Kako smo živeli v tistem zgodovinskem juniju 1991, kaj nas je vznemirjalo, kaj jezilo, kaj navduševalo?

Osamosvojitev in vsi z njo povezani postopki in spremembe so bili seveda tudi v ospredju pozornosti medijskega poročanja, a v senci priprav na osamosvojitev je naprej teklo tudi "normalno" življenje. Kako smo živeli v tistem "zgodovinskem" juniju, kaj nas je vznemirjalo, kaj jezilo, kaj navduševalo? Ko listamo po starih izvodih Večera, pa presenetljivo ugotovimo, da se vsakdanje življenje ni prav veliko razlikovalo od današnjega. Pravzaprav so bile majhne in velike skrbi malega človeka kar neverjetno podobne današnjim, ne glede na 30-letno ločnico v času.

Javna dela za tiste brez dela

Leta 1991 se pod Alpami nista cedila med in mleko. Tudi o drugi Švici še ni bilo govora. Pred 30 leti smo živeli v dokaj negotovih časih. V Sloveniji je bila, kot so zapisali v Večeru, prava poplava stečajev, vse več ljudi je bilo brezposelnih. In nič ni kazalo, da bo v kratkem bolje. "Vsaj dve leti bo še slabše, tudi pri standardu," je napovedal tedanji finančni minister Dušan Šešok.

Zaradi visoke brezposelnosti smo se v Sloveniji takrat prvič srečali z javnimi deli. "Javna dela za tiste brez dela" je bil naslov članka v Večeru. Ker je bila to za naše kraje novost, je bilo treba pojasnjevati, da pri javnih delih še zdaleč ne gre le za fizična dela, ampak tudi za umska. V Mariboru je v okviru javnih del kot prvi stekel projekt pomoči starejšim na domu.

Tudi na Televiziji Slovenija so predvajali celo serijo oddaj s skupnim naslovom Slovo od polne zaposlenosti. "Pravzaprav je stalno dodatno izobraževanje še zaposlenih edini zanesljivi način, da se z boljšim delom na vseh ravneh izognemo množični brezposelnosti. Največja skupina delavcev pa tudi vodilnih, ki bodo morali prilagoditi svoje sposobnosti novim tehnologijam in sodobnim oblikam vodenja, je namreč še zaposlena," so povedali v oddaji v udarnem večernem terminu.

Hladna prha za vlado

Ampak tisti, ki so delo še imeli, so, nezadovoljni s plačami, bolj kot o dodatnem izobraževanju razmišljali o stavkah. Tudi zaposleni v mariborski bolnišnici, ki tedaj še ni bila klinični center. Nezadovoljni so bili vsi, sindikat je zahteval, da bolnišnica plača vse ure, ki jih morajo delavci opraviti, s pripadajočimi dodatki vred. Odgovor vodstva se je glasil: "Ni denarja."

Vse bolj nezadovoljni so bili tudi zaposleni v državnih organih, na mariborski občini so imeli menda najnižje plače v Sloveniji. "Glede na pomembnost dela, ki ga opravljajo ti delavci za normalno delovanje vseh funkcij oblasti, pričakujemo, da bo ta posvetila v prihodnje večjo pozornost tudi njihovemu socialnemu oziroma materialnemu položaju," so sporočili.

V zvezi s plačami je duhove buril tudi zakon o obdavčevanju previsokih plač, ki je bil v obravnavi v parlamentu. "Ta zakon spet pomeni poskus uvajanja uravnilovke. Tistega, ki je nad povprečjem, je treba udariti po žepu. V naši družbi, ki razglaša željo po uvajanju tržnih mehanizmov, pač nočemo priznati, da so nekateri vlečni konji," so menili direktorji uspešnih podjetij. Povedno pa je bilo mnenje direktorice ene od tedaj še delujočih tekstilnih tovarn: "Nas ta zakon nič ne prizadene, ker so naše povprečne plače pod slovenskim povprečjem."

Toliko bolj so ljudi prizadele nenehne podražitve. Seveda takrat še v jugoslovanskih dinarjih, dinar je malo pred junijem spet, kdo ve kolikič že, devalviral. Po devalvaciji so se komunalne storitve podražile za 49,6 odstotka, voda za 25, mleko in mlečni izdelki za 10,2, plin za ogrevanje pa za 14,7 odstotka.

Tako ne preseneča, da je ljudem prekipelo. Na protestnem shodu delavcev pred slovensko skupščino, ki je bil, kot je zapisal Večer, hladna prha za vlado, so nosili transparente z napisi: "Obljubili ste raj, živimo pa v peklu" in "Hočemo kruh, ne pa simbolov in bakel".

