(INTERVJU) Koroški plebiscit in nekatera nova dejstva: Bili bi Korošci in ne Jugoslovani

Kaj je na razstavi novega v primerjavi z dosedanjimi spominjanji na plebiscitni čas?

V preteklih desetletjih je tradicionalno zgodovinopisje - tudi kar zadeva koroški plebiscit - pozornost usmerjalo na velike dogodke, vojaške bitke, diplomatska pogajanja, vladne seje, mirovne konference in tako dalje. Kar je pri plebiscitu pomembno in je bilo do zdaj zanemarjeno, je proučevanje življenja navadnih ljudi v enoletnem obdobju jugoslovanske uprave v coni A (od julija 1919 do julija 1920) in v času, ko je tri mesece pred plebiscitom imela nadzor nad cono A mednarodna plebiscitna komisija. O tem govori množica poročil jugoslovanskih zaupnikov in članov krajevnih odborov Narodnega sveta. Ta poročila so bila v precejšnji meri vse do danes prezrta. Prav navadni ljudje so namreč na koncu z glasovanjem na plebiscitu odločili. Večinoma so bili slovenski Korošci omahljivci, ki niso bili strastno opredeljeni ne za eno ne za drugo stran. Najbolj jih je zanimalo, katera stran lahko ponudi boljše razmere za življenje.

Večina koroških Slovencev je resda glasovala za Jugoslavijo, a jih je vseeno toliko bilo za Avstrijo, da so oni zmagali. Zakaj?

Na njihovo odločitev so vplivale vsakdanje izkušnje z novo jugoslovansko upravo oziroma to, kako je ta vplivala na kakovost njihovega življenja. Žal se nova uprava ni izkazala oziroma je bila nesposobna, da bi Korošcem naredila življenje - zlasti ob odrezanosti od Celovca in Beljaka - vsaj približno znosno. Seveda sta bili ob tem posebno pomembni agitacija in propaganda. Ta je bila z avstrijske strani do avgusta 1920 ilegalna, vendar nič manj silovita. Z obeh strani so se vrstila podkupovanja v obliki podarjanja določenih artiklov, ki jih je v tej dobi primanjkovalo - petrolej, sladkor, usnje, obleke - z namenom nagrajevanja zvestih pripadnikov in privabljanja omahljivcev v svoj tabor. To je bilo popestreno z zasipanjem s propagandnim materialom, alarmantnimi vestmi, grožnjami in čedalje bolj tudi z nasiljem, ki je bilo usmerjeno v izpričane pripadnike nasprotnega tabora. Zlasti je bil važen lov obeh taborov na vplivne posameznike v posamezni občini ali kraju - na bogate trgovce, obrtnike, tovarnarje, veleposestnike, od katerih so bili navadni ljudje eksistencialno odvisni in ki bi jih tako Avstrijci kot Jugoslovani radi imeli na svoji strani. Glede tega so bili Avstrijci veliko na boljšem, saj je bila posledica brutalne, več kot 50 let trajajoče germanizacije na Koroškem tudi to, da je večina pripadnikov višjega sloja že zdavnaj prešla v nemškonacionalni tabor. Postali so Nemcem prijazni Slovenci, to je nemčurji, mnogokrat še bolj fanatično vdani nemštvu od Nemcev.

Naivna pričakovanja ljubljanskih politikov

Ali naši tega niso vedeli?

Pričakovanja ljubljanskih politikov, da bodo že s samo odstranitvijo nemških uradnikov, učiteljev in žandarjev okovi germanizacije razpadli, so bila naivna. Jugoslovanski zaupniki v coni A so poročali, da nemške trdnjave v obliki lokalnih vplivnežev, kraljev na Betajnovi, še vedno trdno stojijo, da bivši volkswehrovci čez demarkacijsko črto ponoči redno prihajajo s propagandnim materialom ter da so koroški Slovenci prestrašeni, saj jim grozijo, da se bo nemška oblast vrnila in se silovito maščevala nad pristaši Jugoslovanov. Slovenci se nemškega nasilja niti niso upali prijaviti oblastem, saj niso bili gotovi, katera stran bo na plebiscitu zmagala. Posebno pa je na mnenje malih ljudi vplivala plebiscitna komisija, ki je s svojimi odločitvami, zlasti z odstranitvijo demarkacijske črte med obema conama, izničila avtoriteto jugoslovanskih oblasti in omogočila širok razmah nasilja in nereda v coni A tik pred glasovanjem. S svojimi odločitvami je nakazala, da nekdanje sile antante podpirajo Avstrijo.

