Mariborčan, ki so se ga še Kitajci bali

Rojen na novega leta dan 1955 je Miran Savnik namizni tenis začel igrati pri desetih letih, ko ga je oče Slavko vpisal v Železničarski namiznoteniški klub (ŽNTK) Maribor. "Treningi so bili v baraki ob naselju Železničarska kolonija, pozneje smo se preselili pod tribuno stadiona NK Železničar ob Tržaški cesti, po izgradnji dvorane Tabor pa vanjo. Namiznoteniško me je vzgojil Cveto Frank. Treniral sem zelo zagnano in temu ustrezni so bili tudi rezultati. Bil sem slovenski pionirski prvak, nato dvakrat slovenski mladinski prvak in enkrat jugoslovanski mladinski prvak," se spomni Savnik.

Da je na dobri poti, da se razvije v vrhunskega igralca, je dokazal v sezoni 1970/71, ko je z ekipo ŽNTK Maribor, za katero so igrali še Danilo Klinger, Zoran Milovanovič in Andrej Lukeš, osvojil naslov mladinskega prvaka Jugoslavije in tega ubranil v naslednji sezoni, ko so bili njegovi soigralci Klinger, Danilo Cajnkar in Robert Miglar.

Z odličnimi igrami si je Savnik izboril mesto v mladinski reprezentanci Jugoslavije, ki je leta 1972 nastopila na evropskem mladinskem prvenstvu v danskem mestu Vejle. Prvenstvo se je začelo v prvih avgustovskih dneh, v reprezentanci pa je ob Savniku nastopil tudi Danilo Klinger. Čeprav je Savnik tistega leta osvojil naslov jugoslovanskega mladinskega prvaka, na Danskem ni veljal za favorita. Na prvenstvo je odpotoval z željo, da prikaže najboljše igre in potrdi razkošno nadarjenost. Da bi lahko bil presenečenje prvenstva, so pokazale ekipne tekme, saj je bil daleč najboljši mož naše izbrane vrste. Toda njegove odlične igre niso bile dovolj, da bi se ekipa potegovala za kolajne, je pa z njimi opozoril tekmece, da morajo v dvojicah in posamični konkurenci računati nanj. "V dvojicah sem igral z Zoranom Kosanovićem, Klinger z Lučićem, dvojici sta se prebili v polfinale, a izgubili dvoboja in osvojili bronasti kolajni," razloži Savnik. Sledili so posamični dvoboji. Medtem ko se Klinger, Lučić in Kosanović niso prebili med najboljše, je Savnik nizal zmage kot po tekočem traku.

Evropski mladinski prvak

Savnik se mladinskega evropskega prvenstva še dobro spomni. "Da sem bil nanj dobro pripravljen, so potrdile igre v ekipnem tekmovanju. V prvem krogu sem bil prost, v drugem sem že bil na robu poraza proti nizozemskemu prvaku Lingenomu, ki je pri vodstvu z 1:0 v nizih v drugem vodil z 20:18, potreboval je le eno točko in spravil bi me med gledalce. Toda s skrajno koncentracijo mi je uspelo najprej izenačiti, nato sem po veliki borbi odločil drugi niz sebi v prid, v tretjem pa nisem več dovolil presenečenja. Nato sem premagal švedskega prvaka Hoelfstroma, v četrtfinalu Francoza Martina in se v polfinalu spoprijel s Čehom Ovčarikom. Igre nisem začel najbolje, hitro sem izgubil prvi niz, v nadaljevanju pa se mi je odprlo in izločil sem ga. Pred finalnim dvobojem nihče ni pričakoval, da bi lahko ugnal branilca naslova evropskega prvaka, ruskega reprezentanta Strokatova. Pred začetkom dvoboja sem slutil, da je to moja velika priložnost. V odločilnem dvoboju sem pred 1500 gledalci dal vse od sebe in se 13. avgusta, torej pred pol stoletja, po zmagi z 21:19, 21:15, veselil sijajnega uspeha," se spominja Miran Savnik in tudi tega, da je bil po vrnitvi v Maribor deležen prisrčnega sprejema in številnih čestitk, ki so prihajale na klubski in na njegov naslov.

