Zato sem morala, četudi sem sprva to sintezo odrivala, vsaj malo premisliti o bilanci tega leta, potegniti inventurno črto pod iztek leta in s kančkom očesa poškiliti v prihajajoče 2020. Načeloma ne maram konvencionalnih premislekov in ocen, vezanih na časovne intervale, ko se moram zavestno odločati o izstopajočem in smiselnih poudarkih, čeprav se pravzaprav nikoli ne morem povsem iztrgati iz tovrstnih pregledov že zaradi poklica, ki terja obdelave v utečenih medijskih agendah, ne. Zasebno sicer ne razmišljam posebej po letih in o letih. Še zlasti si praviloma ne postavljam ambicioznih, težko izvedljivih načrtov ob prehodu v novo leto, sploh ne takih na robu utopičnih, za katere je že ob izrekanju vsem, najbolj pa izrekajočemu, vnaprej vsaj intimno jasno, da so zgolj hipni novoletni preblisk, ki ga bo zmlela v prah že realnost prvih mesecev novega leta. Zmeraj raje ostajam kolikor toliko prizemljena, realna in racionalna, hkrati pa ne izrekam obljub sebi in drugim, ki jih ne bom mogla izpolniti, ali jih vsaj podajam karseda pazljivo. To nikakor ne pomeni, da mi manjka domišljije in nimam nikakršnih predstav ali zamisli prihodnosti ali tudi vsaj kakšnega rahlo idealističnega drobca, ki se na koncu ne bo zložil v celoto. Po drugi strani se mi namreč vseeno zdi zanimivo, kako nas prelomnice spodbudijo k razmislekom, saj sicer v vrvežu vsakdana vse težje ustavimo svoj korak in ga bolj redko pretresamo, preden se (za)ženemo dalje.
Zato sem po Špelinem klicu razmišljala, da analiza leta vseeno ni nujno tako slaba, četudi jo v mislih kot klišejsko odrivam, s tem pa morda niti ne kak sklep, vezan na pričakovano novo obdobje in bolj ali manj zavezujoč načrt. Predvsem se mi to zdi dobro z vidika premešanja lastnih kart, pri čemer eno, dve na novo privzdigneš, drugo ali tretjo pa morda umakneš, tako da ne staviš več nanjo. Predvsem pa je vsak konec v ciklusu koncev in novih začetkov priložnost, da vsak pri sebi ugotovi, koliko ima lastnih izbir in koliko danosti, na katere nima (dovolj) vpliva. Ko namreč tako preučujemo lastne položaje in položaje drugih, moramo temeljito in iskreno, sami pri sebi, natančneje prečesati, ali se v življenju res ukvarjamo s pravimi ljudmi in pravimi rečmi. Če ugotovimo, da se ne, je morda res prav prehod v novo leto prva priložnost, da se končno začnemo. Tako sem nekaj v tem smislu pozitivne naravnanosti tudi prenesla v radijski eter, pa ne da bi skušal tak poziv biti pretenciozen ali pokroviteljski. Z leti, ki samodejno tečejo, četudi načrtno odrivam sistematično ukvarjanje z njimi, sem namreč res ugotovila, kako ključno se je osredotočiti na pomembno in ne izgubljati časa za nepomembno. Predvsem se mi to zdi iskreno potrebno delovanje (ne le razglabljanje) do točke, ko (še) nimaš razloga, da bi karkoli obžaloval, ko torej ne stojiš sprijaznjeno in nemočno pred naloženo prtljago iz preteklosti, ki je ne moreš več pospraviti in prerazporejati, kaj šele (pre)urejati. Mislim zlasti na spoznanja, ki jih moramo osvojiti, še preden bi se nam zgodilo (ali se nam zgodi) karkoli resnega, težkega, hudega - da to tudi znamo ustrezno (o)ceniti.
Ali se v življenju res ukvarjamo s pravimi ljudmi in pravimi rečmi
