(INTERVJU) Umetniška vodja Prešernovega gledališča Kranj: Ustvarjanje predstav na zalogo je frustrirajoče

Gledališčniki za nove okužbe, ki so razlog za novo zaprtje, niste krivi. Predstave z veliko ljudmi so namreč bile pri odprtjih velikih trgovin in ne v gledališčih.

V težkem času epidemije smo ves čas priča dvojnim merilom, ki gledališču in umetnosti očitno niso naklonjena. Pred dobrim letom sem odločitev o začasnem zaprtju gledališč razumela kot prehoden ukrep v upanju, da bomo od ministrstva deležni konkretnih navodil in smernic kot tudi sistemskih rešitev. Mislim, da bi morali na ministrstvu za kulturo že ob prvem valu v tesnem sodelovanju z direktorji in umetniškimi vodji pripraviti skupno strategijo glede mogočih scenarijev postopnega odpiranja gledališč in protokola glede igranja predstav nasploh kot tudi za specifiko vsakega teatra posebej. Vsaj tako so se problema lotili, kolikor vem, v nemškem prostoru. Namesto tega smo bili in smo še zmeraj prepuščeni le ohlapnim navodilom NIJZ. Ob odpiranju trgovin in drugih ustanov je bilo očitno, da veljajo za gledališča drugačni vatli kot za gospodarska področja. Zmeraj bolj zaskrbljeno se tudi sprašujem, zakaj se gledališča in umetnost v medijih sploh ne omenjajo več kot pomemben segment družbene dejavnosti. In seveda, kako to, da so v tujini, v naši najbližji soseščini, gledališča za publiko odprta, seveda pod jasno določenimi pogoji in higienskimi normativi, pri nas pa je to nemogoče?! Zakaj se samozaposlenim umetnikom zmeraj bolj kratijo osnovne pravice delovanja in odreka pomoč? Kdo se boji gledališča v času koronavirusa?

Prepoved predstav je za gledališče huda kazen.

Prepoved predstav pred publiko je ogrozila gledališča tako v njihovem temeljnem umetniškem poslanstvu, eksistenci ustvarjalcev kot v obstoju, saj dohodek od vstopnic ni bil zanemarljiv. Publika je za igralce v gledališču krona vsake predstave. Zato smo si v Prešernovem gledališču sprva pomagali s spletnimi projekti vse od Monologov s kavča, kasneje še s spletnim projektom Čas za poezijo, za najmlajše z izvirno zoom izvedbo Novoletne pravljice ter tudi interpretacijo slovenskih ljudskih pravljic ter pravljic založbe Kres. Toda vsem, ki ustvarjamo v teatru, pomeni živ nastop in živ odziv publike tisti končni cilj in ljudje smo kot socialna bitja naravnani k rezultatu in k odzivu, še posebej v gledališču. In seveda je za igralce, tako kot za športnike, še kako pomembno kontinuirano delo, s katerim vzdržujejo kondicijo. To smo sicer ves čas vzdrževali z vajami preko zooma in v zadnjem obdobju tudi v živo ter kljub zahtevnim pogojem, v katerih so vaje potekale, realizirali letošnji zadani program petih predstav.

Katere so to?

Pred kratkim smo imeli interni uprizoritvi kar dveh predstav slovenskih dramatikov; predstave Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič v režiji Maše Pelko in Monologov s kavča osmih dramatikov, Roka Vilčnika, Simone Hamer, Simone Semenič, Petra Rezmana, Varje Hrvatin, Kim Komljanec, Tjaše Mislej in Nejca Gazvode, tik pred novim letom pa smo zaključili tudi projekt Kons: novi dobi, ki ga je po poeziji Srečka Kosovela režiral Žiga Divjak v skupni adaptaciji s Katarino Morano. Ponosna sem, da nam je v teh težkih razmerah uspelo narediti pet družbeno ter gledališko vznemirljivih predstav, in obenem žalostna, saj jih publika, razen nekaj predstav Našega skladišča Tjaše Mislej v režiji Mateje Kokol in Škofjeloškega pasijona v režiji Jerneja Lorencija, še ni videla.

