bi bil tako odmeven. Po drugi strani mi je prej omenjeni Bregović dejal, da so mu vse iluzije o moči umetnikov izpuhtele, ko je na začetku devetdesetih Ante Marković v Bosni na volitvah imel edino opcijo, ki ni bila nacionalistična, zato so se vsi sarajevski, bosanski prepoznavni umetniki združili in ga podprli, a je vseeno dobil samo nekaj odstotkov.
Dobra umetnost vedno načenja družbeni red, da ne ponavlja vzorcev, da drugače postavi stvari. Na ta način tudi politično nekaj premika - vsaj spodbuja gledalca k aktivnemu razmišljanju, da se ukvarja s tem, kaj je z oblastjo, ureditvijo. Koliko je pa glas umetnikov daljnosežen, je vprašanje. Leta 1972 se je recimo celo predsednik ZDA Richard Nixon, torej, kot se temu reče, najmočnejši človek na svetu, spravil nad Johna Lennona. Očitno je menil, da ima njegova beseda res veliko moč. Ta flower power generacija - in vse, kar se je dogajalo leta 1968 - je bila idealistična. Njihovi cilji se niso uresničili, so pa lansirali določene teme, o katerih se danes spet pogovarjamo, ker so začele neke pridobitve - od ženskih pravic, državljanskih, delavskih pravic do pravic istospolno usmerjenih - po dolgem času nazadovati. Mislim, da umetniki vseeno lahko pripomorejo, da se v ključnih trenutkih lahko nekaj obrne. Zdaj smo v času 30. obletnice osamosvojitve in imamo tistih pet osamosvojiteljev - o katerih se ves čas govori, pa tudi sami radi govorijo -, zelo redko pa se na primer omenjajo Pankrti, NSK, subkulture, ki so imele zelo veliko vlogo in so tudi prispevale k tem.
Si torej politika prilasti zasluge, ki jih je imela umetnost?
Vsaj priznati bi morala, da je še kakšno gibanje v družbi močno pri aktivaciji ljudi. Naj poudarim, da avtoritarne stranke in gibanja tako v Jugoslaviji kot danes pripisujejo velik pomen umetnosti in umetnikom. Po drugi strani pa, recimo zadnjih nekaj let, kadar smo imeli bolj liberalne vlade, se te niso preveč vmešavale v naše delo, a dejansko je tu neka dvojna igra. Rečejo: v redu, vi umetniki lahko delate, kar hočete, kritizirate družbo in tako naprej, vse to vam pustimo. Dejansko pa teh kritik potem nobeden ne ponotranji. Avtoritarne stranke se bolj žolčno odzovejo, otežujejo delo umetnikom, a na neki način jim dajejo večji odmev.
Zdi se mi, da nimate veliko konkurence, ki bi bila tako kritična, kot ste vi …
So seveda tudi drugi, a dejansko se ne odzovejo na vse enako ostro. Z umetniški deli sem sam že prej komentiral konkretno politično situacijo. Taka je bila razstava Sploščena Slovenija, v času bolj jasnih zametkov politike, ki se danes v vsej grobosti širi pri nas in še v nekaterih državah. Nanašal sem se na sovražni govor, revizijo zgodovine, kult osebnosti. Pozneje sem te stvari malce ločil in zdaj tekoče politično dogajanje raje komentiram skozi zapise na facebooku, v kolumnah. Umetnost sicer dojemam kot politično delovanje v smislu, da razmišljam o družbi, in k temu spodbujam gledalca, ne delujem pa s slikami neposredno na način komentiranja dnevne politike. Zato mi je res zanimivo, da je zdaj to tako počilo, da je prišlo do preskoka. Vem, da so bili ostri napadi na Simono Semenič in Majo Smrekar, ker imata v svojih delih zelo neposredno neke slovenske simbole ali podobe, ki laiku lahko izgledajo šokantne. Pri meni pa je zanimivo, in to me po svoje zelo navdihuje, da zadnjih nekaj let raziskujem, recimo temu znotrajslikarske teme: ukvarjam se z barvo, kompozicijo, z abstraktnimi ploskvami, z vprašanji neposrednosti slikarske geste v času postinternetne umetnosti …, kar vsaj na prvi pogled nima veliko skupnega s politiko, in navdihujoče mi je, da lahko pet ploskev barve na površini ljudi tako vznemiri, da gredo pisat jezne komentarje na družbena omrežja.
