Lahko bi rekli, da je bolj ženska, ampak mar možje nimamo radi rdečega vina, ki se v soncu svetlika v živahnih rubinastih odtenkih? No, ta barva fordu pumi pristaja, da ne bi mogla bolj. In če iz nje izstopi pravi moški, lahko barvo svojega avta zlahka upraviči s pojasnilom, da je pač vinska. Ženski ni treba upravičevati ničesar.
Puma je tudi ime, ki se takšnemu živahnemu vozilcu nadvse poda (in v nobenem primeru ne pomeni kakšne grde srednjeveške bolezni). Avtomobil je udoben za vožnjo in spet eden tistih, ki so znotraj večji kot zunaj. Zlahka prevažajo razvajeno štiričlansko družino, sicer navajeno večjih SUV. Posebno se izkaže prtljažnik, zlasti s svojimi neslutenimi globinami in možnostjo shranjevanja nečednih stvari. A k tem se vrnimo pozneje. Položaj za volanom je odličen, vožnja je udobna in neutrujajoča. Posebno velja pohvaliti ergonomijo, ki je zahvaljujoč obilici fizičnih gumbov za vse glavne nastavitve na ravno pravih mestih res zgledna. Instrumenti so pregledni in zgovorni, na očesu prijazen način nam posredujejo prav vse informacije, ki jih potrebujemo.
V svojem segmentu križancev bi pumi le stežka pripisali kakšno resno pomanjkljivost, kaj šele napako
Puma je dovolj oddaljena od tal, da se ne ustraši slabših cest in makadama, neravnine požira povsem brez težav, vzmetenje je ravno prav čvrsto. Izjemno prijetna je izkušnja s pogonom. Kombinacija le na videz skromnega litrskega trivaljnika - ki že sam pridela dovolj moči, s pomočjo elektrike oziroma blago hibridne tehnologije pa je s skupno močjo 114 kilovatov hudo živahen - in natančno uglašenega 7-stopenjskega samodejnega menjalnika je zmagovalna. In to v vseh pogojih, tako v mestu kot na avtocesti, kjer se motor kljub odločnim pospeškom ne vrti v za uho "nezdrave višave".
Izlet v snežno deželo
Ker je v času našega druženja ravno močneje snežilo, smo to izkoristili in se s šumo podali v sneg. Pa ne kamo koli, najprej v Kranjsko Goro in od tam čez Vršič. Slednje je sprva že skoraj padlo v vodo, saj so po radiu (ki v Pumi Vivid Ruby Edition igra zares kakovostno) poročali, da je cesta čez prelaz prevozna le z verigami. Ampak ni bilo tako hudo in puma je skozi ostre zasnežene serpentine na vrh Vršiča kot za šalo skočila že s kakovostnimi zimskimi pnevmatikami in pogonom v načinu za spolzko podlago. Le nekaj minut za nami je tja prisopihala zimska posipna služba, zato je bila pot nazaj v dolino sicer nekoliko manj zabavna, pa zato še nekoliko bolj varna. Skratka, puma zna!
Na Vršiču smo resda postali le za nekaj fotoutrinkov, bilo je živahno, turni smučarji so risali zareze v celi sneg. Ampak z otroki smo se raje podali v dolino na nekoliko varnejše smučarske in sankaške pustolovščine. Na snegu smo preživeli ves dan in predstavljate si lahko količino zasnežene in premočene obutve in druge opreme za sneg, ki jo je treba otrkati in iz nje odstraniti čim več snega, preden jo naložimo v prtljažnik. Ampak če potuješ s pumo, je nekoliko lažje.
Ciljam seveda na že omenjeni prtljažnik, ki zlahka pogoltne obilico prtljage, tudi tiste bolj nečedne. Pod standardnim dnom prtljažnika, tam, kjer bi sicer pričakovali rezervno kolo, namreč v pumi čemi ogromna plastična posoda, skoraj brezno, ki ima na dnu poseben zamašek. Če ga odpremo, lahko globoko jamo, namenjeno tudi nečedni prtljagi, kot so blatni škornji ali zasneženi smučarski čevlji, enostavno speremo z vodo. Krasna pogruntavščina! Doma smo raztovorili opremo in enostavno izpustili vodo, ki se je natekla. In ni je bilo malo!
Fordova puma je priročen, prijeten in udoben avtomobil
Za ilustracijo, kako zelo prostorna je ta jama pod standardnim prtljažnikom, ki ji pravijo megabox, smo vanjo zložili tudi ta veliko vedro pleskarske barve (22 kg) skupaj z obilico pripomočkov za pleskanje. In še je ostalo prostora. Ko smo pokrov zaprli, je ostal na voljo celoten standardni prtljažnik, ki tudi ni ravno majhen. In nič ni dalo slutiti, da se pod dnom skriva ogromno prtljage. Kakšna škoda, da v naših krajih ni več carinikov …
Ostala je neomadeževana
Pravzaprav - če se navežemo na pumino rubinasto barvo - je ta posoda tudi kot nalašč za prevažanje kanistrov rdečega vina. Kar bi utegnili posebno ceniti Kraševci ali prebivalci drugih vinskih pokrajin. Ali denimo za oljčno ali bučno olje - povsem brez skrbi! In ker sem podpisani zaradi določenih izjemno slabih izkušenj s prevažanjem olja že dalj časa odlagal pot v Prekmurje, je bila priložnost kot naročena. Štirje smo v soboto sedli v pumo in jo z zmogljivim živinčetom v vozniško precej živahni maniri mahnili čez Muro vse do Lendave, do zaselka Kot. Tam že leta nabavljamo izjemno bučno delikateso, ki po barvi od daleč spominja na surovo nafto, prav tako značilno za tiste kraje. Obilico polnih plastenk, nekaj še za prijatelje, smo v pokončnem položaju zložili v genialno pogruntavščino po imenu megabox, ampak sprva nismo bili zadovoljni.
Ostalo je namreč še kar nekaj prostora, nam pa je zmanjkalo volje, da bi ga zapolnili za ne najbolj poceni delikateso. Da se plastenke ne bi prevračale. Še dobro, da je bil med nami vinski sladokusec, ki je gospodarja vprašal: "A vina pa nimate nič za prodajo?" Gospodarica se je le nasmehnila in že čez nekaj hipov iz sveže odprte buteljke nalila nekaj žlahtne kapljice za pokušino. Megabox, kjer so že stale plastenke olja, smo do zadnjega kotička založili, tako rekoč zabarikadirali z granatno rdečim barikiranim modrim pinojem iz Lendavskih goric. Suhim, seveda. In čeprav smo si po eni strani skoraj želeli, da bi med potjo nazaj v prestolnico polili vsaj nekaj kapelj tekočin (znanih po puščanju trdovratnih madežev), da bi lahko potem megabox zmagoslavno oprali z detergentom in vodo, se to žal (oziroma k sreči) ni zgodilo. Dolga pot domov je skoraj prehitro minila v razigranem tonu, ženski del odprave se je na zadnjih sedežih namreč udobno namestil in z barikiranimi jeziki zabaval spredaj sedeča. Puma je kljub nevarnemu tovoru ostala povsem neomadeževana. In v nedeljo je bila solata bogato zabeljena.
