(INTERVJU) Klemen Kosi sedem mesecev po poškodbi v Bormiu: Na iste smuči ne bi več želel stopiti!

Decembra lani si je Klemen Kosi hudo poškodoval koleno na treningu smuka v italijanskem Bormiu in predčasno končal sezono. Mariborčan iz Zgornjega Radvanja, ki je junija dopolnil 30 let, kljub temu da je uspešno okreval, še ni povsem pripravljen za na sneg, je pa temu blizu. Ko sva se po telefonu dogovarjala za pogovor, je bil na morju.

Bo to edini dopust ali bo še kaj časa za skok na morje?

Mogoče še bo, ne vem, ker nimam natančno določenega načrta dela, saj je vse odvisno od tega, kako bo s kolenom in kdaj bom šel prvič na sneg. Dolgo časa nisem bil na morju, tokrat niti nisem dopustoval tam, ampak sem šel tja bolj zaradi spremembe okolja, na priprave, ker sem v zadnjem času veliko treniral v navezi z zdravnikom ortopedom in njegovimi fizioterapevti iz Zagreba, kamor sem se tudi dosti vozil. Namesto da sem se peljal domov, sem skočil za nekaj dni na morje in tam opravljal treninge, ki so jih oni načrtovali. Na morje sem šel tudi zato, ker so mi to priporočali. Da je morska voda dobra za koleno, da bo blagodejno vplivala na gibljivost. Tam sem opravljal še druge aktivnosti, ki koristijo kolenu in ki jih tukaj ne morem, kot sta deskanje na vodi in supanje. Šel sem na morje predvsem zato, da dobi koleno dodatne impulze, ki samo koristijo za pripravo na sneg. Klasičnega dopusta ne načrtujem, moj je bil, ko sem bil poškodovan in nisem smel nič delati. Vse bonuse za dopust sem letos že izpolnil, vsak dan je zdaj podrejen delu za to, da bi se čim bolje pripravil na sezono.

Od poškodbe je minilo sedem mesecev. Kako daleč ste zdaj z rehabilitacijo?

Same vezi in poškodba kolenskega sklepa naj bi bile zaceljene. To so potrdile dodatne magnetne preiskave, ki sem jih naredil pred kratkim. Zdravnik je zelo zadovoljen s tem, kako izgleda koleno, celo boljše je od določenih pričakovanj. Od takrat, ko sem začel rehabilitacijo, je minilo šest mesecev. To pa je obdobje, ki ga vzame že ne tako resna poškodba, kot je bila moja, po drugi strani pa je bila sreča v nesreči, da ni bila bolj blaga, in niti nisem smel predčasno delati določenih stvari, kar je pomagalo, da so se lahko vezi in določene sklepne strukture v tem času lažje zacelile. Če bi aktivnosti začel prej, kot sem smel, bi to samo nadražilo koleno in vzelo še več časa. To je bilo dobro, po drugi strani pa sem imel zato večji primanjkljaj v mišični masi oziroma v moči in kondiciji. Vzdržljivost sem lahko ohranjal, ker pri tem ni maksimalne obremenitve, kar že dalj časa počnem z aktivnostmi, kot so kolesarjenje na Pohorje, veslanje na napravi, določene vaje v fitnesu, smučarske vaje na ski simulatorju. Za kondicijo sem že zelo veliko naredil, kar pa za izvedbo smučarja na najvišji ravni ni dovolj. Nikoli pa ne moreš priti do maksimalne moči in maksimalne pripravljenosti, če ne narediš najprej baze. Sreča je bila, da sem s to bazo lahko dokaj hitro začel in jo načeloma že imam, ker sem jo sčasoma dvignil na višji nivo, kar so potrdili tudi rezultati na zdravniškem testiranju, ki ga imamo vsako leto v Celju. Ni bilo bistvenih odstopanj od prejšnjih sezon oziroma so bili rezultati takšni kot v sezonah, ko sem treninge začel malo kasneje.

Se treningi zdaj kaj razlikujejo od tistih v običajnih sezonah?

Moja pripravljenost se dviguje in je že dokaj visoko. Delal sem zelo veliko vaj, ki pa so mogoče alternativne klasičnemu treningu smučanja, ki smo ga izvajali v preteklih letih. Klasičnega treninga ne izvajajo vsi smučarji, sploh pa ne smukači, zato ker je za smukače značilno, da potrebujejo nekaj drugega kot tehničarji. V naši reprezentanci smo ponavadi trenirali vsi enako, delali enake vaje kot tehničarji. Ne zdi se mi slabo, da se delajo druge vaje, kar se mi ni zgodilo niti prvič, saj sem si že v preteklosti poškodoval na primer gleženj, pa nisem smel tekati, zato sem namesto tega kolesaril. Tudi ko sem imel poškodovano hrbtenico, sem delal podobne alternativne vaje in sem se lahko dobro pripravil na sezono. Posebno me ne skrbi, da sem izvajal takšen trening, moram pa postopoma preiti na bolj specifične vaje za približevanje maksimalni moči in vajam, ki bodo zadnji korak, preden se odpravim na tekmovalne vožnje. Mislim, da sem predpripravo za to že naredil.