Obstaja še kakšno gradivo, do katerega ni mogoče priti?

Določeno gradivo, ki ga hrani Koroški deželni arhiv v Celovcu v zvezi s plebiscitom, je še vedno nedostopno. So pa predstavljeni nekateri novi dokumenti iz tega deželnega arhiva v Celovcu. Na primer poročila avstrijske vojaške obveščevalne službe iz marca in aprila 1919, ki pričajo o tem, da so v krajih v Rožu in spodnji Zilji koroški Slovenci komaj čakali na vnovičen prihod Jugoslovanov, potem ko so jih Avstrijci iz Roža pregnali januarja 1919. Poročila natančneje opisujejo, da se tajno zbirajo in organizirajo, imajo skrito orožje in se celo vojaško urijo, čez Karavanke pa vzdržujejo stike z Ljubljano. Do pristašev nemške Avstrije so odkrito sovražni in provokativni, zvečer jim pripravljajo podoknice v obliki psovanja in zmerjanja. Poročila izpostavljajo, da teh ljudi, ki se navdušujejo nad Jugoslavijo in mrzijo Nemško Avstrijo, ni malo ter da se pripravljajo na obračun z nasprotniki! Videti je, da so bile razmere zelo napete. Zanimive so nekatere podrobnosti glede noše, Slovenci so nosili klobuke, oblikovane v tri špice, in se tako med sabo na cesti prepoznavali. Pomembni so tudi kasnejši dokumenti in fotografije, ki govorijo o beguncih, ki so po juniju 1919 ob jugoslovanski zasedbi zapustili cono A; avstrijski zgodovinarji ocenjujejo, da jih je zbežalo oziroma bilo izgnanih okrog šest tisoč.

Kaj o plebiscitu hranijo v Srbiji?

Vojaški arhiv v Beogradu hrani v različnih fondih gradivo iz obdobja vojnih operacij, ki so trajale od novembra 1918 do junija 1919. Gre za poročila vojaških poveljstev jugoslovanskih enot, nekaj pa je tudi gradiva avstrijskih oblasti, ki so ga Srbi ob zasedbi Celovca zaplenili. V tem gradivu bode v oči brezskrbnost slovenskih politikov in častnikov, ki jim je ob njihovih zaupnih telefonskih razgovorih konec 1918. prisluškovala avstrijska tajna služba. Nenavadna je tudi vloga generala Krste Smiljanića, ki je bil poveljnik Dravske divizijske oblasti. Kot poveljnik vojaštva Kraljevine SHS na območju Slovenije je bil obveščen o šibkosti in nepripravljenosti slovenskih enot - srbske še vedno niso prispele -, ki so konec aprila 1919 začele ofenzivo, ta se je ob avstrijski protiofenzivi sprevrgla v bežanje in polom. Pa vendarle Smiljanić, kljub temu da bi moral uvideti, da gre pravzaprav za avanturo, ne pa resno pripravljeno ofenzivo, tega ni preprečil. Po vojaškem polomu pa je klical na odgovornost slovenske častnike in od njih zahteval pojasnila. Marsikaj je še v Beogradu, veliko od tega nam žal zaradi epidemije ni uspelo pridobiti za razstavo. V arhivu Jugoslavije je tudi gradivo, ki se nanaša na obdobje uprave cone A oziroma na delo plebiscitne komisije in s tem povezane dokumente o delu diplomatov. Posebno jugoslovanskih delegatov pri plebiscitni komisiji, Jovana Cvijića in Jovana Jovanovića, ki sta usodno popuščala plebiscitni komisiji, kar je izničilo vsako možnost za uspeh na plebiscitu. Srbski arhivi si glede problematike koroškega plebiscita vsekakor zaslužijo dodatno pozornost.

