Vodovodna ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Vodnikova ulica po slovenskem pesniku, slovničarju, novičarju in šolniku Valentinu Vodniku (1758-1819). Po nemški okupaciji aprila 1941 so ime začasno le ponemčili v Vodnik Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Siegfried Gasse (Siegfridova ulica) po nemškem junaku iz epa o Nibelungih Siegfriedu. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Vodnikova ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Vodovodno ulico. V tej ulici je glavna črpalka mestnega vodovoda. Vodovod so zgradili leta 1901, ob izgradnji je dolžina vodovodnega omrežja bila 64 kilometrov.
Vojašniška ulica
Ulica se prvič omenja leta 1472 kot Am Trenkh (Ob vodi). Njen vzhodni del so leta 1780 označevali kot Gegen die Traa (Proti Dravi). Leta 1824 so jo poimenovali Lent Gasse (Pristaniška ulica), leta 1839 Lend Gasse. Med letoma 1824 in 1869 so jo poimenovali tudi Fleischbank Gasse (Ulica mesarskih stojnic). Med letoma 1876 in 1900 jo preimenujejo v Schlachthaus Gasse (Klavniška ulica). Ime je dobila po sedmih mesarskih stojnicah, ki so stale v spodnjem delu ulice, kjer so mariborski mesarji prodajali meso (in najverjetneje tukaj tudi klali). Po izgradnji nove moderne klavnice v Melju so prepovedali prodajo mesa in zakol živali na mesarskih stojnicah. Zahodni del ulice pa so leta 1780 imenovali preprosto Gegen die Minoriten (K minoritom) in od leta 1846 Kasern Gasse (Vojašniška ulica). Leta 1900 so celotno ulico preimenovali v Kasern Gasse (Vojašniško ulico).
Leta 1919 so ime poslovenili v Vojašniška ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali v Kasern Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Vojašniška ulica. Ime Vojašniška ulica je dobila zato, ker je vodila do Vojašniškega trga in nekdanje Dravske vojašnice v nekdanjem minoritskemu samostanu.
Vojašniški trg
Leta 1760 so stari trg v bližini Sodnega stolpa imenovali Minoriten Platz (Minoritski trg). Na južnem delu trga je bil leta 1284 ustanovljen minoritski samostan, ki je tedaj ležal še zunaj mesta. Leta 1784 je bil samostan ukinjen in minoriti preseljeni v nekdanji kapucinski samostan v Graškem predmestju, stavbo samostana pa so preuredili v vojašnico. Leta 1840 so trg poimenovali Kasern Platz (Vojašniški trg). Leta 1919 so ime poslovenili v Vojašniški trg. Po nemški okupaciji aprila 1941 so mu začasno vrnili ime Kasern Platz, nato pa so ga še isto leto preimenovali v 47.-er Platz (Trg 47. pešpolka) po nekdanjem 47. mariborskem pešpolku. Maja 1945 so mu vrnili slovensko ime Vojašniški trg.
Trg je dobil ime po Dravski vojašnici, ki je tvorila južno stran trga in je bila sestavljena iz dveh stavb, minoritske vojašnice in žičke vojašnice. K prvi je priključena tudi nekdanja minoritska cerkev, v katero so namestili vojaško ekonomijo iz Judenburga. Kompleks je kasneje služil kot skladišče 47. pešpolka. V tako imenovani žički kasarni, nekdaj dvor s kletjo, ki je pripadal kartuzijanom iz Žič, pa je bilo cesarsko kraljevo garnizijsko sodišče z zapori.
Vokačeva ulica
Konec 19. stoletja so novo ulico v Magdalenskem predmestju med Ruško cesto in Valvasorjevo ulico poimenovali Petz Gasse (Mojstrska ulica) po mojstrih iz Delavnic Južne železnice. Leta 1919 so jo preimenovali v Gerentno ulico po gerentu, ki je bil v Kraljevini Jugoslaviji od vlade imenovan začasni predstojnik občinske uprave. V tridesetih letih 20. stoletja so jo ponovno preimenovali v Gubčevo ulico po voditelju slovensko-hrvaškega kmečkega upora leta 1573 Ambrožu Gubcu, imenovanem Matija Gubec.
Srečko Vokač (1873-1951) je bil železostrugar in prvi slovenski župan Studencev
Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Petz Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Gubčeva ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Vokačevo ulico. Srečko Vokač (1873 -1951) je bil železostrugar, borec za slovensko šolo na Studencih in prvi slovenski župan Studencev.
Volkmerjev prehod
Prvo ime, ki se je uporabljalo za to ulico, je bilo Kleine Burg Gasse (Mala grajska ulica), ker je povezovala Gosposko ulico z Grajskim trgom in ker je tekla vzporedno z Grajsko ulico. Pozneje so jo preimenovali v Brunn Gasse (Studenška ulica) po javnem studencu, ki je pred ureditvijo vodovoda oskrboval z vodo večino hiš v zgornjem delu Gosposke ulice. Leta 1919 so jo preimenovali v Volkmerjevo ulico. Leta 1938 so ime popravili v Volkmerjev prehod. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Brunn Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Volkmerjev prehod.
Leopold Volkmer (1741-1816) je bil ljudski pesnik in skladatelj. Po končanem študiju filozofije in teologije v Gradcu leta 1765 je postal kaplan pri Sv. Ožboltu na Ptuju. Uveljavil se je kot deški vzgojitelj, leta 1769 so ga premestili k ptujski mestni župniji, kjer je vodil zasebno šolo. Med letoma 1773 in 1784 je bil kurat Golobovega beneficija in bolnišnice. Leta 1784 je odšel za kaplana na Destrnik, med letoma 1789 in1799 je bil tu provizor, nato do 1808 kaplan v Dvorjanah (Sv. Martin), kjer je ostal tudi kot upokojenec do 1812, ko se je vrnil na Destrnik in nadaljeval dušno pastirstvo, vzgojiteljstvo in pisanje.
Kot pridigar ter nabožni in posvetni pisatelj je deloval predvsem vzgojiteljsko. Prva knjižna izdaja je prevod nemške terezijanske cerkvene pesmarice Pesme. Od 1795 je pisal tudi posvetne verze (Pesem od kmetstva, Druga pesem od tobaka, Hvala kmetičkega stana ino tobačie trave v dveh pesmah zapojene v leti 1807, Tolžba enega vencerla, Sodba krez dekle pri domlatkih). Jezik njegovih večinoma šestvrstičnih kitic iz trohejskih osmercev in sedmercev ter osemvrstičnih kitic iz jambskih osmercev je čedalje bolj domač in čist. V kaligrafično izdelani zbirki Zmes za pevca (1814) je zapisal 37 svojih posvetnih pesmi. Vdanost Bogu in ljubezen do človeka sta ga silila, da je moral spregovoriti o pojavih, o katerih se ni smelo razpravljati. Čeprav je vsa njegova skrb usmerjena v nravstvenost ovčic, ni mogel mimo preživelega fevdalstva in korumpiranega sodstva. V ljudskem jeziku je slavil verske skrivnosti, učil nravnost in se nekajkrat celo izpovedal, a žal s tiskanimi deli ni prodrl v ljudstvo, iz katerega je izšel kljub delno tujemu pokolenju.
