Vrablova ulica
Po nemški okupaciji leta 1941 so že obstoječo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Scheweder Gasse (Veveričina ulica). Maja 1945 so jo začasno poimenovali Veverično ulico. Leta 1946 jo je okrajni odbor preimenovali v Antoličičevo ulico, po družini Antoličič iz Miklavža na Dravskem polju, katere člani so razen matere, ki je vojno preživela v koncentracijskem taborišču, vsi padli med drugo svetovno vojno. Ob odpravi dvojnega poimenovanja leta 1947 pa so jo preimenovali v Vrablovo ulico. Ivan Vrabl (1914-1945) se je po okupaciji leta 1941 pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in postal aktivist OF. Februarja 1945 so ga Nemci v Gradcu usmrtili z obglavljenjem. V ulici stoji župnijska cerkev sv. Cirila in Metoda, zgrajena leta 1971, ki je opremljena med drugim z vitražami slikarja Staneta Kregarja.
Vrazova ulica
V začetku 20. stoletja so novo ulico na Pobrežju poimenovali Richard Wagner Gasse (Ulica Richarda Wagnerja), po nemškem skladatelju Richardu Wagnerju (1813-1883). Leta 1919 so ulico razdelili ter osrednji del ulice preimenovali v Vrazovo ulico, stranski del pa v Jadransko ulico (danes Istrska ulica). Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji začasno vrnili ime Richard Wagner Gasse, vendar so jo še isto leto preimenovali v Menzel Gasse (Menzlova ulica) po nemškem slikarju, risarju in ilustratorju Adolfu von Menzlu (1815-1905). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Vrazova ulica.
Stanko Vraz (1810-1851), pravo ime Jakob Fras, slovenski in hrvaški pesnik, je z domoljubnimi in ljubezenskimi romantičnimi pesmimi poskušal sodelovati pri Kranjski čbelici. Zaradi Kranjcem malo razumljivega jezika se je zbližal z Ljudevitom Gajem in se preselil v Zagreb, kjer je bil urednik Kola in tajnik Matice ilirske. V hrvaščini je izdal več zbirk (Đulabije), prevajal antično, predromantično in romantično poezijo ter izdal zapise vzhodnoštajerskih in drugih ljudskih pesmi (Narodne pesmi ilirske). Vrazova življenje se je kakor življenje mnogih njegovih sodobnikov izteklo prezgodaj. Ni vzpostavil štajerske variante slavonske romantike, ni ustvaril sinteze med rodnim narečjem in osrednjim knjižnim jezikom in ni postal prvi in največji ilirski pesnik. Uveljavil pa se je kot prvi moderni literat nove hrvaške slovstvene zgodovine. Tako je za čas življenja in pozneje pogosto razdruževal hrvaško in slovensko izobraženstvo, čeprav je srčno hrepenel po zedinjenju obeh narodov na višji kulturni stopnji. Toda z usodo in delom je nehote dokazoval, da si to mora vsak historični narod priboriti le s kulturo v lastnem jeziku.
Vrbanska cesta
V 19. stoletju so staro ulico med Gosposvetsko cesto in Kamnico poimenovali Pulverturm Gasse (Ulica smodniškega stolpa), ker je ob tem starem kolovozu stal stolp, v katerem so hranili smodnik. Drugi del ulice med Vodnikovim trgom in Prežihovo ulico pa so poimenovali Urbani Gasse (Vrbanova ulica). Leta 1876 so oba dela združili v Urbani Gasse (Vrbanova ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Urbanovo ulico. Leta 1938 so stari del Urbanove ulice med Vodnikovim trgom in Prežihovo ulico preimenovali v Pipuševo ulico, drugi del ulice pa so poimenovali Vrbanova cesta. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo poimenovali Urbani Strasse (Pipuševo ulico pa so preimenovali v Zuppanz Gasse). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Vrbanska cesta. Leta 1967 so jo podaljšali od meje Koroškega predmestja do Ceste v Rošpoh v Kamnici.
