(INTERVJU) Tone Partljič: Avtor Butalcev bi imel o čem pisati

Pisatelji ste radi v osami, da lahko pišete.
Ne boste verjeli, da sem pred tem večkrat vzkliknil, joj, da bi bil sam, da le ne bi bilo obiskov in vabil, zato me za zdaj ta režim o osamitvi kar veseli. Žal mi je, da s Pekrčani ne moremo gostovati z Vinkovo Grenlandijo in da v Pesnici ne morem dokončati nove predstave. S seboj in z ženo pa sem vseeno kar v solidni družbi. Razen svojih dveh punc nikogar ne pogrešam. Pač, vnukinjinega psička, ki ga je virus zatekel v Ljubljani. Se torej držim večino dneva v svoji sobi s knjigami. Predvsem berem, kar sem odlagal ali imel v glavi v predalu že dolgo po prvem branju.
Kaj berete in pišete?
Zdaj na primer tretjič berem brate Karamazove in ne morem verjeti, kaj vse je izginilo iz spomina. Kot da berem prvič. Prebral se ponovno še kakih deset debelih knjig. Spomine Olivierja, Barraulta, Stanislavskega, Chateaubrianda in Hugojevo biografijo, da obnovim luknje. Si zdaj polnim akumulatorje, kot si polnimo prenosne telefone. Star sem osemdeset let in sem obupan, ker vsega, kar bi rad in moral, ne bom utegnil prebrati in se poučiti. Da veliko ljudi doseže visoko starost, a nikoli niso brali, zame ni nobena tolažba. Jemljem torej zalet za svoje pisanje, a ob dobrih knjigah postane človek tudi skromnejši s svojimi načrti. Je treba za pisanje zbrati več samozavesti in si rečeš, da je dobro, če si v miru dolgo noseč s kakim načrtom. No, včeraj sem se končno ohrabril in začel pisati daljšo novelo. Prozo. Ne povem še, o čem. In zbiram korajžo za svojo zadnjo komedijo. Ne povem še, o čem.

Če bi imeli manj občin

Kako zadnjo komedijo?! Ko pa je in očitno še bo veliko materiala za komediografe. Tudi v zdajšnjih resnih časih.
Vi, Bojan, me nagovarjate za humorni pogled. Seveda, vsaka stvar, ki je resna ali celo tragična, ima gotovo obvezno svojo komično stran. Tudi pandemija. Ampak to pride za nami. Se bojim, da je zame kaj takega že prepozno. Saj veste, Cervantes se je delal norca iz vitezov, ko jih že dve stoletji ni bilo več.
Sem pač mislil na carinike na 212 občinskih mejah, zaradi katerih ne morete priti v Pesnico.
Kake skeče bi že lahko napisal o občinskih mejah. Tudi avtor Butalcev bi imel kaj materiala. Šest kilometrov se ne smem po prazni cesti odpeljati do rečice Pesnice, tam na samem parkirati in se sprehoditi po poteh, na katerih tudi v običajnih razmerah ne srečam nikogar. Da bi imeli vsaj manj občin!
Pojav virusa je sovpadel s prevzemom oblasti ekipe za krize. S Kacinom, ki nam govori vsakič, ko prižgemo televizor, se zdi, kot da smo se vrnili tri desetletja nazaj.
Eni ljudje so pač primerni za čase kriz, bi jim rekel kar krizni ljudje, drugi so bolj za čase miru. Prvi krize celo sami izzivajo, če jih ni. Jelko Kacin je bil leta 1991 skoraj moj idol, zdel se mi je naš, zdaj se mi zdi od oblasti. Oblast ima sicer prav rad in se je je navadil in težko neha, saj razumem.

V situacijah iz Haškovega Švejka

Ste se bolj čudili Šarčevemu vzponu ali padcu?
Šarec je dokaz za pregovor, da kdor visoko leta, nizko pade. Mi je bil po svoje simpatičen, a je morda le boljše, če kak politik amater igra predsednika vlade, kot pa če ga igra akademsko šolan dramski igralec. Na odru, če bi se Šarec vrnil nanj, bi politika lahko igral odlično. Ko je v začetku pandemije znal reči "Brez panike!" sem pomislil, da ima vaje za vlogo Haškovega Švejka. To moramo pač priznati, da je nova vlada vzela stvar resno v roke in šla hitreje v akcijo. Ko pa moram pred Mercatorjem, kamor hodim že dvajset let in me vsi poznajo, pri osemdesetih letih z osebno izkaznico dokazati, da sem prekoračil šestdeset let, pa se mi tudi zdi, da je tisti varnostnik, ki me legitimira, iz knjige o Švejku.