Bi ubili 164 ljudi, da bi jih rešili 70 tisoč?

Predstave torej čakajo na gledalce.

Delati predstave na zalogo brez publike pa postaja zmeraj bolj frustrirajoče za igralce kot tudi za vse druge ustvarjalce predstav in tudi, ko se bodo gledališča odprla, to nikakor ne pomeni, da bomo predstavo že naslednji dan lahko odigrali. V gledališču se ne dela na gumb. Potrebne bodo obnovitvene vaje, da bi se segrel spomin na predstavo. Kako nam bo uspelo odigrati vse predstave te sezone in hkrati začeti študij za naslednjo sezono, je vprašanje, ki je ta hip nočna mora vseh, ki ustvarjamo v gledališču.

Za koga, menite, bi se ljudje odločili, če bi lahko tako kot v predstavi Teror odločali o tem, kdo je kriv za slabe koronske razmere pri nas?

Na videz preprosto vprašanje, vendar tako kot pri Terorju, odgovor ni enostaven. Toda če govorim o naši stvarnosti, glede na atmosfero v družbi mislim, da bi se gledalci razklali na troje in upam, da ne tudi poklali med seboj verbalno in fizično. Levičarji bi o nastalih razmerah krivdo pripisali obstoječi oblasti, desničarji bi krivdo pripisali levičarjem in bivši oblasti, tisti vmes pa bi krivdo pripisali svetovni zaroti. Rezultat bi bil odvisen samo od tega, katera od omenjenih skupin bi v teatru tisti hip prevladovala. Res pa je tudi, da so ljudje v 30 letih od osamosvojitve po vseh manipulacijah in pritlehnih strankarskih bojih izgubili zaupanje v katerokoli oblast, saj ni bilo v tem obdobju nobene, ki bi resnično delala za dobro državljanov in si pridobila naše zaupanje. Predvsem pa se mi zdi, da se v času koronavirusa zmeraj bolj izpostavlja srhljiva vzporednica s temeljnim vprašanjem, ki ga je Ferdinand von Schirach izpostavil v Terorju in ga je že pri uprizoritvi v Sloveniji kot tudi v Evropi večinska publika spregledala: "Bi ubili 164 ljudi, da bi jih rešili 70 tisoč?" Očitno je šele v času korone, ob žalostnih primerih situacij v bolnišnicah, domovih za ostarele in odločitvah o njihovem zdravljenju, bitkah in manipulacijah za testiranja in cepiva, postala ta dilema konkretna in prepoznavna. Življenje posameznikov je namreč v izrednih razmerah koronavirusa postalo zanemarljivo in velikokrat zgolj kolateralna škoda.

Ja, to je nevaren čas.

Bistveno vprašanje, ki postaja temeljno vprašanje današnje civilizacije in katerega osuple in udušene priče smo, se namreč glasi: "Koliko je vredno življenje posameznika?" In prav to vprašanje je postalo v luči plenilskega neoliberalizma v času koronavirusa v Sloveniji in tudi v svetu tisto, nad katerim bi se tako politiki kot družba morali zganiti. Ljudje zmeraj bolj postajamo samo še številke: številke obolelih, številke testiranih, številke cepljenih, številke umrlih, to me spominja na čas, v katerem je bila beseda človek definitivno poteptana in izgnana. To je tudi osrednja tema Kosovelove poezije, njegovega globokega humanističnega in vizionarskega sporočila, ki smo ga v predstavi Kons: novi dobi želeli izpostaviti: "Krivica je krivica, naj se godi enemu, tisočem ali milijonom. Mi pa smo proti krivici. Kajti tudi eden je človek. Naše načelo je: za človeka."

Gledališče, v katerem ste umetniška vodja in dramaturginja, uprizarja zgodbe o življenju in kruti stvarnosti. Zato, da se vas vidi in sliši iz poplave reality showov in drugih reklam za življenje, ki ga v resnici ni?

