V človeški naravi je, da lastna prepričanja razumemo kot nekaj resničnega in koristnega. Nihče ne bi svoje glave zamenjal za drugo, čeprav vemo, da so drugi pametnejši, uspešnejši, lepši, bogatejši ... Prepričani smo, da je naša glava najboljša, čeprav ne vemo, zakaj - razen dejstva, da je naša. Na podoben način smo prepričani o marsičem, ne da bi poznali prave razloge. Prepričanja niso znanje, ne gradimo jih iz spoznane resnice, ampak iz prepričanj drugih, iz zaupanja, vere in tudi poslušnosti avtoriteti.
Prepričanja v glavnem niso izvorno naša: so vsiljena (privzgojena) in prevzeta. Od spočetja so nam jih vsajali starši in druge pomembne (avtoritetne) osebe, ki smo jim verjeli in zaupali. Da so prav te osebe vredne zaupanja, so nas ravno tako prepričali drugi. Vsajena, vsiljena in prevzeta prepričanja negujemo kot svoja, se z njimi poistovetimo. Teh prepričanj ne preizkušamo, o njih ne dvomimo, ne iščemo potrditev. Tudi o potrditvi prepričanj ne dvomimo, ne iščemo skritih namer, argumentov, dokazov. Vsaka potrditev je hkrati utrditev pravilnosti naših prepričanj. Prepričanja so pomemben del naše psihofizične strukture. Na podlagi prepričanj sprejemamo odločitve, razsojamo, presojamo, vrednotimo, predpostavljamo, pričakujemo, odločamo ...
Prepričanje je neustvarjalno
Ker svoja prepričanja doživljamo kot sebe, vsak poskus, da bi nam kdo ponudil svoja prepričanja, sprejmemo kot osebni napad in se pred njimi začnemo braniti. Vsak nasprotnik naših prepričanj postane naš nasprotnik. Tako se preneha pogovor o vsebini prepričanj in razlogih zanje ter začnejo medosebni spori. Drug drugega imamo za vsiljivega, agresivnega, konfliktnega in vsak sebe za pravičneža. Pogosto slišimo: "Nihče me ne bo prepričal!" In to razumemo kot trdnost značaja, vztrajnost, neomajnost, v resnici pa s tem prikrivamo negotovost in strah. Prepričanje je najbolj neustvarjalna in nesvobodna misel.
Ali smo ljudje zmožni delovati brez prepričanj, o stvareh premišljevati znova, s svežim in neobremenjenim umom odkrivati nove stvari? Smo zmožni delovati brez spomina, pozabiti na vsa prepričanja, na vse znano? Spreminjanje in opuščanje prepričanj je začetek vsakega osebnostnega razvoja, rasti, dozorevanja in osvobajanja. Ni večje svobode, kot je osvobojenost od prepričanj. Svobodni ljudje nimajo prepričanj. Imajo znanje.
Tako je na vseh področjih življenja in delovanja, tudi pri prehrani ter prepričanjih, kaj je zdravo, naravno in dobro. Tako delujemo (skoraj) vsi, tudi velika večina znanstvenikov in strokovnjakov, politikov, učiteljev, novinarjev ... Prof. dr. Colin T. Campbell je to lepo opisal: ko je svoje ugotovitve o rakotvornosti živalskih beljakovin delil z mnogimi najboljšimi in najbolj kritičnimi znanstveniki z najuglednejših inštitucij (Harvard, Berkeley, Cornell, Emory, Yale, Duke, NIH itd.), ni bil deležen nobenih kritik glede vsebine raziskav, a so vseeno vztrajali pri svojih prehranskih prepričanjih oziroma navadah, ki so pogosto močnejše od znanja.
Redukcionistična nutricionistika, podprta s prehransko industrijo, ustvarja in krepi prepričanje, da je hrana živalskega porekla nujna in nenadomestljiva za zdravje ljudi, kar sproža samoobrambne mehanizme, nestrpnost in agresivnost do tistih, ki trdijo drugače. Nedokazane trditve, da smo naravno vsejedi in da smo na sedanji stopnji razvoja zaradi hrane živalskega izvora, utrjujejo prepričanja, da so nasprotniki uživanja te hrane nasprotniki našega zdravja in napredka.
