Kadar pišemo o jegličih, mislimo na vse tisto, kar pri nas v pogovornem jeziku imenujemo z znanstvenim imenom primula, saj gre za rod Primula. Sem spadajo tudi v začetku omenjene zelo priljubljene trobentice in njihovi križanci.
Jegliči, ki jih najpogosteje gojimo, so spomladanske trajnice, nekatere zelo zgodnje, druge se razcvetijo šele konec pomladi. Kot bujno cvetoča spomladanska cvetlica pride zelo prav v času, ko je vrt še precej gol in pust, jo pa kasneje v bujnem rastju poletja kar spregledamo.
Kaj počnemo z njimi
Jegliči so kratkotrajno cvetoče zelnate trajnice, zato je treba nekaj več previdnosti pri umeščanju na vrtove in v zasaditve. Ker je večina nizke rasti, naj bodo umeščeni v ospredje ali pa pomešani med višje rastline tudi v ozadju, a naj bodo te višje rastline pozne v odganjanju in tudi poleti ne smejo povsem zakriti tal, da jegliči ne bi ostali povsem brez sonca.
Ker je večina jegličev nizke rasti, naj bodo umeščeni v ospredje
Po cvetenju njihove listne rozete niso zanimive oziroma uporabne, izjema so na primer le vrtni avriklji s povoščenimi listi v skalnjaku. V splošnem pri kombiniranju skrbimo za to, da se njihovo cvetenje ujema z drugimi v soseščini, izkoriščamo pa tudi lepe in po možnosti barvite mlade poganjke drugih rastlin.
Z japonsko različico
Rožnate sorte jegličev so zelo hvaležne za kombiniranje z modrikastimi listi. Na enem od posnetkov je skupina sejancev japonskega jegliča, Primula japonica. Konec maja lahko opazimo različne odtenke rožnate, ki se lepo podajo k mladim modrozelenim listom hoste, ki se v tem času že olista in jo je vredno upoštevati pri načrtovanju zasaditev. Najpomembnejša navezava za ustvarjanje harmonije v vrtu v maju je ponavljanje rožnate še v obliki grmovnic, kot je sleč oziroma rododendron v ozadju. Čisto spredaj so še mladi poganjki rodgerzije, ki bo s cvetenjem obogatila zasaditev poleti. Skupina jegličev je kar velika, primerna glede na dimenzije zasaditev in prostora. Lahko pa že sedaj z malce domišljije odstranimo cvetenje in se tako preselimo na primer v junij ali julij. Pri tem opazimo, da so listne rozete pri tleh skoraj identične barve kot vrtna trata in bodo poleti povsem neopazne.
Pod drevjem
Trobentice oziroma brezstebelni jegliči in njihovi križanci so zelo uporabni za spomladansko sliko pod drevjem in grmovjem ter na polsenčnih legah, tudi brežinah. Če želimo naravnejši videz, uporabljamo drobnocvetne sorte, ki so bolj podobni naši divji trobentici, P. vulgaris. Tako na eni od fotografiji lahko vidimo lističe že odcvetelih jaric, ki so z zlato rumeno popestrile marec, aprila pa nadaljujejo trobentice in številne drobne modre dvolistne morske čebulice, Scilla bifolia, ki so samonikle tudi pri nas. Ravno slednje še pripomorejo k naravnejšemu videzu. Ko se drevje olista, nastane senca, te rastline spodaj odcvetijo in nekaj časa ostane še mešanica zelenih listov, kasneje pa se obdržijo predvsem listi trobentic.
Pustimo, da se skrižajo
Kadar imamo na vrtu posajeno samoniklo trobentico, P. vulgaris, v bledo rumeni barvi in katero drugo rdečo, vijolično ali modro sorto, predvsem pa katero od starih vijoličnih sort, ki so nastale na primer iz kavkaške P. juliae, se zgodi nekaj zanimivega. Te trobentice se med seboj križajo in bogato zasejejo. Tako dobimo pisano preprogo bledo rumene, svetlo rožnate, vijolične in polno nenavadnih, nekakšnih odtenkov kože. Te torej kar same poskrbijo za zanimivo kombinacijo, ki lepo popestri začetek sezone pod nasadom vrtnic ali drugih grmovnic, ki se olistajo v drugi polovici pomladi. Čez poletje je listne mase toliko, da delujejo kot zeleni pokrov, ki pod poletnim dogajanjem čaka na naslednjo eksplozijo barve v marcu in aprilu.
Bolj na okroglo
Na mestih, kjer imamo polsenčne lege in zmerno vlažna tla, si lahko omislimo zelo lepo kombinacijo vijoličnih obloglavih jegličev, P. denticulata, in katere izmed nižjih sort narcis. Če izbiramo med zlato rumenimi, bomo dobili bolj topel in kontrasten učinek, če izberemo bele ali pastelno rumene, pa bo učinek bolj nežen, umirjen.
Dodajmo kakšno čebulnico
Zelo lep pomladni učinek pod večjim listopadnim drevjem dosežemo s sajenjem navadne trobentice in drugih rožnatih do vijoličnih vrst in sort. Te bodo pomladno preprogo same nadgradile z več odtenki v obliki križanja in spontanega sejanja. Poleg votlih petelinčkov v umazano rožnati barvi dajo poseben poudarek modro-bele velike snežne modrice, Chionodoxa luciliae. Vse naštete pustimo, da se same razmnožijo in ustvarjajo zelo naravno podobo na naši vrtni trati.
