Stiplovškova ulica
Leta 1968 so novo ulico v Počehovi poimenovali Stiplovškova ulica. Franjo Stiplovšek (1898-1963), slikar in grafik, je v letih 1921 do 1922 obiskoval umetno obrtno šolo na Dunaju. Med letoma 1923 in 1924 je študiral slikarstvo na akademiji v Zagrebu. Od leta 1941 do 1953 je služboval kot profesor risanja na meščanski šoli oziroma gimnaziji v Krškem. Leta 1949 je postal upravnik, leta 1953 pa ravnatelj Posavskega muzeja v Brežicah. Njegova umetnost temelji na risarski preciznosti in plastični modelaciji, slogovno je izhajal iz dediščine secesije in ekspresionizma. Leta 1924 je v ciklu lesorezov Stari Maribor - Ulice zlasti s svetlobnimi kontrasti ustvaril gledališko občuteno dramatično vzdušje, v ciklu Stari Maribor - Skriti kotički iz 1927 pa se je ekspresionistična intenzivnost že umirila v duhu plastične nove stvarnosti. Tej smeri pripada tudi jedro slikarskih del iz dvajsetih in tridesetih let, pozneje pa je v zasnovo vnašal več realističnih nadrobnosti in barvne svežine. Stiplovškova dela prevevajo občutja samote, otožne odmaknjenosti, pridušene trpkosti, romantične nostalgije in starožitne domačnosti, posebej vidne v motiviki naslikanih svetniških kipov.
{api_embed_photo}721519{/api_embed_photo}
Stolni vrh
V osemdesetih letih 20. stoletja so cesto v Košakih od Stolnega vrha proti Vodolam poimenovali po griču Stolni vrh (383 m), čez katerega poteka.
{api_embed_photo}721520{/api_embed_photo}
Stranska ulica
Leta 1930 so novo ulico v obliki narobe obrnjene črke T na Pobrežju zaradi njene nepomembnosti poimenovali Stranska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico razdelili na dva dela. Del ulice, ki je potekal v smeri sever-jug, so poimenovali Seiten Gasse (Stranska ulica), drugi del, ki pa je potekal v smeri vzhod-zahod, pa so preimenovali v Sperling Gasse (Vrabčeva ulica). Maja 1945 so obema deloma ulice vrnili ime Stranska ulica: prvi ulici Stranska ulica I in drugi ulici Stranska ulica II. Leta 1947 so del ulice, ki poteka v smeri sever-jug, poimenovali Stranska ulica, medtem ko so del, ki poteka v smeri vzhod-zahod, preimenovali v Ulica obnove.
{api_embed_photo}721521{/api_embed_photo}
Stražunska ulica
Leta 1937 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Stražunska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so ime le ponemčili v Straschun Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Stražunska ulica. Leta 1947 so ulico razdelili na dva dela, severni del je obdržal ime Stražunska ulica, južni del pa so preimenovali v Konšakovo ulico. Stražun je zadnji večji ostanek primestnih mariborskih gozdov. Danes je to parkovni gozd, ki naj bi bil namenjen vsakodnevnemu počitku in rekreaciji mestnega prebivalstva. Obdan je s stanovanjskimi četrtmi Tezna, Pobrežja in Brezja. Gozd je mešan, prevladujejo bukev, rdeči bor, hrast in gaber. Gozdne površine prepletajo tudi travniki. Skozi Stražun poteka lepo vidna stara ledenodobna struga reke Drave. Celotnemu območju pa dajejo pečat ostanki dravske ježe. V skrajnem zahodnem delu zavarovanega območja Stražuna pod Ptujsko cesto so številni izviri, ki se stekajo v Stražunski potok. Ker je Stražunski gozd razglašen za naravni spomenik, je v gozdu prepovedano spreminjati obstoječe kulture, steljarjenje, kurjenje ognja na mestih, ki niso za to določena, promet z vsemi vozili zunaj javnih površin.
