(INTERVJU) Psihoterapevtka Helena Hošpel: Prazniki lahko žalujočim povečajo stisko in praznino

Psihoterapevtka Helena Hošpel se v svoji praksi srečuje tudi s tistimi, ki žalujejo: "Moja dedek in babica sta se lepo razumela. To je informacija, ki so mi jo posredovali in jo imam o svojih umrlih starih starših. To je sporočilo, ki ostaja za njima. Če ostane prijeten spomin na odnos, ki smo ga imeli z umrlimi, je to največ, kar lahko damo drug drugemu, saj svoje fizične prisotnosti na tem svetu ne moremo neomejeno zagotoviti."

Božično-novoletni prazniki so čas, ki ga namenimo družini in prijateljem, a je tudi čas za to, da se spomnimo tistih, ki iz najrazličnejših razlogov ne morejo prazničnosti doživeti v vsej polnosti. Mnogi so osamljeni, bolni ali žalujejo za umrlo osebo. Pandemija je k temu izdatno prispevala. Sogovornica, direktorica psihoterapevtskega centra Mastervita v Mariboru, pojasnjuje, da "žalujemo takrat, ko je izginilo nekaj, kar je bilo pomembno v našem življenju ali ne obstaja več v prvotni obliki. Žalovanje se ne pojavlja samo ob izgubah bližnjega, ampak denimo tudi ob izgubi službe, ob neustreznih življenjskih odločitvah, ob bojaznih, da nekaj v prihodnosti ne bo v skladu z našimi vrednotami …"

Izguba bližnjega je eden najbolj bolečih in težkih dogodkov v življenju, pri katerem se soočamo z intenzivnimi čustvi, splošno žalostjo in stresom. V žalujočih povzroči globoko stisko. Žalovanje je boleč proces, ki prizadetemu pomaga, da se izgubi sčasoma prilagodi in se spoprime z novimi okoliščinami in čustvi. Sogovornica, ki se je z osebnim žalovanjem soočala ob izgubah bližnjih v družini, poudarja, da sta pri podpori žalujočim najpomembnejša sočutje in pripravljenost jih poslušati.

Pandemija je prizadela vsakogar izmed nas, bodisi z izgubo svobode, varnosti, zdravja, dobrega duševnega počutja, vira preživetja in, žal, tudi z izgubo bližnjih. Vsaka izguba predstavlja velik stres. Kako se z njim spoprijeti?

S stresom se izredno težko spoprimemo, ker nas prevevata občutek nemoči in prepričanost, da je situacija nerešljiva. Streslo je namreč naš utečeni tok in soočamo se z negotovostjo, zamajanostjo, občutkom nevarnosti. Z njim se lahko uspešno spoprimemo šele takrat, ko imamo občutek izbire ob reševanju nastale situacije. Pri tem je naša prva izbira, kako naj doživljamo trenutno situacijo, predvsem pa je pomembno opolnomočenje z zavedanjem, da je vsaka situacija rešljiva. Tudi naša. Žalovanje tistih, ki so zaradi koronavirusa izgubili bližnjega, je drugačno od klasičnega žalovanja. Prisotnost virusa predstavlja neko višjo silo, ki je zunaj dosega naših moči in zato je pri žalujočih pogosto dodan še močan pridih jeze na vse in vsakogar. Zdi se jim, da ne glede na vse, kar so naredili, to ni bilo dovolj in je bila pomoč pri reševanju situacije izven njihovih moči. Vse to predstavlja še dodatno težo pri žalovanju. Zato je to žalovanje, prežeto z generalno jezo, še bolj trdovratno in ga je težje preseči.

Sporočiti komu, da mu je umrl bližnji, je zahtevno in stresno. Zdravstveno osebje v teh časih opravlja to težko in odgovorno nalogo sporočanja sorodnikom o smrti njihovih bližnjih.

Moje izkušnje o komunikaciji v paliativni oskrbi so pokazale, da je sporočanje slabih novic svojcem zelo stresno za osebje. Zdravstveno osebje je v tej situaciji postavljeno v takšno težko situacijo. V Sloveniji imamo kar nekaj študij o vplivu kakovostne komunikacije ob smrti na potek žalovanja. Za takšno komunikacijo je potrebno dodatno izobraževanje, in ker se predpostavlja, da ga medicinsko osebje ima, so tudi pričakovanja svojcev vedno večja glede kakovosti sporočanja slabih novic. Ob tem bi se morali svojci zavedati, da je tudi za zdravstveno osebje sporočanje smrti izjemno naporno.