Dušan Semolič, tedaj novoizvoljeni predsednik ZSSS, je dejal: "Če se dva ministra skregata, vlada takoj zaseda, da poravna spor med njima, če pa se delavci nanjo obrnejo večkrat, da bi ukrenila tisto, kar le ona lahko in bi tudi morala, da bi lahko živeli človeka vredno življenje, mine mesec ali dva, pa vlada sploh ne odgovori. Če bomo postali država vsesplošne revščine, bo od slovenske samostojnosti in suverenosti le malo ostalo."

Slovenci, letujte doma!

Veliko ljudi je bilo zaskrbljenih, kako bo po razglasitvi samostojnosti z zalogami živil. "Pomanjkanja osnovnih živil ne bo, zalog je za eno leto," je mirila vlada in v podkrepitev te trditve za novinarje organizirala ogled skladišč, v katerih so shranjene republiške blagovne rezerve. Pojasnila je tudi, da je zadnja leta Slovenija pri pridelavi vse manj odvisna od uvoza, pri nekaterih prehrambnih proizvodih se že kažejo viški, ki jih seveda izvažamo. Vlada je zagotovila, da se tudi pri bencinu, kjer smo odvisni od uvoza, ne bo posluževala neljubih ukrepov, kot se jih je pred leti zvezna vlada (boni, lihe in sode številke na tablicah), temveč bo porabo regulirala s cenami goriva.

Že pred 30 leti smo poskušali pozive: Slovenci, letujte doma! "Slovenski turizem in gostinstvo dajeta kruh vsega 3,6 odstotka zaposlenih Slovencev, ustvarjata pa petino slovenskega deviznega priliva. Da bi mu pomagali reševati sedanje likvidnostne probleme in preprečili propad dejavnosti, je nujno sprejeti kratkoročne ukrepe. Mednje sodi tudi priporočilo državljanom, naj letujejo doma," je zapisal Večer.

A mnoge so prazni žepi namesto v iskanje prostora na premajhni slovenski obali primorali v iskanje dodatnih virov kreditiranja. Tedanji časopisi (spleta seveda še ni bilo) so bili polni nenavadnih oglasov s ponudbami za ugodno, celo brezobrestno kreditiranje. Vsa opozorila odvetnikov in bančnikov, da je ves sistem kreditov pod neverjetno ugodnimi pogoji prevara, podobna verigam sreče, in naj ne kupujejo mačka v žaklju, saj že preprosta logika pokaže, da gre za prevaro, so bila zaman.

Prebivalci, ki so živeli v tedaj pretežno družbenih stanovanjih, so razmišljali o možnostih njihovega odkupa. Osnutek stanovanjskega zakona, ki se ga je kasneje prijel vzdevek Jazbinškov zakon, je bil v zaključnih postopkih v parlamentu. Večer je poročal, da je pri pripravi novega zakona zanimivo to, da si nekatera podjetja želijo, da bi začel čim prej veljati, da bi s prodajo stanovanj prišla do dodatnih sredstev, manjši del pa se je upiral prodaji z obrazložitvijo, da potem ne bodo imeli stanovanj za mlade kadre.

Upokojenci so prav pred 30 leti dobili svojo stranko. Ustanovljena je bila Demokratična stranka upokojencev. "Pričakovali smo in bili smo tudi prepričani, da nam po zakonsko izpolnjeni delovni dobi pripada kolikor toliko mirna jesen življenja in da bomo imeli takšen socialni položaj, ki bo ustrezal rezultatom minulega dela posameznika, toda naša pričakovanja niso rodila želenih sadov," je na ustanovni skupščini stranke dejal Ivo Sisinger, ki je bil nato izvoljen za prvega predsednika stranke.

Prepovedano hoditi po travi

Kaj je junija 1991 še mučilo Mariborčane? Večer je pozval bralce, naj sporočijo, kaj jih v mestu najbolj moti. Na prvi dve mesti so postavili promet in čistočo. Zakaj ne bi imeli v Mariboru odloka, ki bi zapovedal, naj vsak obvezno počistiti pred svojim pragom, se je spraševalec bralec. Bralko je motilo, da na Rotovžu ni rož, da na avtobusnih postajališčih ležijo cigaretni ogorki in da v parkih učenci sedijo na naslonjalih klopi. Ceste so bile nenehno razkopane, tisti mesec najbolj Gosposvetska. "Najprej plinarna, potem ptt, nato vodovodarji in tako naprej. Zdaj so na cesti luknje, zakaj niso pristojne ustanove naredile usklajenega projekta in zakaj niso vse ceste asfaltirali?" so bili jezni stanovalci.

