Stefanova ulica
Leta 1951 so novo ulico na Studencih poimenovali Stefanova ulica. Jožef Stefan, tudi Štefan (1835-1893), fizik, je leta 1857 opravil profesorski izpit iz matematike in fizike ter začel poučevati na eni od dunajskih realk in hkrati predavati študentom farmacije eksperimentalno fiziko. Leta 1863 je na dunajski univerzi postal tedaj najmlajši redni profesor v Avstriji. Leta 1865 je postal še direktor fizikalnega inštituta FF in redni član AZ. Raziskoval je vsa področja tedanje fizike ter bil enako uspešen pri eksperimentalnem in teoretičnem delu, ki ju v fiziki tedaj še niso ostro ločevali. V zrelih letih se je najbolj posvečal elektrodinamiki, ves čas pa je raziskoval termodinamiko, v kateri je dosegel največje uspehe.
Prvi je uspešno izmeril prevajanje toplote v plinih. Izdelal je posebno napravo, s katero je 1872 določil toplotno prevodnost zraka, 1875 pa je izmeril in primerjal take vrednosti pri različnih plinih. Poskusi s prevajanjem toplote v plinih so mu omogočili nova spoznanja. Posvetil se je raziskavam, kako segreta telesa oddajajo toploto s sevanjem in se pri tem ohlajajo. Pri tem so do tedaj uporabljali zakon, ki sta ga 1817 postavila na podlagi merjenj Dulong in Petit. Kljub pomanjkljivim predpostavkam in napakam pri merjenjih je dobil pravi rezultat ter tako leta 1879 odkril zakon narave, ki je dobil ime po njem. Velja pa le za črno telo, ki vso vpadlo svetlobo absorbira in pri dani temperaturi seva najmočneje od vseh teles.
Stefanov zakon se je začel uveljavljati šele po tem, ko ga je njegov učenec L. Boltzmann leta 1884 izpeljal na podlagi termodinamičnega premisleka (zato se uporablja tudi poimenovanje zakona po obeh fizikih). Stefan je v zakonu določil koeficient, ki je po njem dobil ime Stefanova konstanta. Z zakonom je ugotovil temperaturo Sončevega površja okoli 5500 °C in tako dobil prvo smiselno vrednost. Kot član komisije je od 1872 sodeloval v pripravah na leta 1876 uvedeni dekadni merski sistem z osnovnima enotama meter in kilogram. Leta 1883 je bil med ustanovitelji avstrijskega elektrotehniškega društva in med letoma 1883 in 1886 njegov prvi predsednik. Stefan velja za najpomembnejšo osebnost slovenske fizike v preteklih obdobjih. Skupaj s sodobnikom J. J. Loschmidtom in naslednikom L. Boltzmannom je utemeljitelj dunajske fizikalne šole, ki si je s to trojico pridobila svetovni ugled.
Stegenškova ulica
Leta 1932 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Stegenškova ulica. Ker ni bilo ob njej nobenih hiš, je Nemci po okupaciji leta 1941 niso poimenovali. Z izgradnjo novih stanovanjskih blokov ob Vrbanski cesti je ulica izginila, zato so jo leta 1968 ukinili. Istega leta so novo ulico v Pekrah poimenovali Stegenškova ulica.
Avguštin Stegenšek (1875-1920), teolog in umetnostni zgodovinar, je po končanem študiju teologije v Mariboru leta 1899 in arheologije in umetnostne zgodovine v Rimu leta 1902 deloval kot suplent na bogoslovju v Mariboru, nato je bil profesor za cerkveno zgodovino in cerkveno pravo, predaval pa je tudi umetnostno zgodovino. Leta 1909 ga je Centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju imenovala za častnega konservatorja na Štajerskem (okraji Brežice, Celje, Konjice, Slovenj Gradec). Velja za pionirja slovenske umetnostne zgodovine in je začetnik slovenske spomeniške topografije.
