Spomladi se je med njeno neželeno elektronsko pošto znašlo še eno od mnogih "nadležnih" sporočil, ki jih seveda gladko ignorira. A so si nato sledila kar naprej in prav vse je jezno brisala v prepričanju, da gre za nov ceneni internetni trik. Točno dan pred počitnicami pa je Tini Krajnc zazvonil še mobilni telefon in ženska na drugi strani jo je v angleščini vljudno zaslišala, zakaj, šmenta, ne odgovori na njihovo vabilo? In se zatem kmalu predstavila kot organizatorka dogodkov na State University of New York, ustaljenega dela newyorškega tedna mode.
Ste ji vsaj potem verjeli na besedo in utišali svoj skeptični glas?
Kje pa! Kar takoj sem ji zastavila vprašanje, zakaj naš Moi Style, ter jo iskreno postavila pred dejstvo, da smo majhno podjetje, sploh pa ne zelo prepoznavno. Da v njenih očeh prav zato izstopamo, kot tudi z energijo spletne strani, celotno zgodba, me je med smehom prepričevala, a sem še vsaj nekaj minut vztrajno vrtala vanjo in testirala, ali to res ni kisla šala.
In ste le izvedeli, kako so vas našli?
Na instagramu sem všečkala njihove dogodke, in ker spremljajo sledilce, so ugotovili, da so naši izdelki zelo zanimivi za ameriški trg. Tako se je začel projekt New York 2019 - potrdila sem udeležbo, na počitnicah s partnerjem Markom naredila podroben plan predstavitve in izdelkov ter celo zaznala, da sta nama potekla potna lista.
Leseni metuljčki in torbice
Kdaj in kako je nastal Moi Style?
Iz želje in preprostega cilja - da bi bila "šefica". Že od nekdaj so mi bile namreč v navdih ženske, ki so uspešno vodile svoja mala ali malo večja podjetja. Na začetku sicer nisem vedela, da me bo pot zanesla k lesu, tako je zgodba prej splet naključij kot velikih načrtovanj. Spomnim se, kako mi je Marko rekel, da začenjava sama in znova, zato morava biti potrpežljiva, delovna, prej ali slej pa bo steklo. Prvo leto namreč nisva prodala prav nič. Leseni metuljčki niso bili popularni, bila je največja gospodarska kriza in ljudi (še) niso zanimali slovenski leseni izdelki. A prav na dan, ko sem obupala, rekla, da se ne bom več trudila, je eno večjih slovenskih podjetij najine lesene metuljčke naročilo za poslovna darila. To je bil znak! Od takrat skoraj vsak dan prejmem kakšno naročilo.
Zvišajte ceno!
Sta prodala vse?
Odziv na izdelke, sploh lesene torbice, je bil velik - moški so jih kupili za darilo ženam, ženske pa kar same sebi. In mož glavne organizatorke se je ves čas sprehajal z leseno kravato, ki sva mu jo podarila, kar je seveda še bolj privabljalo ljudi.
So torbice tudi sicer vaš najbolj vroč izdelek?
So, bolj kot metuljčki. Za zdaj, saj vedno razvijam kaj novega in videli bomo, kaj prinesejo svetovni modni trendi prihodnje leto.
Pa cene? So bile enake kot v vaši trgovinici Slovenska - Local made?
Organizatorji so naju takoj prijazno opozorili, da so cene prenizke in naj jih kar za štirikrat, še bolje za petkrat dvigneva, saj je standard višji in kupci se hitreje odločijo za nakup dražjih unikatnih izdelkov. Denar, potrošnja, kapitalizem so v Ameriki namreč na tisoč obratih in razlika s Slovenijo je ogromna. Zato se pošteno motijo tisti, ki mislijo, da vedo, kako je, ko te na vsakem koraku silijo v potrošnjo, nakup, če še niso bili v New Yorku.
So vedeli, kje je Slovenija?
Samo novinar, ki se je pravkar vračal z intervjuja z Novakom Đokovićem, je takoj vedel, od kod sva, ter seveda omenil še Luko Dončića in Gorana Dragića. Navdušen je bil, da nimamo samo dobrih športnikov, ampak znamo izdelovati tudi iz lesa. Dvema kupcema je bilo približno jasno, da smo nekje tam blizu Italije, drugim pa sploh nič. Ko sva začela govoriti, da smo bili nekoč del Jugoslavije, pa je bila čisto druga slika. Zato sem se razjezila in v bližnji knjigarni kupila zemljevid sveta, a Slovenije sploh ni na njem. Tako sem našo kokoško narisala kar sama, preko Italije in Avstrije, ter nanjo na veliko napisala Slovenija in še Maribor.
In kako je v zakulisju tega največjega modnega spektakla?
Najbolj me je prevzela multikulturnost. Na prav vsakem dogodku so bili ljudje z vseh kontinentov, tako tem za pogovore tudi s popolnimi neznanci nikoli ne zmanjka. Z znanimi obrazi pa se nisva obremenjevala in morda me je kdo v gneči celo dregnil s komolcem pod rebra, a se nisem zavzela. Za vedno si bom zapomnila bežno srečanje s Keanujem Reevesom, ki naju je impresioniral predvsem s svojo normalnostjo, sploh ne bi rekla, da je svetovna filmska zvezda. Podobno kot Carry Somers, ustanoviteljica gibanja Fashion Revolution z znanim geslom "Who made your clothes", ki ima prodajalno v Londonu in naju je povabila k sodelovanju.
Še naprej od doma v svet
Kje se sklene več poslov - okoli revij ali na zabavah?
Lahko bi rekla, da po zaključku uradnih dogodkov - na pogostitvah ali dejansko na zabavah, v sproščenem vzdušju, skratka ko smo lažje dostopni za osebna poznanstva.
Odhajata potem v Ameriko?
Ugotovila sva, da se je pravo garanje šele začelo. Od pošiljanja obljubljenih podatkov ter stikov do odgovarjanja novinarjem in blogerjem na vprašanja za članke, intervjuje, pošiljanje fotografij.
Zakaj les?
Maribor je obdan z naravo in že moj pradedek je pogosto delal z lesom, saj je bil tesar. To znanje in ljubezen je prenesel na dedka in ta jo je predal mojemu očetu. Odkar pomnim, doma izdelujemo lestve, klopi, mize, stole in zdaj še lesene torbice in metuljčke.
"Prvo leto nisva prodala prav nič"