Žalujočega moramo razumeti

Kako sporočiti žalostno novico? Velikokrat se bližnji v odnosu in komunikaciji do žalujočih ne znajdemo. Sprašujemo se: kako naj pristopimo, kaj naj rečemo, kako naj ustrezno sočustvujemo.

Slabo novico izrečemo konkretno, kratko in jedrnato, vendar z velikim občutkom sočutja in umirjeno. Pazimo na dolžino povedi, na barvo in ton glasu, pri čemer uporabimo nizke tone glasu, ne dajemo občutka, da se nam pri tem mudi. Ker je prejemnik zelo ranljiv, smo pozorni tudi na njegovo govorico telesa, očesni stik, pomemben je sočuten dotik. Pri pogovoru v živo je svojcem ob prvem šoku priporočljivo ponuditi kozarec vode, da umirijo dihanje. Pri podpori žalujočemu sta pomembni iskrenost in realnost. Vedno izhajamo iz potreb in želja žalujočega, zanj si vzamemo dovolj časa, z molkom in poslušanjem pa smo mu v največjo oporo. Damo mu možnost, da govori o svoji žalosti in spominih. Realna je tista podpora, pri kateri ne dajemo velikih in praznih obljub, kaj vse bomo naredili zanj, pa tega nato ne storimo. Tudi ne poveličujemo ali zmanjšujemo žalostnega dogodka s komentarji, kot "To je strašno, kako boš pa naprej!" ali "Saj bo že, se je že moralo tako zgoditi!". Žalujočega moramo razumeti, če želi imeti mir, biti v samoti, se posvetiti svojemu žalovanju, in tega ne smemo jemati kot osebno zavrnitev.

Sploh preživljanje praznikov brez človeka, ki smo ga izgubili, je za marsikoga zelo travmatično, posebno če so to prvi prazniki brez njega. Kako naj žalujoči zmanjša težo in breme čustev?

Prazniki povečujejo stisko, žalost, praznino. Tudi zaradi prepričanja žalujočih, da je ves preostali svet izpolnjen z dobrimi emocijami, srečo, zadovoljstvom in da se mu dogajajo le lepe stvari. Njim pa ne. Obstaja izbira o tem, ali se bodo zakopali v svojo nesrečo, se osredotočili le na razmišljanje, koga ni več, kaj se jim je zgodilo, da so žrtve, da se krivica godi le njim, da so za to krivi drugi. V resnici je takšen način čustvovanja in razmišljanja pri žalujočih klic na pomoč in po druženju. Žalujoči mora postopoma sprejeti novo realno stanje. Razmišljanje o umrlem naj bo osredotočeno predvsem na odnose s pokojnim. To je tisto, česar nam nikoli ne bo mogel nihče vzeti, to nosimo v sebi, ker nam je zelo pomembno in dragoceno. S hvaležnostjo se spominjamo umrlega in časa, preživetega z njim. Iz tega črpamo novo moč za postavljanje novih ciljev in vizije. Poudarjam, da gre za čustveno zelo težke situacije, ki pa vendarle zahtevajo nov način razmišljanja, čustvovanja, sodelovanja z drugimi, gradnjo novih odnosov.

Smrt odrivamo iz svojih misli in življenj, ne umira se več doma. Je zato soočanje z izgubo drugačno kot nekoč?

Ja, je. Soočanje s smrtjo in žalovanjem je danes precej drugačno, navidezno se zdi, da je bolj pogumno in hitrejše. Teatralnosti, ki je bila včasih prisotna ob žalovanju, danes več ni. To pa ne pomeni, da tudi žalovanja ni več. V mnoštvu dogajanj je za žalovanje ostalo zelo malo prostora, saj življenje teče hitro naprej. Včasih se je ob smrti bližnjega "čas ustavil", o njem se je veliko pogovarjalo, skupaj žalovalo, danes se to prezre in pričakuje se, da moraš takoj živeti dalje.