Streliška cesta
Leta 1947 so staro glavno cesto skozi Spodnje Radvanje do Tržaške ceste poimenovali Streliška cesta, ker je vodila mimo starega, leta 1950 opuščenega vojaškega strelišča.
{api_embed_photo}721523{/api_embed_photo}
Stritarjeva ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Stritarjeva ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime najprej le ponemčili v Stritar Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Paul Ernst Gasse (Ulica Paula Ernsta) po nemškem pisatelju Paulu Ernstu (1866- 1933). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Stritarjeva ulica. Josip Stritar (1836-1923), pesnik, pripovednik, dramatik, literarni kritik in urednik, je bil med študijem klasične filologije na Dunaju domači učitelj v premožnih dunajskih družinah in je popotoval po Evropi. Med letoma 1870 in 1890 je bil prevajalec in nadzorni urednik slovenskega dela Državnega zakonika. Študij je končal leta 1874 in postal suplent na gimnaziji na Dunaju ter tam ostal do upokojitve 1901. V začetku leta 1923 se je preselil v Rogaško Slatino.
{infobox-quote_full}177651{/infobox-quote_full}
Prve pesmi (4 sonete) je objavil 1853 v Zgodnji danici. Obdobje od 1870 do 1880 je bilo zanj najbolj ustvarjalno. V pesmih se je delno odzival na čas, nekaj je priložnostnih pesmi, manj pa ljubezenskoizpovednih (sonetni venec Slovo, 1876). V ciklu Dunajski soneti I-III (1872) se je razmahnila njegova neprizanesljiva kritika družbe; neusmiljeno je obračunal s staroslovenci, cikla V solzni dolini (1870) in Raja (1876) ter Dunajske elegije (1876) so oster odziv na slovenske kulturne in politične razmere ter neprizadetost Evrope ob boju južnoslovanskih ljudstev proti Turkom. Velik del pesniškega opusa, ki je nastajal po 1899, je ostal v rokopisu oziroma je bil pozneje objavljen v izdajah I. Prijatelja (1919, cikel Doma) in Franca Serafima Šegule (1922).
Za zadnja desetletja Stritarjevega pesniškega ustvarjanja je značilno, da je veliko pisal za otroke in med letoma 1895 in 1906 izdal štiri knjige pesmi za mlade (Pod lipo, Jagode, Zimski večeri, Lešniki). Leta 1868 sta izšla kratka povest Svetinova Metka in odlomek iz romana Zorin, ki sta napovedala njegovo usmeritev v pripovedništvo. Zglede zanj je večinoma iskal v predromantičnem literarnem obdobju. Z Zorinom (1870), romanom v pismih, je na svojevrsten način izrazil svoje estetske poglede. Roman Gospod Mirodolski (1876) je zapozneli odsev župnika Wakefieldskega. Povest Sodnikovi (1878) je bila še najbližje realistični slogovno-nazorski usmeritvi, motivno pa je zajela aktualni družbenogospodarski položaj na Slovenskem. Objavil je tudi nekaj sentimentalnih, socialno obarvanih kratkih pripovedi (Priletnega samca sveti večer, Mož z mačico, 1879; Oče za sina, 1882) in kratkih satiričnih pripovedi (Triglavan iz Posavja, Pasji pogovori, 1870; Deveta dežela, 1878). Med pripovednimi spisi za mladino se je najbolj uveljavila povest Griški gospod (1895). V dramatiki se je odločil za komorno dramsko igro s snovjo iz sodobnega mestnega in kmečko-vaškega življenja. Svoj umetnostno-literarni in estetski nazor je predstavil in razlagal v številnih kritičnih spisih, najprej v eseju o Prešernu, v katerem je razmeroma zgodaj izpričal svoj pogled na razmerje do stvarnosti in umetnosti. Izhajal je iz disharmonije med idealom in resničnostjo, ki ima za posledico svetobolje. Človekovo težnjo po harmoničnosti lahko uresniči le umetnost, ki teži k popolnosti, zato ima izjemno poslanstvo in skladno s tem je to značilno tudi za ustvarjalca. V književnosti je zagovarjal načelo idealiziranja. Od srede sedemdesetih let je imel ob siceršnjem ostajanju pri svojih poglavitnih pogledih vse močnejši posluh za socialno in narodnotvorno naravnanost književnosti. Stritar je razmeroma močno vplival na sodobnike, zlasti s svetovljanstvom in estetsko izbrušenostjo pogledov na književnost. S svojim pisanjem in pogledi je ponudil model v svet odprtega duhovnega življenja in s tem skladne književne ustvarjalnosti. Njegovo leposlovje je specifičen primer pisanja, ki je zaznamovano z značilnostmi prehoda iz romantike v realizem.
