Kolajne štejejo, ampak na koncu še bolj šteje 30 let odrekanja, ki jih je Sašo Bertoncelj vložil v gimnastiko

Minulo soboto je najboljši slovenski telovadec zadnjih let Sašo Bertoncelj še zadnjič tekmoval na slovenskih tleh. Na tekmi za svetovni pokal v Kopru je osvojil šesto mesto na konju z ročaji. Bertoncelj bo nastopil še na tekmi za svetovni pokal v Turčiji in na svetovnem prvenstvu na Japonskem, potem bo športni gimnastiki, star 37 let, pomahal v slovo. "Čas je, da se poslovim. V gimnastiki sem tri desetletja, niso le leta tista, ki me opozarjajo, da je čas za slovo, tudi družina, soproga Nina, petletni Jan in triinpolletni Jaka, si bržčas želi, da bi bil več doma, poleg tega pa se spogledujem z novim izzivom - podajam se v poslovni svet," je Sašo Bertoncelj po tekmi v Kopru pojasnil razloge, zaradi katerih bo zapustil šport, ki mu je namenil mladost in v katerem je doživel veliko lepih trenutkov, ko se je kot sedemletni deček odločil zanj. "Gimnastike ne kanim povsem opustiti, s strokovnimi nasveti bom pomagal vsakomur, ki bo želel mojo pomoč, bodisi v matičnem klubu ali Gimnastični zvezi Slovenije, trenerska vloga pa me ne mika," doda.

Gimnastika je ključna za vsakega

Sašo Bertoncelj se je rodil v Kranju 16. julija leta 1984, danes z družino živi v Gorenji vasi pri Retečah v okolici Škofje Loke. S sedmimi leti je začel redno trenirati v Športnem društvu Narodni dom v Ljubljani, kjer je bil od samega začetka njegov trener Sebastijan Piletič. "Izhajam iz športne družine, mama Majda je profesorica športne vzgoje, oče Milan pa je bil v mladosti nogometaš, zato ni čudno, da je tudi mene zanimal šport. Na pobudo staršev, predvsem mame, ki ji je gimnastika zelo pri srcu, sem se odločil za ta težki šport," razloži.

"Gimnastika je ključna za vsakega športnika v zgod­njem otroštvu, od tretjega do desetega leta. Če je trening pravilno zastavljen, se takrat priučijo osnovnih motoričnih vaj in gibov, ki se v tako rani mladosti vtisnejo v možgane. Prevali, stoje, salte, kolesa, opore na rokah, kolebanja na bradlji in krogih, skoki na ponjavah so prvine, s katerimi dobiš predstavo, kje si v prostoru, kar koristi vsakomur, ne le športnikom. Zato bi moral biti trening gimnastike skorajda obveznost staršev do svojih otrok," je prepričan Bertoncelj, ki je v začetku treniral na vseh orodjih.

"Kmalu pa sem spoznal, da mi na vseh ne gre enako dobro, zaradi česar sem se v začetku srednje šole skupaj s trenerjem odločil, da bom treniral predvsem na konju z ročaji in treninge na drugih orodjih zlagoma opustil. Vsi so me spraševali, ali je moj vzornik legendarni Miro Cerar, a sem vselej odgovoril, da vzornika nimam, da pa visoko cenim, in še cenim, našega izjemnega konjenika," je pojasnil Bertoncelj, ki se je razvil v odličnega gimnastičarja.

Na konju z ročaji je osvojil kopico naslovov državnega prvaka, prvič je na mednarodnem prizorišču nastopil leta 1996 v madžarskem Kiskunhalasu, prvič pa se je s svetovno konkurenco srečal leta 2005 v Mariboru, na Šalamunovem memorialu, saj je tekmovanje veljalo tudi za svetovni pokal.