Teme o življenju in kruti realnosti ter nepravilnosti v družbi vsak dan doživljam na lastni koži. Seveda jih ne izbiram zato, ker bi iskala trendovske teme, pa tudi z reality showi v gledališču nikakor ne moremo in nočemo tekmovati, saj je ciljna publika popolnoma drugačna. Ko postane gledališče všečno in populistično, je konec njegovega umetniškega poslanstva. V letih umetniškega vodenja Prešernovega gledališča se mi je izkristaliziralo stališče, da je moje poslanstvo in poslanstvo gledališča, da te teme izpostavljam in da jih kritično reflektiramo v želji, da bi zaživeli v bolj humani, socialno pravičnejši in manj egocentrično naravnani družbi. Ljudje potrebujejo živo in družbeno kritično gledališče, ki se odziva na stvarnost, a hkrati ni popreproščeno aktualistično, ampak na vrhunskem igralskem in uprizoritvenem nivoju.

Konsenz o izbiri tem v vašem gledališču torej obstaja?

Do zdaj sem imela ta privilegij, da je imela za te teme posluh tudi direktorica Mirjam Drnovšček in seveda tudi igralski ansambel. Moja zgodba ima kar dolgo zgodovino in sega 23 let nazaj, ko družbeno kritične in angažirano obarvane teme niso bile priljubljene. Veliko naših izjemnih in preroških predstav je šlo v vesoljno skladišče, ker so čas prehitevale, saj so bili v tistem obdobju spektakli in ne družbeno angažiran in kritičen teater. Tudi večina kritikov ni prepoznala vloge Prešernovega gledališča in ga tudi ni znala ali hotela ubesediti v svojih kritikah. Kot družbeno kritičen teater smo postali končno prepoznavni šele s predstavo 25.671 o izbrisanih, in čeprav smo predstavo, paradoksalno, naslovili s številko izbrisanih, so me poklicale k uprizoritvi predvsem osebne zgodbe ljudi in njihove univerzalne tragične usode, ki so v nekem času preprosto zdrknile mimo nas, tako kot kasneje še marsikatere zgodbe, ki so opozarjale na to, da prihaja čas, v katerem se danes zbegani in nemočni sprašujemo o tem, kako je mogoče, da smo kot posamezniki, družba in politika popolnoma odpovedali na vseh etičnih nivojih in se znašli v podivjani dehumanizirani družbi, v kateri prevladujejo zmeraj bolj nestrpnost in lastni interesi kar prefrigano in premišljeno podpihujejo skorumpirani in primitivni politiki.

Sovražnik se skriva za najrazličnejšimi maskami ​

V šestdesetih, sedemdesetih letih so gledališča bila politično usmerjena, vedelo se je kdo je sovražnik. Kako je s tem zdaj?

V šestdesetih in sedemdesetih se je natančno vedelo, kdo je sovražnik in avtorji kot tudi režiserji so s političnim teatrom komunističnemu sistemu kontrirali direktno in tudi indirektno. Danes, v času slepil in vse bolj perfidne manipulacije z ljudmi, se sovražnik skriva za najrazličnejšimi maskami in prav zato je danes vloga in naloga gledališča, da snema maske, toliko bolj nujna, a tudi težja. In čeprav nastavljamo ogledalo, se marsikdo v njem noče ali ne zmore prepoznati, saj se je maska že pretesno prilepila na kožo. Pred leti, ko družbena in politična situacija vsaj na videz še nista bili tako brezupni, me je kar nekaj naših gledalk in gledalcev vprašalo, zakaj uprizarjamo v času, ko smo že zdavnaj predelali drugo svetovno vojno, toliko predstav o nacizmu in fašizmu in zakaj obujamo tematiko holokavsta. Takrat je bila nakazujoča se "vojna" za večino ljudi neprepoznavna zaradi prividne demokracije, toda naraščajoči populizmi in zmeraj bolj avtoritarni sistemi moči so počasi in vztrajno netili razkol med ljudmi, zato se mi je situacija zdela že takrat identična tisti pred drugo svetovno vojno. Vprašanje je bilo samo, kakšna kriza ji bo odprla pot … Že pred leti smo opozarjali in svarili o fašizmu našem vsakdanjem v Sperrovih Lovskih scenah iz Zgornje Bavarske in Močnem rodu Marieluisse Fleiser, v predstavi Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič, avtorskem projektu 25.671, v Vilquistovi Helverjevi noči, v predstavah Pred upokojitvijo in Zabavi za Borisa Thomasa Bernharda, Kravitzevem Judovskem psu, v Našem razredu Tadeusza Słobodzianeka in tudi v Škofjeloškem pasijonu, če omenim samo najznačilnejše izmed njih. Danes se mi zdi, da smo že "tam" in tik pred eksplozijo.