Smrt naj ne bo nekaj strašnega

Kakšen odnos do smrti oblikujemo v sodobnem življenju?

Naučeni smo, da je smrt nekaj strašnega, nekaj, kar nas plaši. Opažam, da ljudje, ki se več ukvarjajo z duhovnostjo, smrti ne pojmuje kot nekaj nadnaravnega, ampak kot del nas in našega življenjskega procesa, saj ji ne moremo uiti. Lepi in zdravi medsebojni odnosi nam omogočajo dolgoživost tudi po smrti, zato velja dano življenje maksimalno pozitivno izkoristiti. Ohranjati in vzdrževati moramo kvalitetne odnose, po katerih se vrednoti kakovost našega življenja. Smrt bližnjega lahko za tistega, ki ostane, pomeni tudi nov začetek v življenju, novo zavedanje o pomenu življenja. Spoznanje, da nismo večni, nam lahko da moč za naprej. Marsikdo si zgradi nov svet vrednot, zaveda se, kaj je v življenju pomembno in kaj ne, zna ločiti zrno od plev. Posamezniki lahko pri tem doživijo velike osebne preboje.

Čeprav je žalovanje zelo individualno in subjektivno, psihologi navajajo, da gre žalujoči skozi določene faze. Jih lahko navedete in opišete?

Prva je faza šoka in zanikanja, ko se ne moremo sprijazniti z izgubo bližnjega in ta lahko traja zelo dolgo. Opozorila bi na pomembnost načina komuniciranja, našega razmišljanja in formuliranja informacij. Običajno rečemo: izgubil sem mamo, mož mi je umrl. S formulacijo, ko uporabimo "sem" ali "meni", čustveno vključujemo sebe v situacijo. Primerneje je povedati dejstvo "mama je umrla", saj s tem sebe postavimo v drugačen kontekst: jaz sem tu, bližnja oseba je umrla. Druga je faza reakcije, ko se pojavijo občutki strahu kako dalje. Za obe fazi je značilno, da še nismo sposobni tvoriti spominov na umrlega, ker je za nas še vedno tukaj. V najbolj akutnih fazah je dobrodošla tudi podpora z zdravili. V tretji fazi predelovanja se začnemo umrlega spominjati, iščemo smisel in si izgrajujemo nov svet vrednot. S tem preidemo v zadnjo fazo nove orientacije, ko smo sposobni ponovno zaživeti. Na vedenjskem nivoju iščemo nov smisel življenja, čeprav je žalovanje v nas še vedno prisotno.

Kdaj se žalovanje zaključi?

Vse faze lahko praviloma trajajo od šest tednov do šestih mesecev, lahko tudi dlje. Težko natančno določimo, kdaj se žalovanje zaključi; so primeri, ko se nikoli, nekdo žaluje še petdeset let po smrti ljubljene osebe. Velikokrat je problem, da se pri kom proces žalovanje sploh ne prične, kar je povezano z zanikanjem izgube bližnjega. Žalujoči razvije zelo močne obrambne mehanizme, ker bi bilo žalovanje sicer zanj pretežko. Nekateri nikoli več ne zmorejo niti jokati.

Na vas se po pomoč obrnejo tudi žalujoči. Kaj jim konkretno svetujete za umiritev njihovih čustev in spoprijemanja s situacijo, v kateri so se znašli?

Vsem, ki pridejo po pomoč, je skupno, da želijo ponovno zaživeti in ne želijo ostati v zibelki žalosti in osamljenosti, iz katere sami ne najdejo izhoda. Kot psihoterapevtka žalujočim izredno malo svetujem. Zelo veliko pa poslušam, slišim in čutim, kako trpijo ob smrti bližnjih, kako jih pogrešajo, kako so osamljeni, kako osamljenost in žalost bolita. Mnogi so jezni, da se je smrt zgodila. Pravijo, da ne bi smelo biti tako, ob tem se jim porajajo občutki krivice in krivde. Če me kdo prosi za nasvet, izhajam iz njegovih potreb, kaj dejansko zmore narediti v danem trenutku velike žalosti. Načrtujeva prihodnost po korakih, zares zelo majhnih korakih, ko sta včasih že načrtovanje in izvedba sprehoda velik podvig. Ti postopni koraki lahko vodijo do velikih osebnih zmag.