V zadnjem letu in pol sem pogrešal več mladine na ulicah
To je dejansko poklon. Vaša umetnost se torej ljudi dotakne.
Da. A da ne bo nesporazuma: želel bi si povsem drugačnega odziva politike in njenih medijev. Ko se zgodi kaka mednarodna razstava slovenskih umetnikov, bi želel, da politiki in tisti, ki te razstave organizirajo, stopijo skupaj in dajo neki pozitiven glas. Naj opozarjajo, da so tam slovenski umetniki, da naj si ljudje to ogledajo, ne pa, da pišejo o meni lažnive članke, ki jih potem celo premier v svoji hujskaški maniri večkrat retvita. Všeč mi je, da se premier ukvarja z umetnostjo, ampak bolje bi bilo, če bi prišel na razstavo ali širil pozitivna sporočila o slovenski umetnosti.
Ampak, ali se vam ne zdi, da je danes umetnost vseeno bolj blaga kot nekoč? Če se spomnimo na plakatno afero NSK pa na tekste Pankrtov, potem je jasno, da so bila osemdeseta precej bolj uporniška.
Odvisno, kako gledaš na to. Recimo tisti super plakat NSK-ja, pri katerem so, kot vemo, vzeli podobo iz nacistične ideologije in jo malce predrugačili, zamenjali simbole, je bil sprva navdušeno sprejet, potem pa so ugotovili, od kod izvira podoba, in navdušenja ni bilo več. Celotni kontekst je super, ker jih je zbodel ravno tam, kjer je treba … Tudi na delu Simone Semenič ni nič blazno šokantnega - ni eksplicitne seksualnosti, ni nasilja, krvi; edino grb je izrezala iz slovenske zastave in se vanjo ovila. Ampak spet, piči jih tam, kjer boli. To se mi pri teh delih zdi najpomembnejše. Ni treba, da je podoba sama grozljiva. Pri dobrih umetnikih in njihovih delih je dobro tudi, da vedo, kje je treba zbosti. Ker dejansko to ni tako lahko. Ljudje včasih rečejo: "Ja, to so pa današnji umetniki, ki pač naredijo nek škandal." A danes ni enostavno narediti škandala. Imaš tisoče eksplicitno krvavih ali seksualnih stvari in to gre upravičeno mirno mimo, ker je v večini primerov že kliše. Ti moraš znati to nekako obrniti. Neki šok recimo naredi Maurizio Cattelan, ki banano na steno nalepi s selotejpom. Ne bi mogel bolje podrezati v drobovje (umetniškega) neoliberalnega ustroja.
Dobra dela presegajo svoj čas
Je umetnost, ki je odgovor na aktualno politično dogajanje, lahko večna? Ali pa ima težo samo v konkretni situaciji?
Sam sem umetnost, ki jo delam, ločil od neposrednega političnega komentiranja. Pri razstavi Sploščena Slovenija nekaj del še vedno stoji, se mi zdi, da delujejo izven okvirja časa nastanka. Nekatera pa so, iskreno, res le politični komentar. Dobra dela presegajo svoj čas. To v končni fazi velja tudi za plakat NSK. Morda je treba poznati kontekst do določene mere, ampak realno gledano je treba poznati kontekst tudi pri Zadnji večerji. Brez biblijskega konteksta bi bilo hecno gledati neke moške, ki sedijo na isti strani mize … Caravaggio je bil za svoj čas totalno šokanten, ko je pri upodobitve Marije uporabil prostitutko za model in je v prvi plan narisal bose noge. Ljudje so se zgražali, češ da je prostakinjo upodobil kot Marijo, pa tudi zardi umazanih nog. Dejansko je bila to politična gesta, čeprav se to takrat ni formuliralo na ta način. Hkrati pa je to nadčasovna podoba, ki še danes deluje.