Sledimo ne samo lastnim prepričanjem, ampak tudi lastnim interesom. To je naravno. Na neki stopnji družbenega razvoja je skupina začela proizvajati hrano za druge. Preprosta, dogovorjena in sprejemljiva delitev dela. Prezrli smo, da bodo tisti, ki smo jim prepustili skrb za hrano, naravno skrbeli predvsem za svoj interes, torej dobiček, ne glede na to, ali bo namenjen investicijam ali lastnikom. Tako smo vzpostaviti sistem, ki sam po sebi generira in postavlja pravila obnašanja ter ima moč samoobnove in samoregulacije, usmerjanja, motiviranja in kaznovanja. Jedro tega sistema je v nas samih, v naši zavesti, naši naravi.
Dogajanja si logično sledijo. Konkurenca med proizvajalci hrane in želja po dobičku sta vplivali na razvoj novih tehnologij, odkrivanje novih tehnik in kemičnih sestavin, s katerimi so izboljšali obstojnost, videz in okus hrane.
Država ima nalogo in moč
Celovit vpliv prehranskega sistema si težko predstavljamo. Ne gre zgolj za vpliv na konkretne študije, konkretne znanstvenike, ne gre samo za lobiranje pri državnih organih glede dovoljenj, davkov, sprejemanja smernic in podobnega. Ne gre zgolj za vpliv na medije in znanstvene revije. Sistem najbolj pogubno vpliva na naša prepričanja, našo podzavest. Obstoječi sistem prehranjevanja odločilno oblikuje naša prehranska prepričanja (navade) na mnoge učinkovite načine: od šolskega sistema, državnih in paradržavnih organov, nastopov prehranskih strokovnjakov v medijih, reklamnih sporočil do oblikovanja interesnih skupin ... Sistem gradi in utrjuje prepričanja državljanov, da je treba verjeti sistemu, prehransko neizobraženi ljudje pa temu slepo sledijo.
Država ima nalogo in moč, da državljanom zagotovi objektivne, celovite informacije o hrani, a te moči ne izkoristi. Državni organ, kot je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ščiti interese pridelovalcev hrane, ki jih po logiki stvari ne zanima naše zdravje. Zatorej ne preseneča, da dovoljuje tako enostransko, nekritično, nestrokovno in za zdravje državljanov škodljivo objavljanje enostranskih, necelovitih strokovnih prispevkov, v katerih avtorji zamolčijo pomembne lastnosti izbranih živil in z drugimi manipulirajo, kar škoduje našemu zdravju. Skrb vzbuja tudi delovanje ministrstva za zdravje in Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Kako naj prehransko neizobražen državljan ne bi verjel tem institucijam in tako oblikoval ali utrjeval svojih prepričanj?
Izhajajoč iz dejstva, da o prehrani vemo zelo malo ali skoraj nič, menim, da se je treba o prehranjevanju učiti znova in pri tem biti zelo kritičen do preteklih in sedanjih prehranskih navad. In tudi do prehranskih nasvetov strokovnjakov. Vsako učenje se začne z opazovanjem obstoječega in pripravljenostjo na spremembe. Ne glede na to, katero hrano uživamo, ne bi smeli iskati potrditve, da je ta hrana prava, ampak bi morali iskreno prisluhniti ter dobro premisliti o idejah, da hrana, ki nam godi in smo je navajeni, morda ni koristna.
Vsak molk o škodljivih posledicah hrane in vsaka manipulacija z njenimi izoliranimi sestavinami je manipulacija z našimi prepričanji, našimi navadami in našimi življenji. Vsako manipuliranje z resnico je pravzaprav manipuliranje z nami, saj omejuje naše zmožnosti preseganja delovanja na podlagi obstoječih prepričanj ter preprečuje delovanje na podlagi celovitega znanja.