V okviru posebne knjižne zbirke Cerkveni spomeniki lavantinske škofije je izdal knjigi Dekanija Gornjegrajska (1905) in Konjiška dekanija (1909), v katerih je smotrno predstavljeno spomeniško gradivo izčrpno dopolnil tudi z ikonografskega vidika. Osnoval je prvo slovensko umetnostno glasilo Ljubitelj krščanske umetnosti (1914). Zgodovinske in umetnostnozgodovinske razprave je objavljal v Voditelju v bogoslovnih vedah in v Časopisu za zgodovino in narodopisje.
{api_embed_photo}719899{/api_embed_photo}
Stephensonova ulica
Leta 1899 so novo ulico v Železničarski koloniji v Magdalenskem predmestju poimenovali Stephenson Gasse (Stephensonova ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Stefensonova ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 jo začasno ponovno poimenujejo Stephenson Gasse, nato pa jo še isto leto preimenujejo v Diesel Gasse (Dieslova ulica) po nemškem konstruktorju avtomobilov Rudolfu Dieslu (1858-1913), ki je leta 1896 razvil dizelski motor. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Stephensonova ulica.
Georg Stephenson (1781-1848), angleški inženir in izumitelj, je leta 1814 konstruiral prvo za obratovanje sposobno lokomotivo. Med letoma 1821 in 1825 je načrtoval gradnjo prve angleške železniške proge od Stocktona do Darlingtona. Leta 1823 je ustanovil tovarno lokomotiv.
Sternenova ulica
Leta 1965 so novo ulico na Studencih poimenovali Sternenova ulica. Matej Sternen (1870-1949), slikar, risar, grafik in restavrator, si je že med študijem služil denar z risanjem, kopiranjem in portretiranjem. Leta 1899 je odšel v šolo A. Ažbeta v München in ostal tam do učiteljeve smrti 1905. Do 1914 je pozimi večinoma živel in delal v Münchnu, poleti pa v Ljubljani, kjer sta z Jakopičem v letih 1907 do 1908 vodila zasebno slikarsko šolo. Med prvo svetovno vojno je na fronti in v zaledju delal kot risar, fotograf in restavrator. Po vojni je bil najprej honorarni, od leta 1924 do začetka druge svetovne vojne pa redni učitelj risanja na oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete v Ljubljani. Sternen je eden izmed štirih slovenskih impresionistov, a to v grobem velja samo za opus iz časa med letoma 1904 in 1911.
Že prva dela kažejo njegovo veliko risarsko veščino, na katero je prisegal vse življenje. Motivno je bil predvsem slikar človeškega telesa, zanimala sta ga akt in barvno zahtevna draperija, naslikal je veliko portretov in avtoportretov. Znanih je okoli 300 oljnih slik, vendar jih je naslikal več. Ukvarjal se je tudi z grafiko (litografija, barvna monotipija). Imel je veliko tehnično znanje na področju stenskega slikarstva in je prevzemal samostojna freskantska dela, poslikal je prezbiterij trnovske cerkve v Ljubljani (1901), najbolj znana je poslikava na obokih frančiškanske cerkve v Ljubljani (1934-1936), freske v grajski kleti v Mariboru (1939-1940) so preslikane.
Sternen je bil vodilni slovenski restavrator. Najprej je delal za dunajsko Centralno komisijo za varstvo spomenikov, nato za Spomeniški urad oziroma za Zavod za spomeniško varstvo in za Narodno galerijo v Ljubljani. Restavriral je mnoge najpomembnejše slikarske spomenike (Sv. Primož nad Kamnikom, Muljava, Kamni Vrh pri Ambrusu, Božakovo, Gosteče, Vrzdenec, Celjski strop, Stična, Turnišče, Vitanje, Laibov oltar, Grm v Novem mestu, Gracarjev turn, Mošnje, Maršiči). Večkrat je delal tudi na Hrvaškem, predvsem v Dalmaciji (Rab, Martinščica, Šibenik, Ston na Pelješcu).