Strma ulica (Limbuš)
Leta 1998 so odcep Lackove ceste proti jugu, do nove meje z naseljem Hrastje (leta 1998 so del naselja Hrastje priključili Limbušu), kjer se slepo konča, poimenovali Strma ulica.
Strma ulica (mesto)
Leta 1873 so staro ulico v Koroškem predmestju poimenovali Heu Gasse (Senena ulica) po vojaškem skladišču lesa in sena, ki je bilo zgrajeno leta 1842 na delu tako imenovane židovske zemlje (tukaj naj bi bilo v srednjem veku židovsko pokopališče). Leta 1919 so jo preimenovali v Strmo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Heu Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Strma ulica. Ime Strma ulica je dobila, ker se od Koroške ceste strmo spusti do reke Drave. Leta 1885 so prav v podaljšku Strme ulice zgradili most, ki je povezoval Koroško predmestje in Studence. Ob poplavi leta 1903 so deli radeljskega mostu porušili most, pri tem sta življenje izgubila dva stražnika. Že leta 1904 pa so odprli nov most, ki je povezoval Koroško predmestje in vas Studenci. Do izgradnje novega mostu je oba bregova reke Drave povezoval brod. Hišo številka 11 so leta 1905 kupile karmeličanke in jo spremenile v samostan.
{api_embed_photo}721524{/api_embed_photo}
Leta 1968 so novo ulico v Počehovi poimenovali Stiplovškova ulica. Franjo Stiplovšek (1898-1963), slikar in grafik, je v letih 1921 do 1922 obiskoval umetno obrtno šolo na Dunaju. Med letoma 1923 in 1924 je študiral slikarstvo na akademiji v Zagrebu. Od leta 1941 do 1953 je služboval kot profesor risanja na meščanski šoli oziroma gimnaziji v Krškem. Leta 1949 je postal upravnik, leta 1953 pa ravnatelj Posavskega muzeja v Brežicah. Njegova umetnost temelji na risarski preciznosti in plastični modelaciji, slogovno je izhajal iz dediščine secesije in ekspresionizma. Leta 1924 je v ciklu lesorezov Stari Maribor - Ulice zlasti s svetlobnimi kontrasti ustvaril gledališko občuteno dramatično vzdušje, v ciklu Stari Maribor - Skriti kotički iz 1927 pa se je ekspresionistična intenzivnost že umirila v duhu plastične nove stvarnosti. Tej smeri pripada tudi jedro slikarskih del iz dvajsetih in tridesetih let, pozneje pa je v zasnovo vnašal več realističnih nadrobnosti in barvne svežine. Stiplovškova dela prevevajo občutja samote, otožne odmaknjenosti, pridušene trpkosti, romantične nostalgije in starožitne domačnosti, posebej vidne v motiviki naslikanih svetniških kipov.
Stolni vrh
V osemdesetih letih 20. stoletja so cesto v Košakih od Stolnega vrha proti Vodolam poimenovali po griču Stolni vrh (383 m), čez katerega poteka.
