Zora Štok
Z vseh strani se že nekaj tednov slišijo božične pesmi, trgovine, izložbe in ulice so praznično okrašene, reklame nas že od novembra napeljujejo k nakupom in mnogi, ki se ne uspejo upreti pritisku trgovcev, ki vztrajno vzpodbujajo potrošništvo, v vozičke nalagajo stvari, ki jih morda sploh ne potrebujejo. Le kam je izginil čas, ko je bil praznični december, sploh pa božični čas, namenjen pričakovanju božiča kot družinskega praznika, ki ga je prevevala predvsem toplina in pričakovanje, da se družina zbere ob praznični mizi? Vprašanje, ki si ga zastavlja tudi Romana Železnik, učiteljica praktičnega pouka na Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Mariboru. Idealna sogovornica za praznični čas, ki pomni povsem drugačne čase božičnih praznikov in je priča vsemu novemu, kar smo (tudi) Slovenci povzeli iz tujine, za povrh pa se razgovori tudi o tem, kaj se je v prazničnih decembrskih dneh jedlo nekoč in danes, tako na kmetih kot v meščanskih družinah. Seveda ima v rokavu nekaj predlogov za božično večerjo, sodobnih, a se skozi te jedi še kako začuti preteklost. Še vedno namreč mnoge pritegne način "kot v času naših babic".
Ideje za božični jedilnik:
Romana Železnik pravi, da ne bo nič narobe, če bo na božični mizi zgolj narezek - bo vsaj gospodinja oziroma gostiteljica k mizi sedla spočita. Sodobni trendi to dopuščajo tudi za božično večerjo. A tradicija vseeno veleva nekaj toplega, pa je sogovornica nanizala nekaj idej:
- za predjed ribja pašteta ali marinirana riba, zraven postrežemo nekaj sveže zelenjave;
- za glavno jed pljučna pečenka z brusnično ali lovsko omako, priloga sta lahko brstični ohrovt s slanino in sirovi štruklji;
- za glavno jed lahko pripravimo tudi puranje prsi, polnjene s suhim sadjem, in lešnikovo omako, kot prilogo postrežemo različne ocvrtke (krompirjeve na primer, sploh otroci jih imajo radi), ali pa pripravimo piščančje prsi v curry omaki;
- za sladico naj bo na mizi nekaj potice ali pa božično deblo, lahko pripravimo kakšno strjenko s cimetom in pomarančno omako, tudi sladek štrukelj ali biskvit, namočen s kuhanim vinom bo teknil, enako kot morda orehov narastek s cimetovo omako.
Zanimivo, da juha nekako ne sodi k tradicionalni božični večerji. "So jo pa na podeželju včasih pripravili za čez dan, kot nekakšno lahko kosilo, da so ljudje lažje počakali na obilno praznično večerjo. Rekli smo ji podmetena juha," se še enega starega običaja spominja Železnikova.
Včasih le tisto, kar je bilo pri roki
Še zdaleč pa Železnikova v sodobnosti ne vidi le slabosti. Nasprotno, veliko lepega je mogoče doživeti v prazničnem decembru, tudi pristnosti in topline. Ki sta toliko bolj pomembni, če ljubeče odnose negujemo skozi vse leto in srečanje družine ob božiču še toliko bolj prisrčno. "Tudi pri prehrani se je veliko spremenilo," pravi Železnikova. "Včasih se je ob božičnih praznikih kuhalo tisto, kar je pač bilo na razpolago, ni bilo toliko izbire kot danes. Zato so bile tradicionalne jedi, sploh v krajih zunaj mest, torej na podeželju, tako zelo zakoreninjene. Vezane so bile na sezono, tudi na koline, zato perutnina in ribe pri nas nista tradicionalni božični jedi."
Koline, kislo zelje, pražen krompir
Kaj je bilo na mizah slovenskih družin ob božiču v preteklosti? "Včasih so bile, sploh na podeželju, na mizi ob božiču predvsem koline. Tudi zato, ker je zima pač čas kolin. Zraven je gospodinja ponudila kislo zelje in pražen krompir; ali pa svinjsko pečenko s krompirjem. Vse je bilo seveda domače. V Halozah, na primer, so za decembrske praznike spekli polnjenega piščanca ali kokoš, tudi kopuna, kjer so ga pač imeli. Priloge so bile repa, endivija, radič, kar je v zimskem času vzdržalo na vrtu," se nekaterih božičnih jedi iz svojega otroštva spominja sogovornica.
Pojane slive so odišavile hišo
Purana so k nam prinesli iz Anglije
V meščanskih družinah je bil pred desetletji na božični mizi puran. "Ta navada je pred drugo svetovno vojno k nam prišla iz Anglije, morda tudi zato, ker so ljudje začeli potovati in s tem od drugod prenašali nekatere navade. In meščanstvo je tudi imelo denar, da so purana lahko kupili. Pa tudi primerne peči so imeli, na kmetih so bile te manjše in večjega purana v njej niti ne bi mogli speči," pojasnjuje sogovornica. Tudi njihove priloge so bile bolj meščanske. "Kruhovi ali zdrobovi cmoki, različni slani štruklji, tudi iz kvašenega testa, različne testenine so bile priloge. Meščanske gospodinje so znale vse to pripravljati, saj so se mnoge šolale pri nunah, ki so bile znane kot dobre kuharice."
"Meščanstvo je razen potice na božični večer uživalo tudi ob tortah, pudingih, strjenkah, kompotih in drobnem pecivu. Še posebej slavnostna je bila silvestrska torta, pripravljena z orehi, čokolado, figami, arancini in s še kakšno sestavino, ki ni bila dostopna vsakomur," decembrske praznične navade meščanstva opiše Železnikova.