{api_embed_photo}720187{/api_embed_photo}
Leta 1951 so novo ulico na Studencih poimenovali Stefanova ulica. Jožef Stefan, tudi Štefan (1835-1893), fizik, je leta 1857 opravil profesorski izpit iz matematike in fizike ter začel poučevati na eni od dunajskih realk in hkrati predavati študentom farmacije eksperimentalno fiziko. Leta 1863 je na dunajski univerzi postal tedaj najmlajši redni profesor v Avstriji. Leta 1865 je postal še direktor fizikalnega inštituta FF in redni član AZ. Raziskoval je vsa področja tedanje fizike ter bil enako uspešen pri eksperimentalnem in teoretičnem delu, ki ju v fiziki tedaj še niso ostro ločevali. V zrelih letih se je najbolj posvečal elektrodinamiki, ves čas pa je raziskoval termodinamiko, v kateri je dosegel največje uspehe.
Prvi je uspešno izmeril prevajanje toplote v plinih. Izdelal je posebno napravo, s katero je 1872 določil toplotno prevodnost zraka, 1875 pa je izmeril in primerjal take vrednosti pri različnih plinih. Poskusi s prevajanjem toplote v plinih so mu omogočili nova spoznanja. Posvetil se je raziskavam, kako segreta telesa oddajajo toploto s sevanjem in se pri tem ohlajajo. Pri tem so do tedaj uporabljali zakon, ki sta ga 1817 postavila na podlagi merjenj Dulong in Petit. Kljub pomanjkljivim predpostavkam in napakam pri merjenjih je dobil pravi rezultat ter tako leta 1879 odkril zakon narave, ki je dobil ime po njem. Velja pa le za črno telo, ki vso vpadlo svetlobo absorbira in pri dani temperaturi seva najmočneje od vseh teles.
Stefanov zakon se je začel uveljavljati šele po tem, ko ga je njegov učenec L. Boltzmann leta 1884 izpeljal na podlagi termodinamičnega premisleka (zato se uporablja tudi poimenovanje zakona po obeh fizikih). Stefan je v zakonu določil koeficient, ki je po njem dobil ime Stefanova konstanta. Z zakonom je ugotovil temperaturo Sončevega površja okoli 5500 °C in tako dobil prvo smiselno vrednost. Kot član komisije je od 1872 sodeloval v pripravah na leta 1876 uvedeni dekadni merski sistem z osnovnima enotama meter in kilogram. Leta 1883 je bil med ustanovitelji avstrijskega elektrotehniškega društva in med letoma 1883 in 1886 njegov prvi predsednik. Stefan velja za najpomembnejšo osebnost slovenske fizike v preteklih obdobjih. Skupaj s sodobnikom J. J. Loschmidtom in naslednikom L. Boltzmannom je utemeljitelj dunajske fizikalne šole, ki si je s to trojico pridobila svetovni ugled.
Stegenškova ulica
Leta 1932 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Stegenškova ulica. Ker ni bilo ob njej nobenih hiš, je Nemci po okupaciji leta 1941 niso poimenovali. Z izgradnjo novih stanovanjskih blokov ob Vrbanski cesti je ulica izginila, zato so jo leta 1968 ukinili. Istega leta so novo ulico v Pekrah poimenovali Stegenškova ulica.
Avguštin Stegenšek (1875-1920), teolog in umetnostni zgodovinar, je po končanem študiju teologije v Mariboru leta 1899 in arheologije in umetnostne zgodovine v Rimu leta 1902 deloval kot suplent na bogoslovju v Mariboru, nato je bil profesor za cerkveno zgodovino in cerkveno pravo, predaval pa je tudi umetnostno zgodovino. Leta 1909 ga je Centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju imenovala za častnega konservatorja na Štajerskem (okraji Brežice, Celje, Konjice, Slovenj Gradec). Velja za pionirja slovenske umetnostne zgodovine in je začetnik slovenske spomeniške topografije.