Klasiki so v gledališčih praviloma posodobljeni. Tudi pri vas so pri Ibsenu investicijski skladi, sprejemališče za begunce in umetnik, ki ustvarja instalacije. Cankar je bil napaberkovan iz različnih tekstov. Vseeno to ni postavljanje ferrarijev v Traviato?

Klasiki so postali klasiki predvsem zaradi svojega izjemnega občutka za čas in seveda zaradi univerzalnosti in poglobljenosti tem, ki so jih izpostavili in tudi vrhunsko izpisali. Toda v sebi nosijo tudi usedline svojega časa in seveda tudi jezika, zato nam ne glede na večne teme lahko nekateri od njih danes zvenijo tudi nekoliko arhaično, zato mislim, da jih je treba, vsaj nekatere, adaptirati z mero in občutkom, da nam spregovorijo v sodobnem jeziku prav tako, kot so v tedanjem nagovorili svoj čas.To je pretanjeno režijsko in dramaturško delo in kar v nekaj predstavah nam je to uspelo; pred leti z Strindbergovo Gospodično Julijo in z Gogoljevim Revizorjem v režiji Mateje Koležnik, ter pred dvema letoma z Ibsenovimi Strahovi v režiji žal že pokojnega Igorja Vuka Torbice. Tudi Cankar v uprizoritvi Ob zori ni bil napaberkovan iz različnih tekstov, ampak sta dramaturginja Katarina Morano in režiser Žiga Divjak na mojo pobudo izbrala in jezikovno posodobila tiste Cankarjeve črtice, ki so ju nagovorile. Klasiki so mi bili zmeraj v neizmeren izziv in postavljanje ferrarijev v Traviato se mi zdi smiselno, če odpeljejo predstavo tja, kjer je njen najgloblji cilj!

Teksti z odgovori, kako problemom poiskati univerzalno perspektivo, se zdijo vam ljuba literatura. Kaj zdaj berete?

Res je! Ta besedila me, pa naj se sliši še tako nenavadno, dobesedno poiščejo po spletu najrazličnejših okoliščin, res pa je tudi, da hodim naokrog z odprtimi očmi in ušesi in jih zaslišim, ko me pokličejo. Trenutno berem Dnevnik Ane Frank in eno njenih dramatizacij, saj sem se tik pred tem, ko je v javnosti završalo, da je knjiga izločena iz obveznega šolskega čtiva, odločila, da jo v koprodukciji z Mini teatrom uprizorimo v naslednji sezoni. Kar nekaj let me je Ana Frank plaho klicala s knjižne police in končno priklicala in prav neverjetno naključje je, da se je natanko nekaj dni po moji odločitvi zgodila akcija z živo knjigo in branjem Dnevnika Ane Frank ter apelom po vrnitvi te knjige med obvezno šolsko čtivo.

V Maribor prihaja na grob staršev

Otroštvo ste preživeli v Slovenski ulici v Mariboru, v hiši ob gledališču.

V zadnjem času zelo redko prihajam v Maribor, saj sem si zatočišče našla na drugem koncu Slovenije. Seveda pa sem v Mariboru preživela najlepša otroška leta v hiši naproti gledališča do vstopa v osnovno šolo. Na žalost se je z vstopom v prvi razred moja srečna in brezskrbna mladost definitivno končala in začela so se mukotrpna osnovnošolska leta. Moja prva izkušnja represivnega sistema se je začela natanko v prvem razredu osnovne šole in nadaljevala v intervalih do osmega. Zato sem seveda prijetno presenečena, da si otroci danes želijo v šolo in da so celo sami zahtevali odprtje šol. Jaz bi takrat v sedemdesetih letih vriskala od veselja, če bi za vsaj en teden šolo zaprli. Ampak seveda, v času koronavirusa je marsikaj drugače in tudi pouk po zoomu je za otroke in njihove starše izčrpavajoč in naporen. Šolo sem na neki način sprejela šele v gimnazijskih letih na II. gimnaziji.