Kakšne so bile, po dokumentih sodeč, politične ocene avstrijske in kakšne jugoslovanske strani pred plebiscitom?

Videti je, da sta obe strani vse do začetka avgusta 1920 bili mnenja, da imata možnosti za zmago. Vendar je bila jugoslovanska stran razcepljena. Slovenski in srbski politiki so razmere drugače ocenjevali. Slovenci so bili mnenja, da imajo možnosti za plebiscitno zmago le, če demarkacijska črta med conama A in B ostane do plebiscita taka, kot je, strogo nadzorovana s strani jugoslovanskih žandarjev. Drugi ključni pogoj je bil, da ostane državni nadzor nad veleposestvi v veljavi. Odprava demarkacijske črte bi prinesla masovni vdor avstrijskih agitatorjev in nasilje nad slovenskimi Korošci, ki so se svojih starih gospodarjev - tlačiteljev na smrt bali. Ocenjevalo se je, da bodo pod pritiskom in grožnjami v strahu pred maščevanjem glasovali za Avstrijo. In to se je potem v resnici pretežno tudi zgodilo. Od državnega nadzora nad veleposestvi je bila odvisna odločitev tisočih volivcev. Na tisoče slovenskih kmetov brez zemlje je bilo namreč na Koroškem na veleposestvih nemških plemičev v od njih odvisnem razmerju. Nemški veleposestniki so jih že v prejšnjih desetletjih silili, da volijo nemško stranko. Če niso ubogali, so bili odslovljeni iz bivališča ali pa je bila najemna pogodba za obdelavo zemlje odpovedana. Državni nadzor Kraljevine SHS nad veleposestvi je to stanje spremenil - veleposestniki niso več mogli pritiskati na kmete, obenem pa je nadzor pomenil tudi uvod v agrarno reformo, v okviru katere bi veleposestniško zemljo kmetom razdelili. Plebiscitna komisija pa je mesec dni pred plebiscitom zahtevala, da se demarkacijska črta dvigne in nadzor nad veleposestvi suspendira. Beograjska vlada je - kljub opozorilom slovenske deželne vlade in Narodnega sveta za Koroško - tem zahtevam ugodila, saj je menila, da bo plebiscit vseeno pozitivno izpadel. V resnici pa se zdi, da se ni želela zameriti velikim silam, saj je imela odprtih še mnogo drugih obmejnih vprašanj.

Narejena je bila velika škoda.

Če vsemu naštetemu prištejemo še preostale ukrepe plebiscitne komisije, na primer odhod jugoslovanske vojske iz cone A in zdesetkanje jugoslovanske žandarmerije z odhodom žandarjev, ki niso bili Korošci, je jasno, da je jugoslovanska oblast v coni A tik pred plebiscitom postala slamnata. In ljudje so to jasno videli, saj so se heimatdienstovci v tovornjakih vozili v cono A in bolj ali manj nemoteno zganjali teror nad zavednimi Slovenci. Avstrijske napovedi so bile pred plebiscitom čedalje bolj upravičeno optimistične. Avstrijski zgodovinarji danes ocenjujejo, da je bil z nastopom plebiscitne komisije plebiscit tako rekoč dobljen.

​Če se pogovarjaš slovensko, še nisi Slovenec

To, da so ljudje govorili slovensko, ni bilo dovolj za odločitev za Jugoslavijo.