Stranska ulica
Leta 1930 so novo ulico v obliki narobe obrnjene črke T na Pobrežju zaradi njene nepomembnosti poimenovali Stranska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico razdelili na dva dela. Del ulice, ki je potekal v smeri sever-jug, so poimenovali Seiten Gasse (Stranska ulica), drugi del, ki pa je potekal v smeri vzhod-zahod, pa so preimenovali v Sperling Gasse (Vrabčeva ulica). Maja 1945 so obema deloma ulice vrnili ime Stranska ulica: prvi ulici Stranska ulica I in drugi ulici Stranska ulica II. Leta 1947 so del ulice, ki poteka v smeri sever-jug, poimenovali Stranska ulica, medtem ko so del, ki poteka v smeri vzhod-zahod, preimenovali v Ulica obnove.
Stražunska ulica
Leta 1937 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Stražunska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so ime le ponemčili v Straschun Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Stražunska ulica. Leta 1947 so ulico razdelili na dva dela, severni del je obdržal ime Stražunska ulica, južni del pa so preimenovali v Konšakovo ulico. Stražun je zadnji večji ostanek primestnih mariborskih gozdov. Danes je to parkovni gozd, ki naj bi bil namenjen vsakodnevnemu počitku in rekreaciji mestnega prebivalstva. Obdan je s stanovanjskimi četrtmi Tezna, Pobrežja in Brezja. Gozd je mešan, prevladujejo bukev, rdeči bor, hrast in gaber. Gozdne površine prepletajo tudi travniki. Skozi Stražun poteka lepo vidna stara ledenodobna struga reke Drave. Celotnemu območju pa dajejo pečat ostanki dravske ježe. V skrajnem zahodnem delu zavarovanega območja Stražuna pod Ptujsko cesto so številni izviri, ki se stekajo v Stražunski potok. Ker je Stražunski gozd razglašen za naravni spomenik, je v gozdu prepovedano spreminjati obstoječe kulture, steljarjenje, kurjenje ognja na mestih, ki niso za to določena, promet z vsemi vozili zunaj javnih površin.
Streliška cesta
Leta 1947 so staro glavno cesto skozi Spodnje Radvanje do Tržaške ceste poimenovali Streliška cesta, ker je vodila mimo starega, leta 1950 opuščenega vojaškega strelišča.
Stritarjeva ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Stritarjeva ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime najprej le ponemčili v Stritar Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Paul Ernst Gasse (Ulica Paula Ernsta) po nemškem pisatelju Paulu Ernstu (1866- 1933). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Stritarjeva ulica. Josip Stritar (1836-1923), pesnik, pripovednik, dramatik, literarni kritik in urednik, je bil med študijem klasične filologije na Dunaju domači učitelj v premožnih dunajskih družinah in je popotoval po Evropi. Med letoma 1870 in 1890 je bil prevajalec in nadzorni urednik slovenskega dela Državnega zakonika. Študij je končal leta 1874 in postal suplent na gimnaziji na Dunaju ter tam ostal do upokojitve 1901. V začetku leta 1923 se je preselil v Rogaško Slatino.
Josip Stritar je obsojal neprizadetost Evrope ob boju južnoslovanskih ljudstev proti Turkom
Prve pesmi (4 sonete) je objavil 1853 v Zgodnji danici. Obdobje od 1870 do 1880 je bilo zanj najbolj ustvarjalno. V pesmih se je delno odzival na čas, nekaj je priložnostnih pesmi, manj pa ljubezenskoizpovednih (sonetni venec Slovo, 1876). V ciklu Dunajski soneti I-III (1872) se je razmahnila njegova neprizanesljiva kritika družbe; neusmiljeno je obračunal s staroslovenci, cikla V solzni dolini (1870) in Raja (1876) ter Dunajske elegije (1876) so oster odziv na slovenske kulturne in politične razmere ter neprizadetost Evrope ob boju južnoslovanskih ljudstev proti Turkom. Velik del pesniškega opusa, ki je nastajal po 1899, je ostal v rokopisu oziroma je bil pozneje objavljen v izdajah I. Prijatelja (1919, cikel Doma) in Franca Serafima Šegule (1922).