Ponosen na tri evropske kolajne

Za Bertonclja je bilo tekmovanje v Mariboru odskočna deska na njegovi izjemno uspešni športni poti, saj se je pozneje prebil med najboljše tekmovalce na konju z ročaji v Evropi in na svetu. Na evropskih prvenstvih se je pogosto uvrščal v finale in osvojil tudi tri kolajne, na tekmah za svetovni pokal je dosegel deset zmag in kar 30-krat stopil na zmagovalni oder. "Na evropskem prvenstvu leta 2010 v Birminghamu sem osvojil bronasto kolajno, kolajno enakega sijaja sem osvojil na evropskem prvenstvu leta 2014 v Sofiji, še večji met pa mi je uspel leta 2018, ko sem se s prvenstva stare celine v Glasgowu vrnil s srebrom. Vse tri kolajne so mi zelo pri srcu, vsaka ima svojo zgodbo. Prva je vselej prva, izstrelila me je v evropski in svetovni gimnastični vrh, drugo sem osvojil z dvema vrhunskima nastopoma, čeprav sem le nekaj mesecev prej prestal operacijo komolca, tretjo, srebrno, pa sem osvojil v jeseni svoje kariere, saj so po kolajnah posegali mladi, novi tekmovalci. S 34 leti sem bil najstarejši finalist, bil sem ponosen, da sem bil konkurenčen samim mladim in zmag željnim tekmecem," je povedal Bertoncelj, ki se lahko pohvali, da je leta 2007 postal univerzitetni prvak na konju z ročaji v tajskem Bangkoku, da je na sredozemskih igrah leta 2013 v Mersinu postal sredozemski prvak in da je leta 2015 zmagal na evropskih igrah v Bakuju.

Škoda za London 2012

Naš sogovornik, ki je bil v letih 2012 in 2013 skupni zmagovalec na lestvici svetovnega pokala na konju z ročaji, na svetovnih prvenstvih ni imel sreče. Ostal je brez kolajne, blizu nje je bil leta 2014 na prvenstvu v malezijskem Naningu, kjer je bil četrti. "Svetovna prvenstva mi niso prinesla zadovoljstva, čeprav je četrto mesto izjemen dosežek. Kolajna se mi je iz rok izmuznila za las. Najbolj obžalujem spodrsljaj na svetovnem prvenstvu v Tokiu leta 2011, kjer sem bil eden od kandidatov za kolajno; če bi jo osvojil, bi se tudi uvrstil na olimpijske igre v Londonu leta 2012. Z lahkoto sem se uvrstil v finale, toda vaja v finalu se mi ni posrečila in priložnost za nastop v Londonu je splavala po vodi. Leta 2019 se mi je na olimpijskih kvalifikacijah za igre v Tokiu zgodil podoben pripetljaj, čeprav sem bil odlično pripravljen. Nastop na olimpijskih igrah je ostal moj neuresničeni sen," z grenkobo razloži Bertoncelj, ki je od leta 2008 zaposlen v vojaški športni enoti.

Najbližji ga zelo podpirajo

Ne glede na to, da se mu niso izpolnile vse športne želje, je Bertoncelj zelo zadovoljen s športno kariero. "Ko sem se začel ukvarjati z gimnastiko, o rezultatih nisem veliko razmišljal. Potem so prihajali eden za drugim, žal mi je, da nisem osvojil kolajne na svetovnih prvenstvih, in še posebej, da nisem nastopil na olimpijskih igrah. Za gimnastiko sem žrtvoval veliko prostega časa in vanjo vložil veliko truda, tudi odrekanj je bilo veliko. Zagotovo bi osvojil še kakšno kolajno več, če ne bi imel težav - predvsem z obema komolcema, zaradi česar sem izpustil nekaj pomembnih tekmovanj; v zadnjih letih imam težave z ramo in še bi lahko našteval. Trdo delo pusti posledice, poškodbe so neizbežna spremljevalka vrhunskega športa. Da sem se razvil v vrhunskega tekmovalca, gre zasluga tudi staršem, ki so me v mladostnih letih vozili na treninge v Ljubljano in na tekmovanja po Sloveniji, pozneje, ko sem si ustvaril družino, pa je breme moje športne aktivnosti padlo tudi nanjo," Bertoncelj ne pozabi tistih, ki mu ves čas stojijo ob strani in ga podpirajo.

Stanje ni rožnato

Ko sem se z našim gimnastičnim asom pogovarjal o stanju tega športa pri nas, je bilo v njegovih besedah čutiti grenkobo. "Stanje ni rožnato. V Sloveniji ni ustreznih razmer za razvoj tega športa, vsi dosedanji slovenski gimnastični asi so se kalili v neustrezni dvorani ŠD Narodni dom, na srečo je Ljubljana pred leti dobila sodobno dvorano. Drugod po Sloveniji takih dvoran ni. Ker ni vlaganj v izgradnjo ustreznih dvoran in za nakup sodobne gimnastične opreme, tudi ustreznih razmer za razvoj tega športa ni. Poleg tega gimnastika za mlade ni tako vabljiva, kot so nekateri drugi športi, kot denimo nogomet, košarka, rokomet, odbojka ..., pri katerih lahko najboljši tudi obogatijo ali si v letih aktivne športne poti ustvarijo razmere za dostojno življenje. Dokler bo tako, v slovenski gimnastiki ni pričakovati razcveta."