Tudi Kitajcu vzel mero

Po imenitnih dosežkih v mladinski konkurenci si je Savnik izboril mesto v jugoslovanski članski reprezentanci, v kateri je bil soigralec dveh tedaj evropskih in svetovnih asov tega športa, Dragutina Šurbka in Antuna Stipančića, pa odličnih Zlatka Čordaša, Milivoja Karakaševića, Zorana Kosanovića. "To so bili sijajni igralci, ponosen sem bil, da sem z njimi lahko igral v reprezentanci. Z njo sem leta 1974 osvojil bronasto ekipno kolajno na evropskem prvenstvu v Novem Sadu in leta 1975 srebrno ekipno kolajno na svetovnem prvenstvu v Kalkuti, če omenim le dva največja ekipna dosežka. V posamični konkurenci sem najbolj odmevno zmago na svoji športni poti dosegel prav tako v Kalkuti, ko sem za uvrstitev med 16 najboljših igralcev svetovnega prvenstva izločil enega od favoritov prvenstva, tedanjega kitajskega prvaka Li Chen Skiha. Žal sem v nadaljevanju prvenstva s slabšim nastopom zapravil imenitno priložnost za še večji uspeh," je razložil Savnik, ki je bil tudi petkrat slovenski članski prvak in igral v dveh finalih jugoslovanskega članskega prvenstva, a obakrat klonil proti Milivoju Karakaševiću. "Na svetovni lestvici sem bil najvišje na 32. mestu, premagoval sem tudi igralce, ki so bili na njej višje uvrščeni, kar mi je bilo v posebno zadovoljstvo."

Uspešen tudi kot trener

Svoje bogato znanje je Miran Savnik po končani igralski poti leta 1989 v mariborskem klubu začel razdajati kot trener. Prvi naslov ekipnega državnega prvaka je z ŽNTK Maribor osvojil leta 2001, nato ekipo popeljal do še štirih zaporednih naslovov in dveh pokalnih lovorik. "Na vse naslove sem zelo ponosen," pove Savnik, ki je v mariborskem klubu med drugim treniral kopico odličnih igralcev, denimo reprezentante Gregorja Komca, Saša Lasana, Gregorja Škafarja, Zvonka Plohla, Gregorja Zafošnika, tujce, Kitajca Šigang Janga, Slovaka Erika Ilaša in Martina Jaslovskega, Rusa Dimitrija Kriuškina, Romuna Romulisa Revisza ... Toda leta 2007 je prišlo v klubu do nesoglasij, kratko pa je potegnil Savnik - ostal je brez službe. "Ko sem nehal igrati, so se začele pojavljati težave v vratu in zdravniški pregledi so pokazali, da imam poškodovana vretenca. Bolečine so bile iz leta v leto hujše, zaradi česar na treningih nisem bil sposoben, da bi z igralci treniral z loparjem v rokah. To je očitno bil poglavitni razlog za nesoglasja z vodstvom kluba, ki so hkrati pomenila moje slovo od namiznega tenisa," je pojasnil športnik Maribora za leti 1973 in 1974.

V domu se dobro počuti, toda ...

Po očetovi smrti je Miran Savnik ostal sam z mamo. "V družinski hiši na Teznem in okoli nje je bilo veliko dela, ki ga mama in jaz nisva zmogla, zato sva se pred dvema mesecema odločila, da se preseliva v dom starejših občanov SeneCura v občini Hoče - Slivnica. Živeti doma, v svoji hiši, je povsem nekaj drugega kot živeti v domu, čeprav se tudi v domu dobro počutim. Osebje je prijazno, hrana je okusna, pogrešam pa več stikov s prijatelji. Občasno naju obiščejo sorodniki po mamini strani. Prostega časa imam v izobilju, najraje si ogledam kakšne zanimive televizijske oddaje, predvsem športne, tudi berem rad. Čeprav sem prestal operacijo na vratu, bolečine ne pojenjajo, zdi se mi, da so iz dneva v dan hujše," se priduša nekdanji odlični športnik, ki je dobil veliko priznanj za svoje športne dosežke, tudi Bloudkovo plaketo.