​Le stoodstoten bom šel na sneg​

Sreča v nesreči je tudi bila, da ste prišli do najboljših zdravnikov za tovrstne poškodbe, ki so pozdravili tudi Ilko Štuhec po njenih poškodbah. Verjetno je to prav tako vplivalo na hitro okrevanje in dobre rezultate.

Strinjam se, da je zelo pomembno, kako je operacija opravljena. Kot pa trdijo mnogi fizioterapevti in nekateri zdravniki, je vsaj tako pomemben tudi potek rehabilitacije. Šel sem po podobni poti, kot jo je izbrala Ilka, z ljudmi, s katerimi je tudi ona v preteklosti že sodelovala. Operiral me je dr. Damir Hudetz, s fizioterapevtko Piko Kramberger sem sodeloval prav od začetka, posluževal pa sem se tudi pomoči različnih fizioterapevtov v kasnejšem obdobju. Ko sem na nek način prerasel obdobje fizioterapije, sem treniral s fiziologinjo Polono Lampe, delam tudi s fizioterapevti in kineziologi iz Zagreba. To je zdaj že trening, ki ni samo rehabilitacija, ampak neka vmesna faza med njo in tipičnim smučarskim treningom. V tej vmesni fazi sem že kar nekaj časa. Vzel sem si ga, ker sem hotel upoštevati mnenja mnogih športnikov in strokovnjakov, da je bolj pomembno, da se dobro pripravim in sem stoodstoten, ko grem na sneg, ne pa, da grem prehitro nanj in ne zaupam sebi. Vsaka resna poškodba terja pol leta, to je minilo in sem v zelo dobrem stanju za ta čas. Zdravnik je na osnovi prejšnjih pregledov rekel, da bi že lahko šel na sneg, a sem se odločil, da ne hitim, ker ne bi imel kaj dosti od tega. Schmidhoferjeva, ki je imela podobno poškodbo pred oktobrom, ne bo šla na sneg, ker niti toliko treninga ne potrebuje. Ni najmlajša tekmovalka in tudi jaz nisem zelenec v smučanju, tako da sem določeno znanje, izkušnje in tehniko skozi leta smučanja osvojil, zato ne vidim velike razlike, če bi prebil na snegu teden več ali manj. Res pa je tudi, da drugi smučarji, ki so v reprezentanci in delujejo po programu v isti ekipi kot jaz, po koncu minule sezone še sploh niso bili na snegu.

Bodo poletne reprezentančne priprave brez vas?

Odhod na priprave v Argentini je konec avgusta. To je načrtovano že nekaj mesecev, ni pa še potrjeno, ali bomo tja sploh šli. Obstajata tudi plana B in C na evropskih ledenikih, brez odhoda v Argentino, načrt reprezentančnih priprav pa še ni potrjen. S tem se ne obremenjujem preveč. Sem na seznamu, trenerju sem izrazil željo, da bi se rad udeležil že prvih skupnih treningov oziroma odhoda v Argentino. Bomo pa videli, kako bo v tistem trenutku moje koleno. Do takrat je še en mesec in niti zdravnik ne more napovedati, za koliko bom do takrat ojačal mišice, kako se bom počutil in v kakšnem stanju bom za na sneg. Je pa še druga stvar: ko bom prvič šel na sneg, bom verjetno šel zato, da preizkusim vse skupaj, oziroma ne bom šel s celotno ekipo, ampak z določenim trenerjem, s katerim bomo naredili prve zavoje. Če bo vse v redu, bom šel zraven, če ne, pa bom treniral v Evropi. Morda pa bomo vsi ostali tukaj.

Dokaj hitro po poškodbi ste napovedali, da boste nadaljevali tekmovalno smučanje. Ste morda takoj po nesreči pomislili, da je kariere konec, in kaj vas po tako hudih padcih motivira, da še vztrajate?

Nikoli nisem pomislil na kaj drugega kot na to, da se želim čim prej vrniti na sneg. Še isti dan in naslednje dni sem imel željo, da bi se vrnil, dokler nismo imeli diagnoze, še tisto sezono. Zdravnik mi je najprej rekel, mogoče pa je samo patrinarni ligament, to pomeni dva, tri mesece, pa si nazaj. Na koncu se je izkazalo, da mogoče razen Janice Kostelić ni nikogar, ki bi šel tako hitro na sneg. Je pa zanimivo, da je Janica, ki je imela zelo podobno poškodbo kot jaz, po enajstih mesecih že zmagala na tekmi svetovnega pokala. Tudi ta podatek sem vzel kot neko motivacijo, spodbudil me je in mi dal dodatno vero, da se lahko mogoče vrnem še boljši. To bomo pa še videli.