Svetohlinski pokvarjenci se delajo svete

Pa smo spet pri naši tradicionalni delitvi. Z omenjanjem farjev in nun naj bi šlo za napad na tisti del politike, ki ga podpira Cerkev.
Pesem o tem, da so se kdaj pa kdaj nunam redili trebuhi zaradi menihov, je na žalost dobila potrdilo v vrtovih nekaterih evropskih samostanov, če se ne motim tudi irskih, kjer so našli trupla novorojenčkov ali sledi o izginulih novorojenčkih. O tem smo lahko gledali precej verodostojne filme. So si hudobni ljudje izmislili pedofilske afere, ki recimo pretresajo sodobno Cerkev? Gospod Bog tudi tem svojim pastirjem in pastiricam ni odvzel spola in so si celibat dogmatiki izmislili tisoč let po Kristusovem rojstvu, baje največ iz materialnih razlogov. Ali vedenje o tem in vse te sodbe in zapori, zgražanje ljudi ne smejo dobiti odseva tudi v apokrifnih pesmicah? Ta prepad med dušo in grešnim telesom? Saj so na proslavi le zapeli, kar je nekoč ljudstvo pelo in govorilo med seboj in govori še danes, ko niti duhovniki - nezakonski očetje niso skrivnost. Magnifico in njegovi si pesmi posebej za proslavo niso izmislili. Le svetohlinski pokvarjenci vse to posplošujejo in izrabljajo in se delajo svete.
Posploševanje praviloma ni pravično.
Dobro vem, da smo imeli in imamo veliko večino častnih sester in ogromno duhovnikov, ki jih to ne zadeva. Sam imam kar nekaj dobrih prijateljev med njimi. Pa četudi bi vedel za kakega takega župnika - očeta, no, vsaj tri res poznam, jim ne bi zameril. Da pa o tem ne bi smel pisati šaljivih in kritičnih pesmi, ne razumem. Zakaj se jezimo na tiste, ki o neprimernih dejanjih pišejo ali pojejo, ne pa na tiste, ki jih delajo? Šegava ljudska pamet si pač privošči tudi kak tak eksces in potem jo kdo v vedrem delu programa zapoje. Kaj je tu narobe? Kje je svoboda? Taka razposajena pesem vendar ne more prekriti Svetega pisma, Drinskih mučenic, kaplana Martina Čedermaca, starca Zosime v Karamazovih in mariborskega medvojnega škofa Tomažiča, na katerega smo ponosni. Cela stoletja so bili nekateri zagrizeni inkvizitorji nedotakljivi, zdaj pa škandal zaradi dveh norčavih verzov. Svoboda humorja se pač ne more prepovedati, človeška radoživost bo zmerom našla špranjo. Zakaj bi bil greh en tak preblisk ob dnevu poezije?

​Vojne se nikoli ne končajo

Janez Stanovnik je v enem od zadnjih intervjujev rekel, da naj predvsem poskrbimo, da ne bo vojne, ker je vojna velikansko zlo z dolgotrajnimi posledicami. Slovencem se druga svetovna vojna res še vedno ni končala.
Vojn, na žalost, z nobeno zmago, osvoboditvijo in s porazom ni konec. Od davnih časov legajo usedline vojn v človeške duše. So križarske vojne odkljukane? Je kosovska bitka zgodovina? Bratomorna slovenska? Verske vojne v Aziji? Ne le med Židi in Arabci, tudi med šiiti in suniti? Od Antigone naprej se sprašujemo, kako pokopati brate, ki so padli na oni strani.
Ivan Cankar, ki ga zmerom priporočate za branje, je v zvezi s tem tudi veliko povedal.
Cankar je pisal o tem, kaj so imeli v času, ko je živel, o politiki, letih strahote, a tudi o hrepenenju. Ne le o letih strahote med prvo svetovno vojno, ampak tudi o tisti dvajset let po svoji smrti, pisal je seveda o tem, kar imamo zdaj in kaj bomo imeli. Tudi o današnjih hrepenenjih, ker je poznal človeka, še zlasti slovenskega, Cankar bo kajpada še zelo dolgo ali celo zmeraj ogledalo Slovencev. Pisal je o ljudeh, starcih, otrocih, izobčenih, to pa smo mi, vsak v svojem času. In res ga je dobro brati, četudi se najde kdo, navadno starši in kak učitelj v osnovni šoli, ki trdi, da je pretežak in pretemačen. Ali petnajstletniki res ne morejo razumeti odklonjene skodelice kave, zatajene matere, dateljnov ali peharja suhih hrušk?! Zakaj tako podcenjujemo mladino in ji hočemo vse olajšati, jim zrihtati same petice? Stripi tudi ne smejo postati nadomestek za resničnega Cankarja. Ob stoletnici smrti smo znova govorili o njem in dobili dobre knjige, ki so jih napisali Kos, Grdina, Štefančič, Nabergojeve in najbrž še kdo. Prav je, da so Cankarjeve drame letos znova za maturitetni esej, saj ga v dramatiki gotovo še ni nihče prekosil, spoznati jo mora vsaka srednješolska generacija. Kot Prešerna. Seveda ni dobro, če eni ne berejo, je pa grozno, če tisti, ki bi morali brati, tega ne počnejo.
In taki, ki nimajo širine, pogosto odločajo o ščukah in Ščukah.
Ob tej aluziji na mojo več kot petinštirideset let staro komedijo Ščuke pa ni, ki je marsikaj dolžna tudi Cankarju, naj rečem samo, da je lahko vsaka družbena sredina mlaka z rejenimi krapi, da pa so ščuke, ki bi jih malo gonile sem tja, res zelo redke. Pa vseeno kdaj pa kdaj so. Seveda je šlo za besedno igro, saj je bil Cankarjev junak Julijan Ščuka žurnalist, pošten novinar, jaz pa sem ugotavljal, da jih v času samoupravnega socializma skorajda ni bilo. Se mi pa zdi, da zdaj le so ščuke, sicer ne bi nova vlada že takoj v startu spet tožila svojih novinarjev Svetu Evrope. Zanimivo, da je bilo tako tudi v času prve Janševe vlade. Kaka sramota!