Omenili ste občutke krivde. Zakaj se pojavljajo in kako se z njimi spopasti?

Tisti, ki jih občutijo v času žalovanja, jih običajno v sebi gojijo že celo življenje. Rešujemo jih z odgovorom na temeljno vprašanje: smo ali nismo krivi, bi lahko karkoli preprečili, bi se lahko postavili po robu velikim silam (bogu, vesolju), ko je prišel čas konca ljubljenega človeka. Težko je ob nedoumljivih smrtih. Delala sem z mamicami, ki so izgubile otroka, in pri njih so se pojavili izredno globoki občutki krivde, ki so zelo trdovratni. Težko jih je namreč sfokusirati, kar pomeni jasno postaviti osnovno vprašanje, ali bi smrt resnično lahko preprečili. Svetujem jim tudi, da zelo pazijo, s kom se o tem pogovarjajo, saj lahko z neprimerno komunikacijo okolice svojo stisko še povečajo.

Da se poslušamo in slišimo

Žalovanje je proces in pomembno je, da odžalujemo izgubo. Zapleteno žalovanje lahko pripelje do nenehnega globokega žalovanja. Za kraljico Viktorijo navajajo, da je bilo žalovanje za izgubljenim možem trajno. Kako ravnati v takšnem primeru?

Paziti moramo, da žalovanje ne postane naš življenjski stil in se ne osiromašimo bogastva življenja. Psihoterapevti poznamo tudi patologijo žalovanja, ko žalujoči odigrava določeno vlogo. Vprašanje je, zakaj oseba tako dolgo žaluje, kaj na takšen način kontrolira, kaj s takšnim vedenjem pridobi in kaj ji ostane, če preneha žalovati. V življenju žalujočega bi lahko nastala velika praznina, s katero se ne želi soočiti, morda bližnji ne bi več prihajali na obisk, ker sedaj prihajajo iz usmiljenja. Žalovanje je lahko tudi izgovor, da se izogne določenim aktivnostim in nalogam. Pri takšnem žalovanju je treba osebi postaviti jasno mejo.

V kolikšnem času po izgubi je treba žalujočega, ki izgube ne zmore predelati, napotiti po strokovno pomoč in kako mu lahko strokovnjak pomaga?

Običajno po šestih mesecih, če se žalovanje ne neha, kar je odvisno tudi od posameznika, njegovega okolja, od tega, koliko mu je umrla oseba pomenila. Pomembno je, da žalujoči lahko govori o umrli osebi in je pri tem slišan.

Kam se lahko žalujoči pri nas še obrnejo po pomoč in podporo, še posebej v času praznikov, obletnic, spominskih dni?

Zagotovo na osebnega zdravnika, hospic, zaupni telefon, na skupine za samopomoč, v urgentnem stanju pa na UKC, psihiatrijo. V času pandemije je bil organiziran zaupni telefon za težave, povezane s covidom, pa se je pokazalo, da so ljudje množično klicali za kakršnokoli stisko. To kaže na to, da je sedaj pri ljudeh stisk in želje po pogovoru zelo veliko.

Žalujočim je pomembno dati občutek upanja. V tej situaciji ga potrebuje večina ljudi. Kaj nam lahko da upanje, ko še ni videti luči na koncu tunela te pandemije?

Občutek upanja lahko dajemo že s prijaznostjo drug do drugega, da se poslušamo, slišimo, gojimo zdrave, lepe odnose, uporabljamo pozitiven jezik in se zavedamo minljivosti vsega v življenju. Tudi pandemije. Obstaja možnost, da bo naše življenje po pandemiji še kvalitetnejše, ker smo se začeli bolj osredotočati na tisto, kar nam je pomembno, se več pogovarjati o odnosih, stiskah, o naši ranljivosti. Ljudje iskreno povedo, kako so v času pandemije utrpeli duševno škodo, kako jim je težko. Že z ohranjanjem te iskrenosti bomo iz te situacije izšli izboljšani. Iz dejstva, kako je bilo v tako kratkem času možno zaživeti drugače, smo se naučili, kako se prilagajati novim situacijam in v njih poskrbeti za svojo osebnostno rast.