Za zadnja desetletja Stritarjevega pesniškega ustvarjanja je značilno, da je veliko pisal za otroke in med letoma 1895 in 1906 izdal štiri knjige pesmi za mlade (Pod lipo, Jagode, Zimski večeri, Lešniki). Leta 1868 sta izšla kratka povest Svetinova Metka in odlomek iz romana Zorin, ki sta napovedala njegovo usmeritev v pripovedništvo. Zglede zanj je večinoma iskal v predromantičnem literarnem obdobju. Z Zorinom (1870), romanom v pismih, je na svojevrsten način izrazil svoje estetske poglede. Roman Gospod Mirodolski (1876) je zapozneli odsev župnika Wakefieldskega. Povest Sodnikovi (1878) je bila še najbližje realistični slogovno-nazorski usmeritvi, motivno pa je zajela aktualni družbenogospodarski položaj na Slovenskem. Objavil je tudi nekaj sentimentalnih, socialno obarvanih kratkih pripovedi (Priletnega samca sveti večer, Mož z mačico, 1879; Oče za sina, 1882) in kratkih satiričnih pripovedi (Triglavan iz Posavja, Pasji pogovori, 1870; Deveta dežela, 1878). Med pripovednimi spisi za mladino se je najbolj uveljavila povest Griški gospod (1895). V dramatiki se je odločil za komorno dramsko igro s snovjo iz sodobnega mestnega in kmečko-vaškega življenja. Svoj umetnostno-literarni in estetski nazor je predstavil in razlagal v številnih kritičnih spisih, najprej v eseju o Prešernu, v katerem je razmeroma zgodaj izpričal svoj pogled na razmerje do stvarnosti in umetnosti. Izhajal je iz disharmonije med idealom in resničnostjo, ki ima za posledico svetobolje. Človekovo težnjo po harmoničnosti lahko uresniči le umetnost, ki teži k popolnosti, zato ima izjemno poslanstvo in skladno s tem je to značilno tudi za ustvarjalca. V književnosti je zagovarjal načelo idealiziranja. Od srede sedemdesetih let je imel ob siceršnjem ostajanju pri svojih poglavitnih pogledih vse močnejši posluh za socialno in narodnotvorno naravnanost književnosti. Stritar je razmeroma močno vplival na sodobnike, zlasti s svetovljanstvom in estetsko izbrušenostjo pogledov na književnost. S svojim pisanjem in pogledi je ponudil model v svet odprtega duhovnega življenja in s tem skladne književne ustvarjalnosti. Njegovo leposlovje je specifičen primer pisanja, ki je zaznamovano z značilnostmi prehoda iz romantike v realizem.
Strma ulica (Limbuš)
Leta 1998 so odcep Lackove ceste proti jugu, do nove meje z naseljem Hrastje (leta 1998 so del naselja Hrastje priključili Limbušu), kjer se slepo konča, poimenovali Strma ulica.
Strma ulica (mesto)
Leta 1873 so staro ulico v Koroškem predmestju poimenovali Heu Gasse (Senena ulica) po vojaškem skladišču lesa in sena, ki je bilo zgrajeno leta 1842 na delu tako imenovane židovske zemlje (tukaj naj bi bilo v srednjem veku židovsko pokopališče). Leta 1919 so jo preimenovali v Strmo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Heu Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Strma ulica. Ime Strma ulica je dobila, ker se od Koroške ceste strmo spusti do reke Drave. Leta 1885 so prav v podaljšku Strme ulice zgradili most, ki je povezoval Koroško predmestje in Studence. Ob poplavi leta 1903 so deli radeljskega mostu porušili most, pri tem sta življenje izgubila dva stražnika. Že leta 1904 pa so odprli nov most, ki je povezoval Koroško predmestje in vas Studenci. Do izgradnje novega mostu je oba bregova reke Drave povezoval brod. Hišo številka 11 so leta 1905 kupile karmeličanke in jo spremenile v samostan.
