V nestrpnem pričakovanju pomladi so naše misli že polne bujnih prizorov barvitih tulipanov, bahavih narcis, opojnih hijacint pa belih preprog zvončkov in pretežno vijoličastih žafranov. Če odmislimo še kakšno divjo cvetlico, kot je pasji zob, se tu nekje naš pogled počasi ustavi. Če se vaše zenice ne razširijo le ob najbolj žarečih barvah, so zagotovo tudi logarice dobile posebno mesto v vašem srcu.
Rod logaric sploh ni skromen, poznamo kar lepo število vrst in sort teh pomladnih rastlin. Zanje so značilni gomolji, iz katerih poženejo pokončno bolj ali manj olistano steblo. Cvetovi so posebna zgodba. Čeprav so si po obliki zelo podobni, pa barvna paleta prinaša nekaj drugačnega, posebnega, tiste odtenke, ki jih zaman iščemo pri drugih vrstah, in celo vzorce brez primere.
V domačih logih
Ravno naša samonikla močvirska logarica ali močvirski tulipan - slednje se verjetno nanaša na cvet, ki res spominja na tulipan, le da kimajoče ogleduje floro pod seboj in ne pozdravlja sonca na nebu kot pravi tulipani - je ena bolj zanimivih predstavnic. Cvet je zamolkle bordo barve in posut s posebnim vzorcem, ki spominja na šahovnico.
V naravnih populacijah dokaj zlahka najdemo tudi rožnate in bele različke, ki še dodatno popestrijo videz travišč. Je pa ne najdemo tako zlahka, saj je zaradi ranljivih in izginjajočih habitatov, to so vlažni travniki in delno tudi svetli gozdovi, izginjajo kot ledenik v Alpah.
Najbolj znano veliko nahajališče je Ljubljansko barje, v manjših populacijah pa jo srečamo še marsikje, kjer ne manjka vlage. Za večino čebulnic velja, da ne marajo zastajajoče vode, a ta se ravno obratno - najbolje počuti tam, kjer tla niso nikoli suha - še več, če je kratkotrajno poplavljena, ji je še bolje.
Vsako jesen so gomolji močvirske logarice na voljo v vrtnarijah, semenarnah in drugod, zato naj vam ne pade na pamet, da bi jo šli izkopavat v naravo! Na vrtu se navadno presenetljivo dobro počuti tudi brez vlažnih razmer, najbolje ji je pod listavci, kjer je poleti malce hladneje, spomladi, ko zacveti, pa se lahko nemoteno nastavlja soncu.
Cvet za cesarja
Pravzaprav tudi med logaricami najdemo zelo bahavo vrsto z žareče obarvanimi in nasploh vpadljivimi cvetovi. To je cesarski tulipan, Fritillaria imperialis, ki na visokem krepkem steblu razvije gost sklop več rumenih, oranžnih ali rdečih cvetov. Velik gomolj ima izrazit vonj, ki smrdi celo voluharju, zato nekateri te logarice uporabljajo v bran pred njim.
Cesarski tulipan smrdi celo voluharju
Včasih po sajenju še ne zacvetijo, potrebujejo kašno dodatno sezono, da se okrepijo, zato nikar ne obupajte že prvo leto. Ker so precej visoki, zrastejo do 70 centimetrov, jih lahko sadimo med tulipane in narcise ter tako ustvarimo dva sloja cvetočega dogajanja. Glede tal niso pretirano zahtevne, le voda ne sme zastajati, nasploh pa imajo rade bolj rahlo in zračno zemljo.
Črno, rjavo, čudno
Prave posebnice pa so številne vrste in sorte, katerih barvo cvetov je zelo težko opisati. Včasih se zdi, da imamo opravka z bordo barvo, ampak ima cvet voščeni poprh in v jasnem dnevu se modrina neba odseva v poprhu in cvet deluje temno vijolično, spet drugič skoraj črno … Take so drobne botanične vrste, kot so F. uva-vulpis, F. michailovskyi in višja F. persica, ki je na voljo tudi v bledo rumeni različici. Vse te sadimo v čim bolj odcedna tla, saj nam bodo pozimi hitro zamerile preveč gline in vlage v tleh. Če ne gre drugače, jim ob sajenju v jamico nasujmo konkretno plast peska, bolje to kot nič. In kaj naj počnemo s temi temnimi "lepoticami" na vrtu? Te nikakor niso za vsak okus, se da pa z njimi pričarati zelo posebne pomladne prizore. Jaz sem jh na vrtu skombiniral s temnolistno sorto svetilke, Actaea Pink Spike in skupaj z mareličnimi tulipani nastane res posebna zgodba. Lepo se podajo tudi v mešanico rožnatih in belih tulipanov ali pa v zasaditve v pretežno rdečih in oranžnih odtenkih. Vsekakor zahtevajo malce več razmisleka in morda tudi izkušenj, kot če se vdamo rdeče-rumenemu partnerstvu velikocvetnih tulipanov.