V okviru posebne knjižne zbirke Cerkveni spomeniki lavantinske škofije je izdal knjigi Dekanija Gornjegrajska (1905) in Konjiška dekanija (1909), v katerih je smotrno predstavljeno spomeniško gradivo izčrpno dopolnil tudi z ikonografskega vidika. Osnoval je prvo slovensko umetnostno glasilo Ljubitelj krščanske umetnosti (1914). Zgodovinske in umetnostnozgodovinske razprave je objavljal v Voditelju v bogoslovnih vedah in v Časopisu za zgodovino in narodopisje.
Stephensonova ulica
Leta 1899 so novo ulico v Železničarski koloniji v Magdalenskem predmestju poimenovali Stephenson Gasse (Stephensonova ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Stefensonova ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 jo začasno ponovno poimenujejo Stephenson Gasse, nato pa jo še isto leto preimenujejo v Diesel Gasse (Dieslova ulica) po nemškem konstruktorju avtomobilov Rudolfu Dieslu (1858-1913), ki je leta 1896 razvil dizelski motor. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Stephensonova ulica.
Georg Stephenson (1781-1848), angleški inženir in izumitelj, je leta 1814 konstruiral prvo za obratovanje sposobno lokomotivo. Med letoma 1821 in 1825 je načrtoval gradnjo prve angleške železniške proge od Stocktona do Darlingtona. Leta 1823 je ustanovil tovarno lokomotiv.
Sternenova ulica
Leta 1965 so novo ulico na Studencih poimenovali Sternenova ulica. Matej Sternen (1870-1949), slikar, risar, grafik in restavrator, si je že med študijem služil denar z risanjem, kopiranjem in portretiranjem. Leta 1899 je odšel v šolo A. Ažbeta v München in ostal tam do učiteljeve smrti 1905. Do 1914 je pozimi večinoma živel in delal v Münchnu, poleti pa v Ljubljani, kjer sta z Jakopičem v letih 1907 do 1908 vodila zasebno slikarsko šolo. Med prvo svetovno vojno je na fronti in v zaledju delal kot risar, fotograf in restavrator. Po vojni je bil najprej honorarni, od leta 1924 do začetka druge svetovne vojne pa redni učitelj risanja na oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete v Ljubljani. Sternen je eden izmed štirih slovenskih impresionistov, a to v grobem velja samo za opus iz časa med letoma 1904 in 1911.
Že prva dela kažejo njegovo veliko risarsko veščino, na katero je prisegal vse življenje. Motivno je bil predvsem slikar človeškega telesa, zanimala sta ga akt in barvno zahtevna draperija, naslikal je veliko portretov in avtoportretov. Znanih je okoli 300 oljnih slik, vendar jih je naslikal več. Ukvarjal se je tudi z grafiko (litografija, barvna monotipija). Imel je veliko tehnično znanje na področju stenskega slikarstva in je prevzemal samostojna freskantska dela, poslikal je prezbiterij trnovske cerkve v Ljubljani (1901), najbolj znana je poslikava na obokih frančiškanske cerkve v Ljubljani (1934-1936), freske v grajski kleti v Mariboru (1939-1940) so preslikane.
Sternen je bil vodilni slovenski restavrator. Najprej je delal za dunajsko Centralno komisijo za varstvo spomenikov, nato za Spomeniški urad oziroma za Zavod za spomeniško varstvo in za Narodno galerijo v Ljubljani. Restavriral je mnoge najpomembnejše slikarske spomenike (Sv. Primož nad Kamnikom, Muljava, Kamni Vrh pri Ambrusu, Božakovo, Gosteče, Vrzdenec, Celjski strop, Stična, Turnišče, Vitanje, Laibov oltar, Grm v Novem mestu, Gracarjev turn, Mošnje, Maršiči). Večkrat je delal tudi na Hrvaškem, predvsem v Dalmaciji (Rab, Martinščica, Šibenik, Ston na Pelješcu).