​To je borba za preživetje

Niso redki tekmovalci in tekmovalke, ki po poškodbah in slabših rezultatih zamenjajo smuči ali serviserja. Niste v težkih trenutkih nikoli razmišljali o tovrstnih spremembah?

Vsak, ki dela analizo, tudi ko se poškoduje, na to tudi pomisli. Sem človek, ki je vedno najprej pogledal v sebe, zato tudi toliko let nisem zamenjal materiala in tudi nisem zamenjal veliko serviserjev. Smo pa za naslednjo sezono dobili novega serviserja, Primoža Finžgarja, ker je Tomaž Knaflič odšel v tujino. Pri materialu se dogajajo spremembe in tudi sam sem na to pomislil. Je pa pri tem neko tveganje, ker ne veš, kako bodo v posamezni firmi razvijali smuči za naprej. Dobiš sicer kakšen primerek za stestirati, vendar ni vedno enako, kot je v sezoni, ko to oni razvijejo do konca. V mojem primeru se je zgodilo, da je razvoj smuči Atomic šel v neko drugo smer, ki je meni ustrezala. Zato sem pri smučeh Atomic dolgo ostajal na starejših modelih, pri starejših vezeh in starejših dolžinah smuči, ki so malo krajše. Če po padcu stopiš na iste smuči, lahko imaš v glavi tistega črva, čeprav se prepričuješ drugače. Ni enak občutek, če stopiš na iste ali druge smuči. Na iste smuči ne bi več želel stopiti.

Vi ste krivdo za grozovit padec pri hitrosti okoli 150 kilometrov na uro pripisali grbinam na progi. Ste kaj razmišljali ali se pogovarjali s kolegi in kolegicami, kaj bi bilo možno narediti za večji vpliv tekmovalcev in tekmovalk, ko gre za vašo varnost?

Na progi so bile velike grbine, ki se niso videle, in bile so tako velike hitrosti, pri katerih se grbine potencirajo. Če ne bi bilo grbin, ne bi bilo toliko težav, in to je prva stvar, ki bi jo lahko organizator spremenil. Dobivam občutek, da organizatorji to načrtno naredijo, ker jim je všeč, da se potem govori, da je njihova proga najtežja. Mislim, da to ni prav. Ob tem, ko ste dali dober predlog, da bi se tekmovalci zavzeli, da se to ne bi dogajalo, pa bi dodal, da nekaterim tekmovalcem gre bolje v teh razmerah. Načeloma sem tudi sam bil tekmovalec, ki mu je v takšnih razmerah šlo bolje kot v nekaterih drugih. Mi pa takšne razmere kljub temu nikoli niso bile všeč, ker to ni podobno smučanju, ampak je borba za preživetje. Mogoče je to gledalcem všeč, a na tekmi v Bormiu se je res zgodilo veliko poškodb. Tekmovalci nismo neki uporniki, ampak smo borci, ki se borimo ne glede na to, kdo je nasproti. Proga v Bormiu mi je sicer všeč, na njej sem vedno rad tekmoval, ni pa vsako leto enako pripravljena, tako kot tudi druge ne.

So cilji v naslednji sezoni zaradi poškodbe nižji?

S tem se ne obremenjujem zelo. Mogoče sem kdaj prej pokazal preveč vneme in sem imel premalo mirnosti. Ne bom rekel, da sem brez pričakovanj in brez ciljev, še vedno je moj cilj uvrstitev na olimpijske igre in tam tudi dokazovanje. Zdaj sem v položaju, ko ni vse odvisno od tega, koliko sem bom trudil, ampak tudi od mojega zdravja, sreče in od tega, kaj mi bo bog namenil. Z večjo mirnostjo in potrpežljivostjo se želim lotiti ciljev, ki sem si jih zadal že v preteklosti. Naredil sem spremembo v pristopu, videli pa bomo, kaj bo prinesel.

Čeprav je za vami zahtevna rehabilitacija, je bilo prostega časa vendarle več kot v običajni sezoni. Ste imeli s tem kaj težav?

Kakih težav nisem imel, je pa bil drugačen ritem. Bolj je bilo umirjeno, ker ni bilo toliko vožnje kot takrat, ko potujemo s prizorišča na prizorišče, s treninga na trening. Treniral sem v Mariboru in bližnji okolici. Ko si zdrav, si lahko privoščiš intenzivni trening, ki je krajši kot v obdobju rehabilitacije. Kaj veliko časa mi ni ostalo.

Junija ste tvitnili, da ste ponosni, da ste rojeni v tednu, ko se je Slovenija osamosvojila. Vaš jubilej in jubilej države. Ste ga zato posebno bučno proslavili?

Obletnica, ki sem jo lahko proslavil z našo državo - tridesetka je lepa okrogla številka -, označuje tudi prihod v točke svetovnega pokala. Od malega sem ponosen na Slovenijo, vedno ko sem imel rojstni dan, sem se spomnil na to. To se ni spremenilo, spremenila se je samo intenzivnost tega našega proslavljanja. Zaradi okrogle številke in številka naj se še dolgo povečuje.