Cesta je dobila ime Vrbanska, ker je vodila proti priljubljeni mariborski izletniški točki, hribu Urbanu
V hiši, ki ima danes oznako Gosposvetska cesta 25, je bila leta 1893 na pobudo Juliusa Pfrimerja v štajerskem deželnem parlamentu ustanovljena deželna gospodarska kemična in deželna preizkusna postaja. Ulica oziroma cesta je dobila ime Vrbanska, ker je vodila proti priljubljeni mariborski izletniški točki, hribu Urbanu (597 m) s cerkvijo sv. Urbana, ki se prvič omenja leta 1352. Sedanja cerkev je bila zgrajena v 16. stoletju in je bila leta 1860 obnovljena.
Vrhovdolska pot
Leta 1969 so novo ulico v Limbušu poimenovali Vrhovdolska pot, ker vodi proti Vrhovemu Dolu. Vrhov Dol je razloženo naselje v Pekrskih goricah, ob potokih Blažovnici in Bistrici z okoli 70 prebivalci. Na ilovnatih tleh so manjši travniki in njive, ki višje preidejo v vinograde z znanim sortnim vinom pekrčan. Tu stoji poleg drugih dvorcev tudi dvorec Meranovo, kjer je nekaj časa bival nadvojvoda Janez, zaslužen za uvajanje žlahtnih sort vinske trte na slovenskem Štajerskem. Na severnih pobočjih Pohorja vinogradi preidejo v gozd. Dvorec Meranovo (št. 14) je velika pritlična stavba z zidanico, zgrajena v klasicističnem slogu v začetku 19. stoletja. Na stavbi je spominska plošča, posvečena obisku cesarja Franca I. leta 1830.
Vrtnarska ulica
Leta 1945 so staro ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Burova ulica po enem prvih sodelavcev OF, Čehu, predvojnem mariborskem sokolu in urarju Franju Burešu. Leta 1947 so jo preimenovali v Vrtnarsko ulico, ker je potekala med vrtovi in vrtnarijami.
Vrunčeva ulica
Leta 1965 so novo ulico v Limbušu poimenovali Vrunčeva ulica. Franc Vrunč - Buzdo (1910-1941), narodni heroj, je med letoma 1925 in 1929 obiskoval učiteljišče v Mariboru in se vključeval v napredna društva. Leta 1930 je bil učitelj v Dobju pri Celju, 1931 v Rušah, po odsluženju vojaškega roka v Sarajevu (šola za rezervne oficirje) pa se je leta 1932 zaposlil pri Sokolski župi Maribor. V letih 1933 in 1934 je bil učitelj v Račah. Že leta 1932 je postal član KPJ; sodeloval je pri propagandnih akcijah, širjenju komunistične literature, pisanju gesel, risanju znakov. Maja 1934 so ga aretirali in obsodili na pol leta zapora, leta 1935 pa še na tri leta. Od leta 1937 je živel brezposeln pri materi in partijsko deloval v Slovenj Gradcu, potem je delal v tkalnici (ustanovili so jo brezposelni komunisti) v Joštovem mlinu v Medlogu pri Celju. Od konca leta 1938 je bil sekretar Okrožnega komiteja KPS Celje. Po okupaciji leta 1941 se je umaknil v ilegalo. Kmalu po nemškem napadu na SZ ga je pokrajinsko vodstvo določilo za komandirja Celjske partizanske čete, ene prvih na Štajerskem. V dveh tednih so izvedli več manjših akcij (požig gospodarskih poslopij pri Teharju idr.), nato pa sta Vrunč in Peter Stante - Skala odločila, da bodo napadli orožniško postajo v Slivnici pri Celju. Ko sta si avgusta 1941 šla ogledovat postojanko, sta se pri Slivnici zapletla v spopad z orožniki. Stante je ušel, Vrunča so ranili, ujeli in izročili gestapu v Celju, kjer so ga zasliševali in mučili, a ni ničesar izdal. Aktivisti so ga poskušali rešiti, toda vsa prizadevanja so propadla. Konec avgusta 1941 so ga odpeljali v mariborske sodne zapore, kjer so ga ustrelili kot talca. Leta 1953 je bil razglašen za narodnega heroja.