Ena bolj varljivih postavk v habsburški monarhiji je bil tako imenovani občevalni jezik, po katerem so spraševali ob ljudskem štetju. Na ozemlju kasnejše cone A je ob popisu leta 1910 kar 70 odstotkov prebivalcev navedlo, da je njihov občevalni jezik slovenski. Iz tega so slovenski politiki naivno sklepali, da je zmaga zagotovljena. Pa Koroške očitno niso dobro poznali, saj je bila realnost drugačna. Cele vasi, ki so še govorile slovensko, so že bile nemčurske, ljudje tam niso hoteli niti slišati o kaki Jugoslaviji in so hrepeneli po Celovcu in Beljaku. Večina koroških Slovencev je bila zbegana in prestrašena, po drugi strani pa so oprezali za tem, kaj katera stran ponuja in tudi h komu se tehtnica zmage nagiba, saj se zmagovalcu ni bilo dobro zameriti. In po prej omenjenih ukrepih plebiscitne komisije je bil ustvarjen videz, kot da je Avstrija že vnaprej zmagala.

Če dodamo še strah pred služenjem vojske kralja Petra in surovo obračunavanje z delavstvom v Kraljevini SHS - ki je le utrdilo stališča socialdemokracije, da je republika Avstrija država, kjer je delavstvu v primerjavi z militaristično monarhijo SHS zagotovljena boljša prihodnost -, je bil izid 41 odstotkov za Jugoslavijo precej dober. Mnogi zgodovinarji ocenjujejo, da je bila za plebiscitni izid odločilna prav podpora koroške socialdemokratske stranke!

Tistim, ki so glasovali za Jugoslavijo, ni bilo lahko. Po plebiscitu so se morali odločiti, ali bodo odšli ali ostali. Iti s svojih domov ali trpeti pod avstrijskimi nacionalisti, ki so jim rezultati dali krila, ali bolje rečeno, kremplje, je bila dilema.

Število beguncev, koroških Slovencev, ki so po plebiscitu pobegnili čez Karavanke, ni točno ugotovljivo. Pred desetletji se je govorilo tudi o petnajsttisočih. Zgodovinar Danijel Grafenauer jih danes ocenjuje na približno tri tisoč. Je pa res, da je šlo pretežno za narodno intelektualno elito. Za tiste, ki so se na jugoslovanski strani posebej izpostavili, ni bilo nobene dileme, da morajo oditi. V prvi vrsti so to bili nekdanji orožniki in uradniki, skoraj vsi učitelji ter zelo veliko število duhovnikov, ki so ves čas skoraj enodušno podpirali Jugoslavijo. Heimatdienstovi občinski odbori so v tednih po plebiscitu kar sami odrejali, kateri župnik je nezaželen. Organiziranih je bilo več begunskih vlakov, v Jugoslavijo so se selili puškarji iz Roža, cela tovarna Pošinger. V posameznih občinah, ki so večinsko glasovale za Jugoslavijo, je bilo najhuje, v Ločah, tik pred Beljakom, je bilo v osmih dneh več kraj in vlomov kot prej v 15 mesecih jugoslovanske uprave. Tamkajšnji župnik je poročal, da jim grozijo iz sosednjega Beljaka z brutalnim obračunom in da ljudstvo v obupu prodaja živino, da bi vsaj nekaj rešilo. Vrsta dokumentov priča o obupanih Slovencih, ki jim drhal vsakodnevno grozi, nadleguje njihove otroke, jih na cesti pretepa, jih oblega v njihovih hišah in jim napoveduje požig in uboj. Marsikje so prešli od besed k dejanjem. Ljudje so izjavljali, da nimajo izbire in bodo pobegnili čez Karavanke, z dovoljenjem jugoslovanskih uradnikov ali brez njega. Odhajajoča jugoslovanska oblast jih je skušala od tega odvrniti in jih pomiriti, vendar neuspešno. Avstrijske oblasti, kljub proklamacijam o spravi in zagotavljanju varnosti vsem deželanom, niso ukrepale. Videti je, da niso imele nič proti izseljevanju Slovencev.

Kaj so naši politiki po plebiscitu razlagali ljudem?