Mariborčane so motili dostava in promet v mestnem središču, pomanjkanje kolesarskih stez, na pločnikih ni bilo robov za invalide in vozičke. Pritoževali so se nad slabimi navadami voznikov in neurejenim parkiranjem. Predlagali so izgradnjo velikih parkirišč z minimalno parkirnino zunaj mesta in uvedbo javnega prevoza do središča mesta. Dobrih stvari so videli malo. "Edina dobra stvar se obeta čez dva meseca, ko bodo odprli prvo kitajsko restavracijo," je menila neka bralka.

Že tisti mesec pa so v mariborski bolnišnici odprli novo porodnišnico, v kateri so novorojenčki bivali v sobah skupaj z mamicami, kar v stari porodnišnici ni bilo mogoče. 3. junija točno opoldne je v novi porodnišnici na svet privekalo prvo dete, deklica Nastja Golob.

Danes se zdi nenavadno, a pred 30 leti je bilo v parku prepovedano hoditi po travi. Čeprav so si mnogi prizadevali za odpravo te prepovedi. "Povsod po svetu se sprehajalci parkov smejo odpočiti na prijetni travici, kjer malo pokramljajo, prisluhnejo kakšnemu koncertu, samo pri nas ne. Doslej je namreč veljalo, da je negovana trava za okras, po njej pa ne sme steči niti majhen otrok. Park je s tem manj živahen, deluje umetno," so opozarjali pri Zvezi kulturnih organizacij Maribor, ki je takrat kot prvo prireditev v parku organizirala praznik mladinskega petja in si želela tudi promenadnih koncertov.

V mestu je že tretjič potekal mednarodni folklorni festival Folkart, zametek kasnejšega Festivala Lent. "Zadnji dve leti nismo imeli sreče s prostorom ali z vremenom, prvo leto je močno deževalo, lani pa je bila glavnina nastopov na drsališču pri dvorani Tabor, kjer pa je bil bolj slab obisk. Praksa podobnih svetovnih festivalov kaže, da morajo nastopi čim več potekati na ulicah in v centru. Dogodki bi lahko imeli širšo vrednost, gostinsko in turistično, predvsem pa tudi gospodarsko," je dejal Vladimir Rukavina z mariborske Zveze kulturnih organizacij.

Mala šola ravnanja z odpadki

V Mariboru so se aktivirala prva ženska gibanja. "Hočejo nas odstraniti iz javnega življenja. Prostor, ki smo ga že imele v prejšnjem sistemu, se nam zdaj še oži, čeprav smo po demokratičnih volitvah pričakovale, da se bodo že pridobljene pravice še razširile. Občutek ogroženosti, da ne moreš funkcionirati, kot hočeš, še posebej zato, ker si ženska, pomeni, da si nesvoboden," je dejala Jasmina Vidmar iz ženske iniciative Maribor. Vsa ženska gibanja so se aktivno vključila v prizadevanja za ohranitev pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v ustavi, ker so se takrat pojavljale tudi zahteve po omejitvi pravice do prekinitve nosečnosti.

Mariborčani smo šli v malo šolo ravnanja z odpadki. Odprli so razstavo o sodobnem ravnanju z odpadki, na voljo je bila knjižica Kako z odpadki v Mariboru. Natisnjena na recikliranem papirju, a v vsega dva tisoč izvodih. "Zavedati se je treba, da so odpadki povsod in da jih vsi proizvajamo. Problemov, ki ob tem nastajajo, zato ne kaže potiskati na rob," so zapisali v njej. Slišati je bilo tudi prve ideje o takrat še nepredstavljivem ločevanju odpadkov.

Ob mestni vpadnici na Titovi cesti so se pojavili prvi obcestni reklamni panoji. Čisto prvi je vabil preko meje, na graški sejem. To je bila prva "agresivna" obcestna reklama v Mariboru, je poročal Večer in napovedal, da bo podobnih panojev tržno gospodarstvo postavilo še več. "Če z njimi služijo tisti, ki jih postavljajo, bi moral tudi tisti, ki daje zemljo, torej v tem primeru mariborska občina."

Vreme je bilo, kot so večkrat potožili tudi v Večeru, tistega junija pred 30 leti tako muhasto, da je bolj spominjalo na april. A kljub temu so v začetku meseca odprli obe kopališči. Takrat sta bili v Mariboru še dve kopališči, pri Tamu in na Mariborskem otoku. Poletje, ki je sprva zamujalo, pa je potem prišlo točno po koledarju. In nova država tudi.