Je Maribor še vaše mesto?

V letih, ko sta starša še živela, sem ju seveda redno obiskovala in osupla opazovala spreminjanje in propad tega meni ljubega mesta. Tudi, ko sem se v zadnjih nekaj letih vračala v Maribor na Borštnikova srečanja in na redke obiske dveh ljubih prijateljic iz otroštva, mi mariborske ulice od Slovenske do Betnavskega gozda zmeraj znova obudijo marsikateri nostalgičen spomin na otroštvo in najstniška leta. V bistvu prihajam v Maribor le še na grob svojih staršev, odkar je leta 2017 umrl moj oče. To obdobje mi je ostalo v zelo težkem in travmatičnem spominu, saj sem bila že takrat soočena s popolnim kolapsom sistema v domu za ostarele in zdravstvenega sistema v mariborski bolnišnici. Moj oče je umrl na pragu svojega stotega leta in v bolnici ter v domu starejših občanov pod Pekrsko gorco sem naletela že takrat na brezdušnost in popolno neorganiziranost, ki sta me osupnili in razžalostili do te mere, da še do danes nisem zmožna artikulirati vsega, kar sva v tistem času doživljala z očetom. Ko se je pri devetindevedesetih letih še zmeraj boril za življenje, so bile njegove zadnje osuple besede ob brezbrižnosti stroke v domu in bolnici: "Ta sistem ne deluje!"

Tiste hiše nasproti gledališča ni več, gledališče pa je. Kakšno je mariborsko gledališče, kakšna gledališča imamo v Sloveniji? Bi na olimpijskih igrah gledališč dobivali medalje?

Rdeče hiše nasproti mariborskega teatra res ni več, gledališče pa na srečo še stoji in deluje. Ker očitno še zmeraj velja latinski rek Nemo propheta in patria sua! sem v mariborskem gledališču kot dramaturginja sodelovala samo enkrat, in sicer pri predstavi Lulu Franka Wedekinda v začetku devetdesetih v režiji Eduarda Milerja s čarobnimi igralci in v čarobnem ambientu Minoritske cerkve na Lentu. Danes bi težko sodila o predstavah mariborskega gledališča, saj jh večine zaradi preobremenjenosti v Prešernovem gledališču nisem videla. Kar pa se tiče slovenskih gledališč nasploh, sem prepričana, da bi na gledaliških olimpijskih igrah gotovo dobivali medalje.

Tik preden je prišlo do zapore, ste imeli načrte. Zdaj pa.

V našem gledališču smo pred tednom dni pripeljali do interne premiere Monologe s kavča v režiji Luke Marcena. Vesela sem, da smo v letošnji sezoni sodelovali s tako prodorno in odlično generacijo mladih režiserjev s sodelavci, in zelo si želim, da bi te z zanosom narejene predstave videlo čim prej čim več ljudi. Dvanajstega aprila začnemo vaje za Zločin na kozjem otoku Uga Bettija (v koprodukciji z gledališčem iz Kopra) v režiji Damirja Zlatarja Freya, konec maja z vajami za Zellerjevo Mater v režiji Ivice Buljana, ki sta že prvi predstavi sezone 2021/22. V sodelovanju z Radijem Slovenija, programom ARS je pred nami tudi snemanje zvočne knjige Butalci Frana Milčinskega v režiji Alena Jelena. Zdi se mi, da ta hip ni bolj primernega ogledala, v katerem bi tako kritično in hkrati duhovito odseval slovenski značaj, naša absurdna politična in družbena stvarnost in omejena ter očitno večna razklanost Slovencev na Butalce in Tepanjčane. Kaj bom ob vsem tem počela jaz? Vse to in še veliko za povrh, oprtana s Kosovelovo mislijo Stopajmo z lučjo v to temno žalostno dobo, v upanju, da se za vse nas in tudi za gledališče čim prej konča ta strašna koronamora, s čim manj usodnimi posledicami.