O teh zablodah in jalovosti vseh poskusov za izboljšanje zdravja državljanov sem nekajkrat v javnih pismih opozarjal različne ministre za zdravje in predsednike vlad. Osnovna ideja je bila, da mora država skrbeti, da bi čim manj zbolevali, ne da bi nas čim učinkoviteje zdravili. Izhajal sem iz dejstva, da so vzrok za skoraj 90 odstotkov pogostih kroničnih bolezni naše življenjske navade, predvsem prehranske. In če hočemo več zdravja, moramo odpravljati vzroke zbolevanja. Zavedal sem se usodnega pomena prehranskih navad in tragičnih trendov njihovega poslabšanja. Zato sem ustanovitev Strateškega sveta za prehrano (SSP) sprejel kot revolucionarno napoved resnične in vsebinske državne skrbi za zdravje državljanov. Vse dosedanje aktivnosti vseh vlad na področju zdravja so se ukvarjale (skoraj) izključno s popravki zdravstvenega sistema.
Aktualnemu predsedniku vlade Robertu Golobu sem ob tej priložnosti poslal pismo, v katerem sem med drugim zapisal: "Vašo držo razumem kot pogumno pripravljenost, da bi končno vzpostavili zdravstveni sistem, ki ne bo tako potraten, neorganiziran, predrag in nepregleden. Verjamem, da bodo ukrepi vlade deležni javne in odločne podpore za pogumnejše in korenitejše ukrepe, in to skromno pismo ima prav ta namen. Pri Vas sem prepoznal to razumevanje, ker ste imenovali Strateški svet za prehrano. Škoda je le, da to ni strateški svet za zdravo prehrano (ali celo za zdravje), tako bo najverjetneje le bojno polje za sklepanje gnilih kompromisov med proizvajalci in uporabniki hrane, med različnimi ideologijami ipd. Neodvisna prehranska znanost je enotna glede tega, katera hrana podpira naše zdravje in katera ga ruši. Izvorna skrb vseh državnih organov mora biti skrb za zdravje državljanov, zdravstveni sistem pa je le en, sicer zelo pomemben dejavnik te skrbi. Prav na to dejstvo Vas želim spomniti z vprašanjem: kako bo država skrbela za naše zdravje. Skrb za zdravje ne pomeni krajšanja čakalnih vrst, dostopa do izbranega zdravnika, povečevanja števila zadovoljnih zdravnikov ali namenjanja vrtoglavih vsot denarja za zelo zahtevne operacije in zdravljenje zelo redkih bolezni. Ustavna pravica ni izbrani zdravnik, ni zdravljenje, temveč zdravje, ki je odvisno od okolja, hrane, življenjskih navad, znanja in podobnega. Tukaj lahko država ogromno naredi. Vse dosedanje in načrtovane zdravstvene reforme so se ukvarjale le s prerazporejanjem moči in denarja, zviševanjem učinkovitosti zdravljenja, povečevanjem števila zdravnikov ali bolniških postelj in podobnimi tehničnimi popravki v temeljih napačno zasnovanega zdravstvenega sistema. Statistika je neusmiljena: niti pri eni kronični nenalezljivi bolezni ne zmanjšujemo letnega prirastka novih bolnikov in tudi obstoječih nismo pozdravili. Po številnih merilih postajamo vsako leto bolj bolni in bolj potrebni zdravljenja. Kakšen dokaz še potrebujemo, da zdravje ne prihaja iz zdravniških ordinacij in s tekočih trakov farmacevtskih tovarn?
Vztrajanje na popravkih obstoječega zdravstvenega sistema, ki ne bodo prinesli več zdravja, je nerazumno in neetično. Ustvarjanje javnega mnenja, da bomo zaradi manj podkupljivih zdravnikov in zdravstvenih uradnikov, poštenega naročanja, nižjih stroškov, hitrega dostopa do ambulant in podobnega kaj bolj zdravi, je za zdravje škodljivo. Pozornost visoko kvalificiranih zdravnikov z visoko moralno integriteto in tudi državljanov bi bilo koristneje usmeriti v nekaj, kar prinaša zdravje, in ne bolj ali manj v nadzor bolezni in paliativno zdravljenje.
Zdravstvena oblast in zdravniki naj državljane informirajo o omejeni moči oziroma nemoči sodobne medicine pri zdravljenju kroničnih bolezni, ki si jih povzročamo sami, predvsem z nezdravim prehranjevanjem, kajenjem, uživanjem alkohola ipd. Odpraviti je treba vero v vsemogočnost in neškodljivost farmacevtske medicine. Zdravniki bi državljanom morali sporočati, da jih zelo pogosto ne morejo in ne bodo mogli pozdraviti, da jim le v omejenem obsegu lahko lajšajo trpljenje.
Spoznanje, da nas pri večini bolezni nihče ne bo pozdravil in da zdravljenje lahko resno ogroža naše zdravje, bo verjetno sprožilo drugačno skrb in odgovornost posameznika za lastno zdravje. V razvitih državah je zdravljenje po pravilih medicinsko-farmacevtske industrije tretji najpogostejši vzrok smrti.
Državljane je treba informirati o odločilnem vplivu življenjskega sloga, predvsem hrane, na zdravje ter jim jasno sporočiti, da hrana, ki jo sedaj najpogosteje jemo, povzroča bolezni. Sedanjo skrb za bolezen je treba zamenjati s skrbjo za zdravje. Pravico imamo vedeti, da večino kroničnih bolezni lahko preprečimo oziroma trajno pozdravimo le sami – potrebujemo le dobre informacije.
Ko bomo dojeli, da farmacevtska medicina ne pozdravi nobene kronične bolezni, da je zdravje usodno odvisno od življenjskega sloga, predvsem prehrane, in ko bomo medicino iztrgali iz primeža profitno usmerjene farmacije in proizvajalcev medicinske opreme, ko bodo ministri, zdravniki in nutricionisti priporočali zdravo, ne zgolj všečno in praktično hrano ter način življenja, ko bomo stroške zdravljenja nepotrebnih bolezni, ki si jih sami zavestno pridelamo, tudi sami plačali, se bo začelo obdobje resnične zdravstvene reforme. Takrat bomo imeli polno zdravstveno blagajno in dovolj zdravnikov, ki bodo v miru opravljali enega najčudovitejših poklicev – na najboljši način in z vsem znanjem, ki ga premore človeštvo, pomagati tistim, ki hočejo biti zdravi."
Verjamem, spoštovani bralci, da ste razumeli razloge za mojo navdušenost nad ukrepom predsednika vlade, da ustanovi SSP, kar v prevodu pomeni organ, ki naj bi dal usmeritve državnim organom in nasvete državljanom, kako se prehranjevati za manj bolezni in prezgodnjih smrti. V njegovi ustanovitvi sem prepoznal možnost največje zdravstvene reforme. SSP se je logično najprej lotil prehrane otrok, ker je vložek v njihovo zdravje dolgoročno najpomembnejši, pa tudi zato, ker ima njihova prehrana vzgojni učinek na celotno družbo – če je zdravo za otroke, mora biti tudi za odrasle. Začne se pri kuharjih v šolskih menzah, učiteljih in starših. Če tem skupinam uspemo predstaviti, kaj je zdravo prehranjevanje, bo to najboljše sporočilo za vse. Pričakoval sem, da bodo prehranski strokovnjaki, zdravniki in njihove številne organizacije, združenja, institucije navdušeni še bolj, kot sem bil sam, a sem se uštel. Ustanovitev SSP je naletela na številne kritike, njihovi prvi predlogi na strahovit odpor in upor.