Dobra umetnost vedno načenja družbeni red
Ali morajo biti umetniki tudi dobri ljudje? Caravaggio je nekoga ubil, o Picassu vemo, da ni bil dober do svojih žensk. Ali bi morali upoštevati, da je bil nekoč čas bolj krut, da je bilo normalno, da so bile ženske moškim podrejene?
Pri nekaterih stvareh je treba upoštevati čas. Vprašanje je, kako bi danes gledali na umetnika, ki bi bil morilec, izkoriščevalec. Problem je, tudi pri umetnikih, če gre za stvari, ki prestopijo mejo zakona: fizično, spolno nasilje na primer. Boemsko življenje, če si ga kdo privošči, seveda ni nič slabega, če so vsi vpleteni za. Mogoče komu odpre kakšno mentalno obzorje, a istočasno to ne zagotavlja dobre umetnosti. Bruce Nauman recimo, eden najbolj vplivnih in radikalnih umetnikov zadnjih 50 let, že desetletja v miru živi na ranču s svojo ženo slikarko.
Umetniki so pogosto egocentrični, njihova umetnost se jim zdi bolj pomembna kot karkoli drugega - a zato verjetno tudi ustvarijo kakšne presežke.
Do neke mere moraš biti egoman, moraš verjeti, da tisto, kar imaš povedati, pokazati, ljudi zanima. Sicer pa ... piramide imamo za eno največjih čudes, nastale so zaradi ega faraonov, a so bile vzrok za nečloveški napor in smrti tisočev delavcev - in ne moremo zdaj reči, da tega ne bomo gledali, ker je bilo to narejeno v nečloveških razmerah. Dejansko je bil to drug čas, danes pa lahko drugače presojamo. Treba je nakazati smernice, kaj si želimo kot družba, kakšne pravice bi radi imeli mi in tisti drugačni ali šibkejši od nas. Ne smemo pa pasti na vsako pravičništvo. Recimo na Fox News so cenzurirali Picassovo kubistično sliko, ki meji že na popolno abstrakcijo. Zameglili so ženske prsi in mednožje, češ da televizijo gledajo tudi otroci. Hkrati pa so mirno pomagali izvoliti predsednika, ki pravi, da je ženske treba grabiti za mednožje!
Kako si to razlagate?
Tu gre tudi za širše vprašanje svobode govora. Najbolj glasni ob tem so tisti, ki jo na nasilne načine najraje kratijo. Večinoma desni politiki se javno na vse načine zavzemajo na svobodo govora, jadikujejo, da se njim omejuje ta pravica, obenem pa s pozicije največje moči prav oni kršijo to pravico drugim. Na Madžarskem so ukinili univerzo, ki je bila kritična do Orbana, prepovedali so govoriti o vprašanju homoseksualnosti v šolah, pri nas so hoteli ukiniti določene študijske smeri, preganjajo drugače misleče umetnike, šikanirajo novinarje, pa vendar ves čas govorijo, kako se njih omejuje. Spomnimo se Zlatka, ki so mu hoteli ukiniti prispevke zaradi stvari, ki jih je govoril. Živimo v zanimivem času, v katerem so določene meje postavljene izjemno visoko, druge pa blazno nizko. Tako nizkotnega političnega govora, kot je danes, še ni bilo v naši zgodovini. Vsak politik si lahko privošči govoriti nasilne stvari, seksizme in se mu nič ne zgodi.
Gre za to, komu kaj koristi
Glede politikov ljudi zmotijo zanimive stvari. Spomnimo se gonje zaradi sendviča, zaradi Pivčeve, po drugi strani pa se zaradi izginulih milijonov pri TEŠ 6 v širši javnosti ni nihče razburjal. Vsako leto je gonja, naj RTV Slovenija denar za Evrovizijo raje nameni lačnim otrokom, po drugi strani pa nas politika okrade pri vsakem večjem projektu za večje zneske.
TEŠ 6 je zelo povedna zgodba, v kateri sta se združili dve najmočnejši stranki različnih političnih polov. Vsako leto gre za enormne vsote, enormne izgube. Na TEŠ 6 se spomnim vsakič, ko se zažene vik in krik zaradi migrantske krize - če bi ta kriza trajala še 200 let, ne bi zanjo dali toliko denarja, kot smo že dali za izgubo v TEŠ 6! In še: skoraj vsako leto TEŠ 6 pridela toliko izgube, da bi lahko zgradili narodno in univerzitetno knjižnico, ki jo čakamo že desetletja.
