Nesmrtni Mali princ je ljudem odprl oči za lepoto, kako pa je umrl njegov oče?

So književna dela, ki so enostavno večna in navdihujejo vedno nove generacije otrok in odraslih s svojimi mislimi, od katerih so nekatere skoraj ponarodele, tako da marsikdo sploh ne ve več, od kod izvirajo. Ena takih je gotovo ta, da je treba gledati s srcem, misel iz Malega princa francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exuperyja. Mali princ pride na Zemljo z oddaljenega planeta, da bi ljudem odprl oči za lepoto, ki je, zaslepljeni od strasti in napak, ne vidijo. Zgodba s svojo poetičnostjo in ganljivostjo spodbuja k sanjarjenju in razmišljanju, še vedno pa buri duhove vprašanje povezave med pilotom iz pripovedi, ki strmoglavi sredi puščave in sreča svetlolasega dečka, ter avtorjevim skrivnostnim izginotjem v zadnjem letu druge svetovne vojne.
Antoine de Saint-Exupery se je rodil pred 120 leti, 29. junija 1900, v Lyonu, v stari podeželski plemiški družini kot tretji od petih otrok. Oče je umrl, še preden je bilo Antoinu štiri leta, kar je družino pahnilo v revščino. Leta 1921 je začel vojaško kariero v konjenici. Letenja se je učil na privatnih urah in že naslednje leto je bil sprejet v francosko vojno letalstvo. Kmalu je prvič strmoglavil in na ljubo svoje zaročenke začasno opustil letenje. A že leta 1926 je spet sedel v letalih, ki so bila takrat še precejšnja novost; leteli so bolj ali manj na slepo, s pomočjo komaj kakšnega instrumenta. Saint-Exupery je prevažal letalsko pošto, letel je na linijah iz Evrope do Dakarja, preko Sahare. Leta 1929 je postal direktor družbe Aeroposta Argentina, vzpostavljal je nove linije letalske pošte po vsej Južni Ameriki.

Čudežno preživetje v puščavi

Tudi zaradi tehnične nepopolnosti takratnih letal je velikokrat strmoglavil. Najbolj resno je bilo konec leta 1935, ko je čudežno preživel nesrečo v libijski puščavi. Z mehanikom in navigatorjem Andrejem Prevotom sta skušala postaviti hitrostni rekord na letalski tekmi med Parizom in Sajgonom, a sta strmoglavila v dolini Wadi Natrun, blizu delte Nila. Oba sta preživela, a to je bil šele začetek njunega boja za življenje v puščavski vročini. Imela sta le zelo osnovne in dvoumne zemljevide, tako da sploh nista vedela, kje sta. Izgubljena med peščenimi sipinami, sta v svojih zalogah imela le nekaj grozdja, dve pomaranči, kos francoskega peciva, nekaj požirkov kave v zmečkani termos steklenici in malo belega vina v drugi. Skratka tekočine le za en dan. Tudi njuna lekarna je bila enako skromna: "Sto gramov devetdesetodstotnega alkohola, enako čistega etra in majhna steklenica joda," je Saint-Exupery zapisal v leta 1939 izdani knjigi Veter, pesek in zvezde, v kateri je opisal to bližnje srečanje s smrtjo.

Pri 43 letih v zračne bitke

Leta 1943 se je Saint-Exupery vrnil v vojno, stacioniran je bil v letalskih enotah v Sredozemlju. Hitro je napredoval do čina majorja. S svojimi 43 leti ni bil samo veliko starejši od drugih letalcev, ampak je tudi za kar osem let presegal zgornjo starostno mejo za vojne pilote. Čeprav je imel od številnih nesreč toliko posledic, da si ni mogel sam obleči letalske obleke niti obrniti glave v levo, je neštetokrat zaprosil, naj mu dovolijo poleteti v zračne bitke, dokler mu tega ni odobril sam general Eisenhower.
Njegova smrt je ovita v skrivnost. Zvečer 31. julija 1944 je vzletel s Korzike v lovskem letalu Lockheed P-38 Lightning in nikoli več ga niso videli. Na izvidniškem poletu bi moral zbrati podatke o nemških premikih okrog doline Rone pred operacijo Dragoon, zavezniškim izkrcanjem v južni Franciji.