Razlagati ni bilo kaj dosti. Poskušali so jim dopovedati, da je ključno, da ostanejo, saj je to njihova zemlja. Časopisi so bili upravičeno kritični do slovenske politike. Ta je s serijo napačnih odločitev - na primer, ko 1918. ni zasedla Celovca, kar je zahteval general Maister, pa so mu ukazali, naj miruje -, z neodločnostjo, naivnostjo, zanikrnim upravljanjem cone A in prepuščanjem odgovornosti nekomu drugemu (izbira srbskih diplomatov namesto slovenskega zastopnika pri plebiscitni komisiji) koroško vprašanje temeljito zavozila.

​Našinci, nasprotniki in omahljivci

Kaj še ste zaznali med proučevanjem dokumentov?

Izmed množice dokumentov presenečajo tisti, ki pričajo o strastnem sovraštvu med koroškimi Slovenci samimi, ki so se delili na bele nemčurje in črne Jugoslovane. Prvi so prezirali duhovščino, drugi pa so bili po pravilu bolj verni. Nekatera pisma Slovencev - volkswehrovcev, ki so se borili za Nemško Avstrijo in potem pisali domov v cono A (pisma je zaplenila cenzura), so polna groženj do sosedov in napovedi krvavega maščevanja. Zanimivo je, da sta oba tabora imela precej podoben pristop, kar se tiče agitacije. Podobno kot navodilo slovenskega Narodnega sveta krajevnim svetom tudi tajno Heimatdienstovo navodilo o tem, kako naj se organizirajo njihovi pristaši na terenu, ugotavlja, da obstajajo tri kategorije volivcev: naši oziroma našinci, nasprotniki in omahljivci. Zlasti slednje je bilo treba budno opazovati, se z njimi previdno pogovarjati, jih prepričevati, pridobivati in beležiti, s kom se družijo, kaj izjavljajo oziroma kam se nagibajo.

Obe navodili sta v slovenščini, Heimatdienstovo z nekaj nemškimi stavki, natipkano na pisalnem stroju s črkami brez strešic. Zanimivo je, da je Heimatdienst ocenjeval, da preti največja nevarnost od žensk, ki so imele na koroškem plebiscitu glasovalno pravico, saj naj bi jih bili imeli Jugoslovani na Koroškem organiziranih okrog štiri tisoč. Heimatdienstovo navodilo tudi povsem odkrito izpostavlja, da oni delajo za ponovno vzpostavitev Nemčije, in ne navaja kot cilj svojega delovanja Koroške ali Avstrije. Rdeča nit vseh dokumentov od konca velike vojne do plebiscita in globoko v poplebiscitno obdobje pa je nasilje.

Z obeh strani?

Nasilje v mnogoterih oblikah in z obeh strani. Verbalno in fizično, od groženj, žalitev, poniževanj, izgube službe, izselitve iz stanovanj, izsiljevanj, kraj, ropov, požigov, zapiranj, internacij, izgonov, barbarskega mrcvarjenja trupel vojakov pred očmi civilistov, mazanja zidov z mrtvaškimi glavami in napisi z grožnjami s smrtjo do fizičnih napadov, pretepov in ubojev. Nasilje je navadno rodilo drugo nasilje. Včerajšnje žrtve so postale jutrišnji preganjalci in obratno, vloge so se lahko hitro zamenjale. Nemškonacionalistični učitelj Franz Kusternigg iz Borovelj je bil najprej interniran kot talec Jugoslovanov, ki so mu grozili z likvidacijo, potem je kot pripadnik varnostne službe sodeloval v preganjanju sumljivih Slovencev, ki jim je bil tudi paznik, zatem pa je ob jugoslovanski vnovični zasedbi Borovelj zbežal, saj so ga taisti Slovenci iskali, da bi se mu maščevali. Moral je zapustiti dom in družino samo s tem, kar je odnesel na sebi. Vse to v slabega pol leta. Nasilje pa se je nadgradilo s prevaro - slavnostno obljubo koroškega deželnega zbora, da bodo v primeru avstrijske zmage na plebiscitu za vse čase zavarovane narodne, zlasti jezikovne pravice koroških Slovencev. Po stotih letih je prav, da se vse skupaj ne pozabi, da se ne bi ponovilo.