Ko potegnemo črto, je jasno: gre za to, komu kaj koristi. In to je logika, da političnemu sistemu pride prav, da se mi pogovarjamo o mojih slikah, pa krivimo begunce, pa vsak dan govorimo o kakšni obscenosti, ki jo premier čivkne … To je začel Trump, gre za politično metodo. Vsak dan je rekel nekaj tako norega, da so se vsi ukvarjali samo s tistim, v ozadju pa so potekale velike politične odločitve in se obračale ogromne vsote. Enako je zdaj pri nas.
Ali nas bo demokracija pokopala, glede na to, da širša javnost izbira obrobne teme, namesto da bi se ukvarjala z najbolj pomembnimi premiki? Se lahko zanašamo na razum splošne javnosti?
Upam, da se civilna družba zbuja, tudi na Madžarskem in Poljskem se to kaže v reakcijah na zakon o splavu recimo. Ker glede določenih stvari smo v zadnjih letih očitno naredili več korakov nazaj. Kršijo se pravice, ki so že bile uveljavljene. Zakon o vodah, ki je bil ravnokar zavrnjen, ker se je zbrala civilna družba in se postavila proti izkoriščanju voda z ekonomskih strani elit in politike, je res ena svetla luč na koncu tunela. Očitno se da.
Ste zunanji sodelavec na treh fakultetah. Vas mlada generacija umetnikov navdaja z optimizmom?
Če govorimo o njihovi umetnosti, absolutno! Mlade generacije prinašajo nove, svoje poglede. Dogajajo se zanimive stvari. Sem pa v zadnjem letu in pol pogrešal več mladine na ulicah, v javnem izražanju nezadovoljstva nad situacijo. Saj nekaj jih je, a večina, ki v petek hodimo na proteste, je srednje generacije ali so starejši. Tu se še ni zgodil velik premik. Dejansko so se vsi veliki premiki začeli z mladimi ljudmi. Zelo krasno se mi zdi gibanje, ki ga je sprožila Greta Thunberg, naredila ga je javnega in množičnega. To so teme, ki se tičejo mladih. A hkrati se mlade tiče tudi nazadovanje demokracije, kajti lahko se zgodi, da bo svet čez pet let drugačen, če se ne bomo aktivirali. Politika se je potrudila, da bi bil glas mladih čim manj slišan, razdrobljen. Zaprli so univerze, razdrobili skupine po zoomu, medtem ko so recimo tovarne in trgovine in nakupovalne centre pustili odprte. V nasprotju s priporočili stroke! Tudi zbiranja stotin navijačev jih niso zmotila, medtem ko so zaprli predstave za nekaj deset ljudi. Kot bi se, kot sva že prej omenila, bali kritične misli, ki se lahko zgodi v konzumiranju umetnosti, v gledališču, na koncertu.
Pred kratkim ste izdali novo knjigo kratkih zgodb Dolga zgodba.
Ja, moja druga knjiga kratkih zgodb. Uporabljam humor, miselne obrate, ki bralca malo presenetijo. Mogoče, da na kako stvar pogledaš drugače, to nekako razumem kot eno temeljnih nalog umetnost. Če se zgodi kakšen miselni premik, mi je super, če pa se ob branju knjige človek vsaj desetkrat nasmeji, pa se mi tudi zdi čisto dovolj dober cilj.
Ste slikar, pisatelj, glasbenik. Ima torej nekdo z darom za umetnost dar za več umetnosti, ne le eno?
Treba je poudariti, da je umetnost vendarle delo. Navdih kdaj pride, pade kakšna ideja pod tušem recimo, ampak največji premiki se dogajajo, ko kakšno stvar delam, jo preskušam z različnih koncev, popravljam, korigiram … Mi je pa krasno, da se lahko, če sem preveč zasičen s slikanjem, nekaj dni raje ukvarjam s pisanjem. Dejansko potem na slike pogledam z bolj svežimi očmi. Skakanje med različnimi tipi umetnosti mi na ta način res koristi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
