Bojan Tomažič
Bil je bobnar v skupini Continental, potem pri Biserih, Efektih (tam je začel peti), Kockarjih in Kameleonih. Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Mario Rijavec in Ivo Štrakl so ga poslušali v Slaviji. Sepe mu je ponudil snemanje, Štrakl je napisal besedilo za Polnočnega kavboja, aranžma Milan Ferlež. Pesem je bila na strani B plošče Koledar ljubezni, ki je izšla 1974.
Na Slovenski popevki je tisto leto pel pesem Cifra-mož, potem je pel skladbe Privška, Sepeta, Robežnika, Adamiča, Žgurja, Hrušovarja, Ferleža, besedila so mu pisali Elza Budau, Dušan Velkaverh, Ivo Štrakl, Franček Jauk, Srečko Niedorfer, Alfi Nipič, Nada Ravter in drugi. V Stockholmu je leta 1975 s skupino Pepel in kri pel pesem Dan ljubezni. V tistem obdobju je iz vse Jugoslavije prejel 70 tisoč pisem oboževalk.
Ti si rekla sonce in Deček z ulice sta bila tudi hita. Kot glasbenik si je služil kruh z igranjem v klubih po Nemčiji, potem je tam osemnajst let živel. Od 2008 je spet v Mariboru, zelo dejaven, izšla je knjižna avtobiografija in posnel je več cedejev, na zadnjem Dotik skozi čas poje evergrine.
Kdaj ste v zadnjem času šli v trgovino?
Po nakupe sem odhajal bolj poredko, vsakih štirinajst dni v jutranjih urah. Tako, kot so nam zapovedali.
Je bil za vas to tesnoben čas?
Sploh ne, nobene tesnobe nisem čutil, ves čas sem se ukvarjal z glasbo, delal na vrtu in okoli hiše, tudi pleskarski čopič sem prijel v roke in pobarval vse, kar sem dotlej zanemaril.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
